Jedro

Psihično oziroma čustveno nasilje v obliki poskusov indoktrinacije proti očetu s strani matere, ki ga je v konkretnem primeru zaznal CSD, ima prav tako negativne posledice za duševni razvoj otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagateljica predlagala, da se do pravnomočne odločitve v tej zadevi nasprotnemu udeležencu odvzame pravica do stikov z mladoletnima otrokoma ter je po uradni dolžnosti dopolnilo sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Krškem z dne 15. 12. 2010 v II. točki tako, da je določilo prvi ponovni stik med otrokoma in očetom za dne 19. 7. 2013, ki bo potekal tako, da bo mati pripeljala otroka na CSD, in bosta otroka z očetom v prisotnosti strokovnega delavca CSD preživela 30 minut, zatem pa bo oče odpeljal otroka domov in ju vrnil na dom matere v nedeljo do 17. ure.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila predlagateljica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 15. 5. 2003 oz. z dne 3. 7. 2013 oz. podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Zatrjuje, da sta otroka zaradi stikov z očetom psihično obremenjena, kar ogroža njun telesni in duševni razvoj. Otroka sama zavračata izvrševanje stikov z očetom. Predlagateljica otrok ne indoktrinira in usmerja v razmišljanje proti očetu, kar se je izkazalo dne 19. 7. 2013 na CSD, kamor je mati pripeljala otroka na pripravo na stik z očetom. Pritožbi prilaga barvno fotografijo, za katero navaja, da gre za najzanesljivejši dokaz, ki izkazuje posledice fizičnega nasilja nasprotnega udeleženca nad otrokom, ki se kaže v obsežni podplutbi na otrokovi zadnjici.

Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril ter je predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Začasne odredbe kot sredstvo zavarovanja so izjemni ukrepi, ki jih lahko izda sodišče le ob pogojih, ki jih predvideva zakon in je potrebno oziroma nujno posredovanje sodišča, še preden je izdana končna odločba. Zato mora sodišče skrbno presoditi, ali so podane posebne okoliščine, iz katerih izhaja, da je vprašanje odvzema ali omejitve pravice do stikov nujno urejati z začasno odredbo. Začasna odredba mora tudi v teh postopkih ostati omejena za nujne primere, ko sodišče ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda ali da bi lahko prišlo do nasilja.

Po prepričanju pritožbenega sodišča predlagateljica nobenega izmed pogojev za izdajo začasne odredbe ni izkazala. Prvo sodišče je podalo obširne in prepričljive ter na izvedenih dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Tako iz mnenja CSD z dne 26. 6. 2013, kakor tudi iz priloženega poročila OŠ z dne 7. 6. 2013, poročila o delu učenca K. C. A. v šolskem letu 2012/2013, poročila o delu in posebnostih učenca K., poročila Društva za nenasilno komunikacijo iz leta 2010, kakor tudi poročila o poteku stikov pod nadzorom tretje osebe, ne izhaja, da bi bila otrokoma v korist omejitev stikov ali celo prepoved stikov z očetom, celo nasprotno, omejitev stikov oziroma prepoved bi otrokoma povzročila škodo.

Pritožnica v pritožbi zlasti izpostavlja dogodek z dne 16. februarja 2013, ko je oče mlajšega otroka udaril z roko po riti. Pritožbeno sodišče se strinja, da je vsakršno fizično nasilje nad otrokom nesprejemljivo. Vendar pa opisani dogodek, ki ga je nasprotni udeleženec močno obžaloval, ne utemeljuje izdaje predlagane omejitve oz. prepovedi stikov otroka z očetom. Ob tem višje sodišče še pripominja, da ima tudi psihično oziroma čustveno nasilje v obliki poskusov indoktrinacije proti očetu s strani matere, ki ga je v konkretnem primeru zaznal CSD, prav tako negativne posledice za duševni razvoj otroka. Pritožbeno sodišče tudi opozarja, da tako predlagateljica kot nasprotni udeleženec s svojim konfliktnim partnerskim odnosom, ki ga prenašata na otroka, otrokoma škodita, zaradi česar je zlasti K. v hudi stiski.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi predlagateljica izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.