Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da višine preplačila, ugotovljene v izpodbijanem drugostopenjskem upravnem aktu, ni mogoče preizkusiti. Izrek odločbe ni jasen in je sam s seboj v nasprotju ter tudi v nasprotju z obrazložitvijo. To pomeni, da je v izpodbijanih upravnih odločbah prišlo do bistvene kršitve iz 7. točke 237. člena ZUP, zaradi katerih jih ni mogoče preizkusiti. Zaradi ugotovljene procesne kršitve je sodišče prve stopnje izpodbijane nezakonite upravne akte utemeljeno odpravilo. Vendar za sodno socialni spor načeloma velja, da gre za spor polne jurisdikcije. To načelo je implementirano v 2. odstavku 81. člena ZDSS-1, po katerem sodišče v primeru, ko tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijana upravna akta delno ali v celoti odpravi in samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Te določbe pa sodišče prve stopnje s tem, ko je le odpravilo izpodbijane posamične upravne akte, ni pravilno uporabilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča v izpodbijani I. točki izreka delno spremenilo tako, da je po odpravi upravnih aktov zaradi ugotovljene bistvene kršitve ZUP, zadevo potrebno vrniti v ponovno predsodno upravno odločanje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka delno spremeni tako, da se v celoti pravilno glasi: „Odločbi št. ... z dne 7. 7. 2014 in št. ... z dne 26. 9. 2012 ter sklep o popravi pomote št. ... z dne 18. 8. 2014 se odpravijo in zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi stroškovni izrek sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi in posledično tudi sklep o popravi pomote, citirane v izreku te sodne odločbe (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 387,492 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Navaja, da je bilo s prvostopenjsko odločbo z dne 26. 9. 2012 za obdobje od 1. 6. 2005 do 31. 12. 2009 ugotovljeno preplačilo v višini 23.949,18 EUR, na drugi stopnji pa glede na ugovor zastaranja le v višini 1.449,73 EUR. Višina zneska preplačila za vsak mesec posebej je bila izkazana s specifikacijo preplačil, ki je bila priloga prvostopenjske odločbe, in je bila upoštevana tudi pri izračunu ne zastaranega zneska, vendar zgolj za krajše obdobje.

Vztraja, da ugotovitev v izpodbijani odločbi, po kateri tožnik v določenem obdobju ni imel pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, sama po sebi ne pomeni, da ne bi bilo mogoče zahtevati vračila preplačanega zneska. Pri tem se sklicuje na sodno prakso višjega in vrhovnega sodišča, ki se je že večkrat izrekla, da je mogoče, ne glede na predhodno ustavitev izplačevanja pokojninske dajatve na podlagi 275. člena ZPIZ-1 in pravil o vračanju neupravičeno pridobljenega, uveljavljati vračilo preveč izplačane pokojnine.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je dejansko podana v 275. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). Z navedeno določbo je urejena povrnitev preplačil, saj je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih.

Za realizacijo verzijske terjatve je s 3. odstavkom 275. člena ZPIZ-1 tožena stranka hkrati pooblaščena, da izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem bo preplačilo povrnjeno. Na temelju cit. pravne podlage so bili v predsodnem postopku izdani posamični upravni akti, ki so predmet presoje tega sodno socialnega spora.

5. S prvostopenjsko odločbo z dne 26. 9. 2012 je med drugim upoštevaje odločbo z dne 25. 4. 2012(1) ugotovljeno, da je bil tožniku sorazmerni del starostne pokojnine, letni dodatek in enkratni pokojninski dodatek v obdobju od 1. 6. 2005 do 31. 12. 2009 preveč izplačan, da je preplačilo nastalo v znesku 23.949,18 EUR, in da je tožnik ta znesek dolžan vrniti obročno v roku 24 mesecev od dneva prejema odločbe. Z drugostopenjskim upravnim aktom z dne 7. 7. 2014 je bilo pritožbi delno ugodeno in prvostopenjska odločba odpravljena. Izrečeno je, da se na podlagi odločbe z dne 26. 9. 2012 ugotavlja, da so bile dajatve od 1. 6. 2005 do 31. 12. 2009 preveč izplačane, in da je preplačilo nastalo v znesku 1.449,73 EUR. Tudi v tem aktu je odrejeno, da je potrebno neupravičeno prejeti znesek obročno vrniti v 24 mesecih od dneva prejema odločbe, s popravnim sklepom pa ta del popravljen tako, da ga je potrebno vrniti v 12 mesecih.

6. Glede na razpoložljivo listinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu tožena stranka sicer pravilno opozarja, da je bil tožnik do 31. 12. 2009 obvezno pokojninsko zavarovan pri tujem nosilcu zavarovanja, in da je zato od 1. 6. 2005 do 31. 12. 2009 prišlo do preplačila sorazmernega dela pokojninske dajatve. Vendar hkrati neutemeljeno zatrjuje, da so izpodbijani posamični upravni akti pravilni in zakoniti.

7. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da višine preplačila, ugotovljene v izpodbijanem drugostopenjskem upravnem aktu, ni mogoče preizkusiti. Izrek odločbe ne le da ni jasen, ampak je sam s seboj v nasprotju ter tudi v nasprotju z obrazložitvijo iz razlogov, ki jih je podrobno obrazložilo že sodišče prve stopnje in jih pritožbeno sodišče ne navaja znova.

Četudi bi na podlagi specifikacije, na katero se sklicuje pritožba, bilo v sodnem postopku sicer mogoče izračunavati višino nezastaranih preplačil od 26. 9. 2009 do 31. 12. 2009, tega izračuna ni v izpodbijanem posamičnem upravnem aktu. To pa pomeni, da je v pisnem odpravku izpodbijanih odločb prišlo do bistvene kršitve iz 7. točke 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99; v nadaljevanju ZUP) zaradi katerih jih ni mogoče preizkusiti. Posledično je mogoče presoditi le, da ti niso pravilni, niti zakoniti. Zaradi ugotovljene procesne kršitve je sodišče prve stopnje izpodbijane nezakonite upravne akte utemeljeno odpravilo. Pritožba tožene stranke v tej smeri ni utemeljena.

8. Vendar za sodno socialni spor načeloma velja, da gre za spor polne jurisdikcije. To načelo je implementirano v 2. odstavku 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1), po katerem sodišče v primeru, ko tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijana upravna akta delno ali v celoti odpravi in samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Te določbe pa sodišče prve stopnje s tem, ko je le odpravilo izpodbijane posamične upravne akte, ni v celoti pravilno uporabilo.

9. Pritožbi tožene stranke je potrebno ugoditi zaradi nepravilne uporabe 2. odstavka 81. člena ZDSS-1 in na temelju 358. člena v zvezi s 351. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) ob pravilni uporabi 82. člena ZDSS-1 sodbo sodišča v izpodbijani I. točki izreka delno spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. Torej po odpravi upravnih aktov zaradi ugotovljene bistvene kršitve ZUP-a, zadevo vrniti v ponovno predsodno upravno odločanje.

10. Takšen izid pritožbenega postopka seveda ne pomeni, da tožnik formalno pravno v postopku pred sodiščem prve stopnje ne bi uspel. Pritožba zoper stroškovni izrek sodbe, s katero je tožena stranka zavezana tožniku povrniti odmerjene stroške postopka zato ni utemeljena. V tem obsegu jo je potrebno zavrniti in na temelju 2. odstavka 365. člena ZPP potrditi II. točko izreka izpodbijane sodbe.

(1) ki je bila medtem v sporu o ustavitvi izplačevanja sorazmernega dela starostne pokojnine s sodbo II Ps 2301/2012 z dne 30. 10. 2013, potrjena s sodbo Psp 49/2014 z dne 17. 4. 2014 že pravnomočno odpravljena.