Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Toženec bi v tej regresni pravdi lahko podal vse ugovore, ki bi jih imel proti oškodovancu, med drugim tudi, da je višina izplačane odškodnine oškodovancu, ki jo je dokumentirano izkazala tožeča stranka, pretirana. Za to svojo trditev pa v vsem postopku kakšnega dokaza ni ponudil, torej svojega ugovora o previsoko izplačani odškodnini ni dokazal.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v veljavi plačilni nalog Okrajnega sodišča v L. z dne 20.8.1998, opr.
št. I Pl 872/98, in tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne nadaljnje pravdne stroške v znesku 12.160,00 SIT s pripadki. S plačilnim nalogom je bilo tožencu naloženo plačilo zneska 268.253,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 230.631,00 SIT od
5.7.1996 dalje ter od zneska 37.621,60 SIT od 15.7.1996 dalje.
Proti sodbi se pritožuje tožnik, uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga spremembo sodbe z vrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev. Navaja, da ga tožeča stranka ni nikoli pozvala, da bi se izjasnil o eventuelnem izplačilu odškodnine drugim oškodovancem s prometno nesrečo, katere povzročitelj je bil sam. Tako toženca ni obvestila, da sme vzeti totalno poškodovano vozilo, in ga popraviti. Toženec je že na kraju samem škodo osporaval. Pritožba ni utemeljena.
V tem postopku aktivna in pasivna legitimacija nista sporni, saj ni sporno, da je tožeča stranka oškodovancu izplačala odškodnino za škodo, ki jo je z nezavarovanim vozilom povzročil toženec, niti ni sporno, da je tožeča stranka upravičena na pravni podlagi 41. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu, Uradni list RS, št. 70/94, izterjati izplačano odškodnino od toženca. Zmotno pa je pravno naziranje pritožnika, da bi tožeča stranka morala pred izplačilom odškodnine oškodovancu Z. o višini škode obvestiti toženca, saj v materialnem pravu za to obvestilo oziroma soglasje ni prav nobene podlage. Pač pa bi toženec v tej regresni pravdi lahko podal vse ugovore, ki bi jih imel proti oškodovancu, med drugim tudi, da je višina izplačane odškodnine oškodovancu Z., ki jo je dokumentirano izkazala tožeča stranka, pretirana. Za to svojo trditev pa v vsem postopku kakšnega dokaza ni ponudil, torej svojega ugovora o previsoko izplačani odškodnini, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, ni dokazal. Sicer delno nejasne pritožbene trditve o tem, da tožeča stranka toženca ni obvestila o prevzemu vozila, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu 337. člena ZPP in že iz tega razloga v pritožbenem postopku niso upoštevne.
Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena ZPP.