Jedro

Predmet izpodbijanja so učinki plačil na podlagi asignacijskih pogodb, saj je tožeča stranka s tožbo zahtevala, da se prav ti učinki razveljavijo, in sicer v razmerju med pravdnima strankama. Osnovni predpogoj za izpodbojnost določenega pravnega dejanja stečajnega dolžnika je, da je bil v trenutku njegove izvršitve stečajni dolžnik insolventen. Šele položaj, ko je nek subjekt insolventen, ga zavezuje, da začne vse upnike, ki so do njega v enakem položaju, obravnavati enako. Zato mora sodišče prve stopnje ugotoviti (pri čemer je trditveno in dokazno breme na tožniku), da je bila tožeča stranka v trenutku sklenitve asignacijskih pogodb že insolventna.

Sodišče lahko, z utemeljitvijo, da se je o nečem že prepričalo na podlagi ostalih dokazov, zavrne le izvedbo dokaza, ki gre v prid že dokazanemu dejstvu, ne pa tudi dokaza, ki bi takšno dejstvo lahko ovrgel, za kar gre v konkretnem primeru.

Izrek

Pritožba zoper III. tč. izreka izpodbijane sodbe se zavrže, sicer pa se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I., II. in IV. tč. izreka razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo z dne 14.2.2014 je sodišče prve stopnje odločilo, da se v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko razveljavijo učinki plačil v skupnem znesku 5.711,72 EUR, izvedenih z asignacijami dne 9.2.2012 v znesku 4.265,75 EUR, dne 27.8.2012 v znesku 732,15 EUR, dne 13.3.2012 v znesku 487,10 EUR in dne 13.3. v znesku 226,72 EUR (I. tč. izreka), naložilo toženi stranki, da v roku 15 dni plača tožeči stranki znesek v višini 5.711,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. tč. izreka), v preostalem delu, glede zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. tč. izreka) ter odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.154,44 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (IV. tč. izreka).

Zoper sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Opozarja na nesklepčnost tožbenega zahtevka, saj se ne nanaša na dejanje, ki bi ga storil stečajni dolžnik (prim. III Ips 110/2007). Plačila so bila namreč izvedena s strani tretjih oseb. Ne glede na to, pa je za uspešno uveljavljanje izpodbojnosti nujna predpostavka, da je bil stečajni dolžnik v času izpodbijanega dejanja insolventen, kar mora trditi in dokazati tožeča stranka. Ta sploh ni podala ustreznih trditev, ampak je insolventnost zatrjevala pavšalno in ta pojem enačila z blokadami na bančnih računih ter navajala, da naj bi bila insolventnost splošno znana in to dokazovala s časopisnim člankom, ki ga ni nikoli vložila v spis. V spis ni predložila nobenih podatkov oz. bilanc na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotavljati zatrjevano insolventnost. Sodišče prve stopnje argumentira, da naj bi se v domačem okolju hitro širile govorice o slabem finančnem stanju, na podlagi česar je povsem neutemeljeno zaključilo, da naj bi tožena stranka vedela za insolventnost, čeprav insolventnosti predhodno tožeča stranka sploh ni dokazala niti ni sodišče prve stopnje v tej smeri ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo zaslišanje prič in zakonitega zastopnika tožene stranke, ki bi potrdila, da tožena stranka za finančne težave tožeče stranke v tistem obdobju ni vedela. Pravni posel, ki ga je tožeča stranka (stečajni dolžnik) sklenila s toženo sega izven obdobja izpodbojnosti, saj so bila izvršena dela od 20.11.2010 do 30.6.2011. V nadaljevanju pojasnjuje, da je bil način izpolnitve z asignacijami med pravdnima strankama povsem običajen in utečen ter, da tožena stranka ni vedela oz. morala vedeti, da je tožeča stranka bila insolventna.

Pritožba delno ni dovoljena, delno je utemeljena.

Pritožba tožene stranke zoper III. tč. izreka sodbe ni dovoljena. Odločitev o tem, da se tožbeni zahtevek zavrne glede plačila zakonskih zamudnih obresti, je toženi stranki samo v korist in zato s pritožbo v tem delu ne bi mogla izboljšati svojega pravnega položaja. V tem obsegu tako nima pravnega interesa, zato je pritožbeno sodišče njeno pritožbo v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Tožeča stranka, stečajni dolžnik, v obravnavani zadevi izpodbija plačila na podlagi štirih asignacijskih pogodb (z dne 9.2.2012 oz. 13.3.2012) med stečajnim dolžnikom (asignant; tožnik), njegovimi dolžniki (asignati) in tožencem (asignatar), kjer so asignati namesto tožniku po njegovem pooblastilu plačali dolg tožencu.

Po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje se je stečaj zoper tožečo stranko začel 8.10.2012, zato predstavlja obdobje izpodbojnosti (v smislu 269. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP), obdobje od 8.10.2011 do 8.10.2012. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je v konkretni zadevi pomembno, kdaj so bile sklenjene asignacijske pogodbe in na njih temelječa plačila (kar je predmet izpodbojnosti pravnih dejanj) in ne, kdaj je bil opravljen osnovni posel, iz katerega je izhajala obveznost plačila stečajnega dolžnika. Nesporno pa je, da so bile asignacijske pogodbe sklenjene in plačilo izvedeno v obdobju izpodbojnosti.

Predmet izpodbijanja so učinki plačil na podlagi asignacijskih pogodb, saj je tožeča stranka s tožbo zahtevala, da se prav ti učinki razveljavijo, in sicer v razmerju med pravdnima strankama (prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP). V tej zvezi se pritožbeno sodišče ne more pridružiti pritožbeni kritiki, da predmetna tožba ni sklepčna, ker plačila, ki ga želi tožeča stranka izpodbiti, ni izvedla neposredno tožeča stranka. Pritožba na tem mestu spregleda bistveno okoliščino, in sicer, da je tretja oseba sprejela pooblastilo tožeče stranke, da izvede sporno plačilo, tožena stranka pa je sprejela pooblastilo tožeče stranke, da omenjeno plačilo sprejme (1035. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Z asignacijo se s plačilom enega dolga v bistvu poplačala dva dolga, saj tretja oseba opravi plačilo asignatarju, ker je sama imela dolg do asignanta v enaki višini (kritno razmerje). V tem tristranskem razmerju je torej asignat (tretja oseba) izpolnila obveznost namesto svojemu upniku (asignantu, tožeči stranki) asignantovemu upniku (asignatarju, toženi stranki). S tem plačilom pa je na podlagi asignacije ugasnila tudi terjatev tožeče stranke do tretjih oseb v enaki višini. Zato je v konkretnem primeru tožba sklepčna, saj je zaradi tega lahko prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če izpodbijano dejanje ne bi bilo opravljeno (prva alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

Osnovni predpogoj za izpodbojnost določenega pravnega dejanja stečajnega dolžnika je, da je bil v trenutku njegove izvršitve stečajni dolžnik insolventen (prim. VSL I Cpg 1319/2013). Šele položaj, ko je nek subjekt insolventen, ga zavezuje, da začne vse upnike, ki so do njega v enakem položaju, obravnavati enako (prim. 34. člen ZFPPIPP). Zato mora sodišče prve stopnje ugotoviti (pri čemer je trditveno in dokazno breme na tožniku), da je bila tožeča stranka v trenutku sklenitve asignacijskih pogodb že insolventna. Sodišče prve stopnje je (sicer v zvezi z ugotavljanjem subjektivnega pogoja izpodbojnosti) navedlo, da tudi blokada računov, ki je okoliščina, ki kaže na to, da tožeča stranka ni bila sposobna poravnavati svojih obveznosti, pomeni dovolj glasen opozorilni znak, da se družba nahaja v položaju insolventnosti, ki ga opredeljuje 14. člen ZFPPIPP. Vendar pritožba utemeljeno opozarja, da samo na tej podlagi ni možen zaključek o insolventnosti tožene stranke v trenutku sklepanja asignacijskih pogodb. Občasne blokade namreč same po sebi še ne pomenijo nujno, da je družba, ki ima blokirane račune, insolventna (prim. VSL sodba I Cpg 338/2014).

Poleg tega pritožba še pravilno opozori, da sodišče prve stopnje očita toženi stranki, da ni dokazala, da ni vedela ali da ni morala vedeti o insolventnosti tožeče stranke, a zavrne njene dokazne predloge (za zaslišanje zakonitega zastopnika in priče) z razlogom, da z izvedbo teh dokazov ne bi prišlo do drugačnih zaključkov. Zavrnitev dokaznega predloga, češ da se je sodišče že prepričalo o nasprotnem, predstavlja nedovoljen utemeljitveni razlog v dokazni oceni (t.i. vnaprejšnja dokazna ocena). Sodišče lahko, z utemeljitvijo, da se je o nečem že prepričalo na podlagi ostalih dokazov, zavrne le izvedbo dokaza, ki gre v prid že dokazanemu dejstvu, ne pa tudi dokaza, ki bi takšno dejstvo lahko ovrgel, za kar gre v konkretnem primeru.

Ker je pritožba utemeljena že iz teh razlogov, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati do ostalih navedb.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo razveljavilo, posledično tudi stroškovno odločitev, ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP), v katerem se bo moralo, glede na podane trditve in predlagane dokaze, opredeliti do vprašanja ali je bila tožeča stranka v času sklenitve izpodbijanih dejanj insolventna, ter (v primeru pritrdilnega odgovora na prejšnje vprašanje) izvesti s strani tožene stranke predlagane dokaze (zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke in priče).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.