12. 1. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 20. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Višjega sodišča v Celju št. PRpv 492/2005 z dne 17. 8. 2005 v zvezi z odločbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah št. PRs-1489/04 z dne 28. 2. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno odločbo je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve dveh cestnoprometnih prekrškov po Zakonu o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP). Izrečena mu je bila denarna kazen ter naloženo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče je postopek o prekršku za en prekršek ustavilo v skladu z Zakonom o ustavitvi določenih postopkov o prekrških in odpustitvi izvršitve določenih kazni zapora (Uradni list RS, št. 35/05), sicer pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik v tipizirani ustavni pritožbi zatrjuje številne domnevne kršitve. V prvi vrsti zatrjuje nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Z izpodbijano odločbo naj bi mu nezakonito odvzeli znanje vožnje, ki je neodtujljiva pravica, ki jo varujejo mednarodne konvencije. Z odločbo Višjega sodišča naj bi mu bili kršeni 23., 25., 29. člen Ustave, saj ta ne vsebuje pravnega pouka. Z navedbo, da niso bili upoštevani razbremenilni dokazi ter da nastopajo policisti tudi v vlogi prič, zatrjuje kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alineje 29. člena Ustave. Onemogočeno naj bi mu bilo zagotavljanje dela in preživetja družine, s čimer naj bi bila kršena 2. in 66. člen Ustave. Zatrjuje tudi kršitev pravic iz 14.,15., 22., 24., 26., 27., 30. in 127. člena Ustave ter navaja številne mednarodne konvencije.

B.

3.Pritožnikove trditve, povezane s postopkom o prekrških, se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in na uporabo prava. Ustavno sodišče ni instanca organom, ki odločajo v postopku o prekrških, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter ugotovitvi dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali so bile z izpodbijanim aktom kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnik navaja, da je znanje vožnje neodtujljiva pravica in da mu ga nihče ne more odvzeti. V zvezi s tem se Ustavno sodišče sklicuje na svojo odločbo št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 39/2000 in OdlUS IX, 58), v kateri je ugotovilo, da izpodbijane določbe ZVCP, ki določajo to sankcijo in omogočajo njeno izrekanje v postopku o prekršku, v tem pogledu niso v neskladju z Ustavo.

5.Tudi pritožnikov očitek kršitve 25. člena Ustave je neutemeljen. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pravico do pritožbe je pritožnik imel in jo je tudi izkoristil. Očitek pritožnika, da v drugostopenjski odločbi ni bilo pravnega pouka, tako ne more biti upošteven, saj Ustava zagotavlja le pravico do pritožbe. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev 25. člena Ustave.

6.Ustava v 29. členu določa temeljne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Iz izpodbijanih odločb izhaja, da je bil pritožnik v postopku o prekršku zaslišan. Pritožnik v ustavni pritožbi ni izkazal, da mu ni bila dana možnost predlagati izvedbe dokazov v njegovo korist ali da se sodišče do predloga ni opredelilo. Navedeno bi namreč bilo relevantno za presojo, ali je podana kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave. Pritožnik navaja le, da nastopajo v vlogi priče policisti in da se zato ni mogel braniti. Zato očitno ne gre za kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave in pravice do poštenega postopka (23. člen Ustave).

7.Pritožnikovega očitka, da so bile z izpodbijanima odločbama kršene določbe 2., 15. in 127. člena Ustave, ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navedene določbe se ne nanašajo na posamične človekove pravice ali temeljne svoboščine.

8.Pritožnik očitka, da so mu bile z izpodbijanima odločbama kršene pravice iz 14., 22., 24., 26., 27., 30. in 66. člena Ustave, ni utemeljil, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

9.Ker z izpodbijanima odločbama očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer