Jedro

Odločba toženca, s katero je bila tožnikovi materi (zdaj že pokojni) priznana pravica do vdovske pokojnine, je postala dokončna in pravnomočna, saj se zavarovanka oziroma nosilka pravice zoper njo ni pritožila. Pravice iz obveznega zavarovanja, kamor na podlagi 3. alinee točke a) prvega odstavka 4. člena ZPIZ-1 sodi tudi pravica do vdovske pokojnine, so po 1. odstavku 5. člena ZPIZ-1 neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca, se podedujejo. To pomeni, da je s smrtjo nosilke pravice (tožnikove matere) ugasnila pravica do uveljavljanja pravice do vdovske pokojnine in je v imenu pokojne ne more uveljavljati nihče. Tožnik zato v tem postopku ne more uveljavljati pravice do vdovske pokojnine, niti izplačila višjega zneska vdovske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 2. 12. 2013 in sklepa št. ... z dne 22. 3. 2013 ter da ostane v veljavi sklep (pravilno odločba) št. ... z dne 19. 3. 2009. 2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik smiselno iz vseh pritožbenih razlogov.

Vztraja, da je bil postopek revizije odločbe z dne 19. 3. 2009 nezakonit, ker toženec ni upošteval roka za izdajo odločbe o reviziji. Meni, da po izteku roka za revizijo ni bilo več zakonskih pogojev, da bi se odločalo v škodo A.A..

Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje in toženca v izpodbijanih odločbah, da kot sin A.A. ni stranka v postopku. Poudarja, da ne zahteva priznanja pokojnine, niti ne gre za dedovanje pokojnine, temveč gre za zahtevo dediča, da se mu izplača zaostale in neizplačane pokojnine, ki so bile last pokojne A.A..

V kolikor ni bilo zakonskih pogojev za izdajo revizijske odločbe in s tem tudi ne za spremembo že izdane odločbe o višini pokojnine pokojne A.A., je po mnenju tožnika zaključiti, da je bila pokojni A.A., ko je bila še živa, izplačevana manjša pokojnina, kot ji je bila priznana. Zato meni, da ima za zahtevek, da se mu izplača pripadajoče, pa ne izplačane pokojnine A.A., kot njen dedič pravni interes, oziroma je njegov zahtevek utemeljen.

Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Predmet tega socialnega spora je na podlagi 81. člena ZDSS-1 v zvezi s 63. členom ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 2. 12. 2013 v zvezi s prvostopenjskim sklepom z dne 22. 3. 2013 ter s tem v zvezi (zgolj) presoja pravilnosti in zakonitosti postopanja toženca, ki je zavrgel tožnikovo zahtevo, s katero je uveljavljal, da se odpravijo pravne posledice odločbe, izdane v revizijskem postopku glede priznanja pravice do vdovske pokojnine tožnikovi materi A.A..

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bila A.A. z odločbo z dne 19. 3. 2009 priznana pravica do vdovske pokojnine v znesku 829,86 EUR mesečno od 1. 11. 2008 dalje. V reviziji(1) je toženec z odločbo z dne 1. 7. 2009 to odločbo razveljavil in zadevo vrnil v ponovno odločanje z obrazložitvijo, da na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, št. 71/97) pokojnine ni mogoče odmeriti z upoštevanjem pokojninske dobe, dopolnjene na Hrvaškem (28 let, 6 mesecev in 4 dni), temveč le z upoštevanjem slovenske pokojninske dobe (6 let, 10 mesecev in 17 dni). Zato je bila izdana odločba z dne 23. 9. 2009, s katero je bila A.A. priznana pravica do vdovske pokojnine v znesku 330,80 EUR mesečno od 1. 11. 2008 dalje.

7. Tožnik je pri tožencu dne 9. 12. 2011 in ponovno dne 25. 5. 2012 vložil zahtevo, s katero je uveljavljal, da se odpravijo pravne posledice revizije, torej odločbe z dne 23. 9. 2009 v zvezi z odločbo toženca z dne 1. 7. 2009. Toženec je takšno zahtevo zavrgel s sklepom z dne 22. 3. 2013, potrjenim z dokončno odločbo z dne 2. 12. 2013, ker tožnik ni uveljavljal svoje pravice oziroma pravne koristi. Skladno z 2. točko 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki se uporablja pri uveljavljanju in odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja (12. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami oziroma 11. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/12, 39/13), namreč organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže tudi v primeru, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka.

8. Takšno odločitev toženca je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sprejelo, z njo pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. 9. Z odločbo z dne 23. 9. 2013, kakor tudi z odločbo z dne 19. 3. 2009, ki je bila razveljavljena z odločbo z dne 1. 7. 2009, je bila pravica do vdovske pokojnine priznana zavarovanki A.A. (in torej ne tožniku.) Odločba z dne 23. 9. 2013 je postala dokončna in pravnomočna, saj se zavarovanka oziroma nosilka pravice A.A. zoper njo ni pritožila (niti ni vložila izrednih pravnih sredstev). Že iz tega razloga tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je bil postopek revizije odločbe z dne 19. 3. 2009 nezakonit, ker naj toženec ne bi upošteval roka za izdajo odločbe o reviziji.

10. Pravice iz obveznega zavarovanja, kamor na podlagi 3. alinee točke a) prvega odstavka 4. člena ZPIZ-1 sodi tudi pravica do vdovske pokojnine, so po 1. odstavku 5. člena ZPIZ-1 neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati. Zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca, se podedujejo. Vrhovno sodišče RS je že večkrat doslej zavzelo stališče, da teh pravic ne more pridobiti nihče, razen zavarovanca samega.(2) Konkretno to pomeni, kot je v izpodbijani sodbi pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, da je s smrtjo A.A. dne 1. 5. 2010 ugasnila pravica do uveljavljanja pravice do vdovske pokojnine in je v imenu pokojne ne more uveljavljati nihče. Tožnik zato v tem postopku ne more uveljavljati pravice do vdovske pokojnine, niti izplačila višjega zneska vdovske pokojnine, kot je bil pravnomočno priznan pokojni A.A.. Pomeni, da tudi ne more izpodbijati(3) odločbe z dne 23. 9. 2009 o priznanju pravice do vdovske pokojnine A.A. (v nižjem znesku).

11. Pravilno sicer tožnik v pritožbi opozarja, da je dedič upravičen do dedovanja zapadlih in neizplačanih zneskov pokojnine. V kolikor je pokojnemu zavarovancu pokojnina pravnomočno priznana še pred njegovo smrtjo, je namreč dedič upravičen do dedovanja zapadlih in neizplačanih denarnih zneskov pokojnine. V konkretnem primeru je bila pokojni A.A. izplačana vsa z odločbo z dne 23. 9. 2009 priznana in zapadla vdovska pokojnina. Izplačevanje vdovske pokojnine je bilo ustavljeno dne 31. 5. 2010 (priloga B/1). Pokojnina v višjem znesku (po razveljavljeni odločbi z dne 19. 3. 2009) ji sploh ni bila priznana, zato ni nobene podlage, da bi bil tožnik kot dedič do nje upravičen.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče skladno s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) 254. člen ZPIZ-1

(2) na primer v sodbi, opr. št. VIII Ips 156/2010 z dne 4. 10. 2011

(3) Izredna pravna sredstva in pogoje zanje določa ZUP.