Jedro

Za oprostitev plačila sodnih taks morajo biti občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik in njegovi družinski člani; če vloži pobudo samo tožnik, se sklep v njegovo škodo ne more spremeniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo (1. točka izreka), dovolilo pa je obročno plačilo sodne takse za pritožbo v treh mesečnih obrokih (2. točka izreka). Svojo odločitev je v izpodbijanem sklepu utemeljilo s sklicevanjem na določbe 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list RS, št. 48/90, 14/91, 38/96, 22/98, 35/98, 50/98, 70/2000, 20/2001, 41/2001 in 93/2001) ter svojo presojo, da s plačilom sodne takse za pritožbo v znesku 38.000 SIT (ki ga je razdelilo na tri obroke) ne bodo tako občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik, da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje.

2. Tožnik v pritožbi navaja, da sta mu potresa porušila hišo in hlev, da je invalid, ki potrebuje denar za plačilo zdravil, ter da podatki o prejemkih v izpodbijanem sklepu za marec 2002 niso pravilno povzeti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz predloženega sodnega spisa izhaja, da je tožnik v pritožbi zoper sodbo, št. U 139/99-13 z dne 22. 3. 2002 uveljavljal oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog zavrnilo s sklepom, U 139/99-28 z dne 15. 5. 2002, ki ga je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 870/2002-2 z dne 13. 11. 2003 razveljavilo zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zadevo vrnilo v nov postopek. S pritožbo izpodbijani sklep z dne 5. 3. 2004 je tako izdan v ponovnem postopku.

5. Pri presoji utemeljenosti predloga stranke za oprostitev plačila sodnih taks je odločilna ugotovitev, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka sama, ali se preživljajo njeni družinski člani (prvi odstavek 13. člena ZST). Iz listin v sodnih spisih, na katere se pravilno in utemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, izhaja, da znaša katastrski dohodek za nepremičnine v lasti tožnika za leto 2001 68.143 SIT, skupni dohodki oziroma prejemki dolžnika v letu 2000 1.114.516 SIT ter da je za mesec marec 2002 prejel pokojnino v višini 88.875,43 SIT ter invalidnino v višini 10.502,84 SIT; pritožbeni ugovor o nepravilno povzetih podatkih o prejemkih za marec 2002 tako ni utemeljen. Glede na pravilno ugotovljene dohodke tožnika, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklepanje prvostopnega sodišča, da tožnik zmore plačati sodno takso za pritožbo. Plačilo sodne takse v višini 38.000 SIT, (ob tem da je sodišče prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 13. člena ZST tožniku dovolilo plačati sodno takso za pritožbo v treh obrokih) ne bo pomenilo občutnega zmanjšanja sredstev, s katerimi se preživlja tožnik. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnik dokazov o večjih stroških za stanovanjski objekt oziroma hlev, ki naj bi bila v potresih poškodovana, ter za zdravljenje, ki naj bi jih imel po pritožbenih zatrjevanjih, ni priložil ne predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ne pritožbi, zato teh trditev ni moglo upoštevati. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da seštevek zneskov sodne takse v izreku izpodbijanega sklepa, ki jo mora tožnik plačati v treh obrokih ne dosega zneska, ki je za vložitev pritožbe, določen v taksni tarifi (38.000 SIT), ampak znaša manj (28.000 SIT). Ker pa je pritožbo vložil samo tožnik, pritožbeno sodišče iz razloga, določenega v 81. členu ZUS-1 (prepoved reformatio in peius) ni smelo spremeniti izreka izpodbijanega sklepa in tožniku določiti višjih zneskov, ki bi v seštevku znašali skupno 38.000 SIT.

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 78. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.