Up-290/05 - 8

11. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 21. junija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 631/2002 z dne 20. 1. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Pravnemu predniku pritožnika je bilo leta 1946 nacionalizirano podjetje. Pri tem so mu bile odvzete tudi nepremičnine, za katere se je leta 1955 izkazalo, da niso zajete v nacionalizaciji podjetja in so mu bile zato tega leta vrnjene. V denacionalizacijskem postopku (pred upravnima organoma) vlagatelj zahteve za denacionalizacijo ni uspel z zahtevkom, da bi se priznala odškodnina zaradi zmanjšane vrednosti po devetih letih vrnjenih nepremičnin. Upravno sodišče, ki je sicer odločbo drugostopnega upravnega organa odpravilo, je to storilo zgolj zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v delu, ki se je nanašalo na podržavljene premičnine. Hkrati je pojasnilo, zakaj v konkretnem primeru na podlagi Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju ZDen) ni mogoče denacionalizirati premoženja, ki je bilo prejšnjemu lastniku vrnjeno pred uveljavitvijo ZDen, tudi če je bilo ob vrnitvi manj vredno. Vrhovno sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo. V delu, kjer se je pritožba nanašala na odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti vrnjenih nepremičnin, je tudi Vrhovno sodišče ugotovilo, da za tak zahtevek v ZDen ni podlage.

2.Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, ker je to sodišče štelo, da v ZDen ni podlage za denacionalizacijo premoženja, ki ga je nekdanji lastnik neodplačno pridobil nazaj pred uveljavitvijo ZDen. Meni, da je sodišče pri svojem odločanju napačno uporabilo določbi 26. člena in šestega odstavka 42. člena ZDen.[1] Nelogična se mu zdi razlaga Vrhovnega sodišča, da gre pravica do odškodnine, ob upoštevanju prej navedenih določb ZDen, le tistim denacionalizacijskim upravičencem, ki so premoženje pridobili pred uveljavitvijo ZDen z odplačnim pravnim poslom, saj so bili tudi tisti, ki so dobili nepremičnino vrnjeno neodplačno, lahko oškodovani zaradi zmanjšane vrednosti vrnjenih nepremičnin. Navaja, da je njegovemu pravnemu predniku – denacionalizacijskemu upravičencu škoda vsekakor nastala, saj so mu bile nepremičnine vrnjene v slabem stanju, torej z bistveno zmanjšano vrednostjo. Meni, da bi sodišče pravico do povrnitve te škode moralo priznati tudi z uporabo splošnih odškodninskih predpisov, kar ne bi bilo v nasprotju z določbama 26. člena in šestega odstavka 42. člena ZDen in kar omogoča 6. člen ZDen. Vrhovnemu sodišču pritožnik očita, da je s svojo razlago ZDen poseglo v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in pravico do povračila škode (26. člen Ustave), v neenakopraven položaj pa naj bi postavilo tudi denacionalizacijske upravičence iz šestega odstavka 42. člena ZDen in s tem kršilo drugi odstavek 14. člena Ustave.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnih postopkih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Kršitev človekovih pravic pritožnik utemeljuje z zatrjevanjem, da je Vrhovno sodišče pri svojem odločanju napačno uporabilo pravo. Napačna uporaba prava sama po sebi, tudi če do nje pride, še ne zadostuje za sklepanje, da je sodišče kršilo človekove pravice. Pritožnik sicer trditev o napačni uporabi prava utemeljuje z navedbo, da je Vrhovno sodišče 26. členu in šestemu odstavku 42. člena ZDen dalo razlago (zavzelo pravno stališče), ki povzroča nelogično razlikovanje med posamezniki, ki so jim bile nepremičnine podržavljene in vrnjene še pred uveljavitvijo ZDen, glede na okoliščino, ali je prišlo do vrnitve teh nepremičnin na podlagi odplačnega pravnega posla ali pa neodplačno. Zgolj to, da se pritožniku razlaga sodišča zdi nelogična, ne zadostuje za utemeljitev zatrjevanih kršitev človekovih pravic. Razlikovanje, na katerega opozarja pritožnik, temelji na zakonodajalčevi odločitvi, ki je pravico do plačila odškodnine omejil na primere, ko je denacionalizacijski upravičenec nepremičnino (ponovno) pridobil z odplačnim pravnim poslom. Ali je taka odločitev zakonodajalca logična ali ne, za postopek z ustavno pritožbo ni pomembno. Sodbi Vrhovnega sodišča, ki temelji na taki odločitvi zakonodajalca, zato ni mogoče očitati, da krši človekovi pravici iz 33. člena in drugega odstavka 14. člena Ustave. Škoda, do katere je po zatrjevanju pritožnika prišlo, naj bi nastala kot posledica nacionalizacije, to je ukrepa državnih organov pred uveljavitvijo Ustave. Pravico do odškodnine v teh primerih, kot povedano, ureja ZDen. Ker te pravice do odškodnine v primerih, kot je pritožnikov, ne priznava, Vrhovno sodišče s tem, ko je to zakonsko omejitev upoštevalo, ni moglo kršiti pravice iz 26. člena Ustave.

5.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in na podlagi tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan

Opomba:

V 26. členu ZDen je določeno, da se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistevno zmanjšala, upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju ter da lahko upravičenec namesto vračila zahteva polno odškodnino. Šesti odstavek 42. člena ZDen pa določa, da imajo pravico do odškodnine tudi tisti upravičenci, ki so svoje podržavljeno premoženje pridobili nazaj na podlagi odplačnega pravnega posla.