Jedro

Po 57. členu zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) mora tožena stranka dokazati, da stanarine ni plačevala zaradi razlogov, ki ji jih ni mogoče šteti v krivdo. To pa pomeni, da bi tožena stranka vsaj v pritožbi morala navesti dokaze za svoje trditve. Ne zadošča, če stranka v pritožbi zatrjuje, da sodišče določenih dejstev ni ugotovilo. Utemeljenost pritožbe je odvisna ne le od dejstev, temveč tudi od dokazov, ki jih stranka v pritožbi navede (352. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugodilo je odpovedi stanovanjskega razmerja na spornem stanovanju in toženki naložilo, da ga je dolžna izprazniti ter izročiti tožeči stranki in sicer potem, ko ji bo tožeča stranka priskrbela najpotrebnejše prostore. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji trdi, da v pritožbi ni navajala novih dejstev, za katere bi morala predložiti dokaze po 352. členu ZPP. Toženkina nezaposlenost in nezmožnost plačila stanarine sta bili znani že v postopku na prvi stopnji. Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala le to, da teh dejstev sodišče ni ocenjevalo po 57. členu ZSR. Res je sicer stranka tista, ki mora navesti dejstva in dokaze, toda sodišče mora popolno in po resnici ugotoviti sporna dejstva. Če stranka ne navede vseh pravno odločilnih dejstev in ne predloži ustreznih dokazov, mora sodišče storiti vse, da se ta ugotovijo. Še posebej v primeru, ko stranka v prvostopnem postopku ni imela pooblaščenca. Ko je tožena stranka izjavila, da ni zaposlena in da nima denarja, bi sodišče moralo, če se s to izjavo ne bi zadovoljilo, zatrjevano dejstvo samo ugotoviti. Ker tega ni storilo, bi sodišče druge stopnje moralo pritožbi ugoditi. Ker ji ni, je tudi samo kršilo ZPP. Tožena stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka uveljavlja kršitve iz 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP), ne navaja pa katere. Iz obrazložitve je razvidno, da gre predvsem za kršitve določb o materialnem procesnem vodstvu, ki so lahko kršene le na prvi stopnji. Te kršitve so lahko bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP. Po 385. členu ZPP pa takšne kršitve, tudi če bi na prvi stopnji bile res storjene, niso revizijski razlog. Zato se revizijsko sodišče z njimi ni smelo ukvarjati. Te kršitve bi bile lahko predmet obravnavanja na revizijski stopnji le v primeru, če bi bila njihova kršitev uveljavljana v pritožbi, sodišče druge stopnje pa bi v zvezi z njihovim obravnavanjem samo kršilo ZPP. Toda tožena stranka kršitev ZPP v pritožbi ni uveljavljala in tako tudi ni mogoče šteti, da sodišče druge stopnje pritožbe v tem delu ni izčrpalo. Prav to pa tožena stranka pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita.

Sodišče druge stopnje nadalje ni kršilo ZPP, ko je ugotovilo, da je dokazno breme na strani tožene stranke. Pravilno je stališče, da mora po 57. členu zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) tožena stranka dokazati, da stanarine ni plačevala zaradi razlogov, ki ji jih ni mogoče šteti v krivdo. To pa pomeni, da bi tožena stranka vsaj v pritožbi morala navesti dokaze za svoje trditve. Ne zadošča, če stranka v pritožbi zatrjuje, da sodišče določenih dejstev ni ugotovilo. Utemeljenost pritožbe je odvisna ne le od dejstev, temveč tudi od dokazov, ki jih stranka v pritožbi navede (352. člen ZPP). Kolikor pa tožena stranka s temi ugovori pravzaprav napada dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, pa revizijsko sodišče še ugotavlja, da po 385. členu ZPP tudi zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odstavek). Revizijsko sodišče mora šteti, da so bila dejstva na prvi in drugi stopnji pravilno in popolno ugotovljena.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).