Jedro

V sodni register vpisane dejavnosti je mogoče izbrisati le na način, ki ga določajo predpisi, ki urejajo vpis v sodni register.

Revizijsko poročilo, ki izraža domnevo, da je lahko prišlo do oškodovanja družbene lastnine ni mogoče šteti za javno listino v smislu 230. čl. ZPP.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog drugotožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožena stranka zahtevala, da pri opisu dejavnosti družbe A. d.o.o., F. kot je vpisana v sodnem registru Okrožnega sodišča v K., reg. št. ..., sklep ... oziroma Srg..., se iz dejavnosti navedene družbe izbriše iz sodnega registra dejavnost, ki se glasi: trgovina na debelo v 1. alinei: izbrišejo besede ... in neživilskimi (proizvodi), mešanim blagom, vozili...; pri trgovini na drobno z vozili, plovili, deli in priborom v 4. alinei: izbriše se beseda ... (z) vozili. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, po katerem je drugotožena stranka dolžna plačati odškodnino trgovskemu podjetju E. p.o. K., v znesku 141.221.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, do plačila. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da se v znesku 174.800,00 SIT, ki se nanašajo na prvotoženo stranko in pravdni stroške drugotožene stranke v znesku 996.420,00 SIT, izplačajo iz sredstev sodišča. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker v sodbi niso navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih. Dokazna ocena ni pravilna in ni popolna, prav tako pa so tudi nasprotja glede ocene listinskih dokazov. Tožeča stranka je z vlogo z dne 4.9.1998 utemeljevala obstoj dejanskega stanja iz 178. a čl. Zakona o podjetjih, sodišče pa tega ni upoštevalo, ampak se je oprlo le na določilo 41. čl. Zakona o sodnem registru. Povsem je namreč zanemarilo, da je bila določba 178. a čl. Zakona o podjetjih dolžnost prvotožene stranke, da v svojem aktu določi pogoje pod katerimi ne smejo direktor in drugi delavci dokler so v delovnem razmerju, najdlje pa dve leti po prenehanju delovnega razmerja ustanoviti podjetje, ki bi z opravljanjem dejavnosti utegnilo povzročiti škodo. Prvotožena stranka bi torej morala v svojem splošnem aktu določiti pogoje, kot je to urejal Zakon o podjetjih. Glede na to ne more biti nobenega dvoma, da je ustanovitev drugotožene stranke pomenila nezakonito ravnanje, sankcija za tako nezakonitost je določena v 2. odst. 178. a čl.. Kar pa se tiče ugotovitve sodišča prve stopnje glede izpolnjenega dejanskega stanu iz 3. in 4. alinee 2. odst. 48. čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij pa tožeča stranka poudarja, da je sodišče preuranjeno zaključilo, da ni prišlo do prenosa poslovnih funkcij na drugotoženo stranko in da ni dokazov, da je prišlo do oškodovanja družbenega premoženja. Nato v pritožbi obrazlaga svoje videnje zadeve glede prenosa poslovnih funkcij in graja izpoved prič M.Z. ter M.M., ker meni, da sta obe izpovedi pristranski. Sodišče prve stopnje tem izpovedim ne bi smelo pokloniti vere. Meni, da so tudi preuranjeni zaključki sodišča prve stopnje, da ni vzročne zveze med dobičkom na strani drugotožene stranke in negativnim poslovnim stanjem prvotožene stranke. Sodišče je slepo sledilo razlagi zaslišanih prič, čeprav bi lahko s pomočjo izvedenca preverilo takratno situacijo na tržišču in pri prvotoženi stranki in šele na podlagi mnenja sodnega izvedenca v povezavi s posameznimi izvedenimi dokazi sprejelo ustrezne zaključke. Tudi če bi držalo stališče sodišča prve stopnje, da revizijsko poročilo nima dokazne vrednosti, bi moralo popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva ter v ta namen postaviti izvedenca ustrezne stroke, ki bi ugotovil, ali je bila in v kakšni višini povzročena škoda družbeni lastnini. Sicer pa glede pomena revizijskega poročila tožeča stranka vztraja na svojem stališču, ki ga je že podala v pripravljalnih vlogah. Na pritožbo je obširno odgovorila drugotožena stranka in v odgovoru na pritožbo se v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke. Pritožba ni utemeljena. Ne držijo pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi v nasprotju z izpovedmi prič in listinskimi dokazi. Sodba sodišča prve stopnje razloge ima, ti so konsistentni in niso v nasprotju z izpovedmi prič, prav tako tudi ne s predloženimi listinskimi dokazi. Tožeča stranka se z razlogi ne strinja zato vidi nasprotja. Povsem pravilni so zaključki sodišča prve stopnje glede zahtevka tožeče stranke za izbris dela dejavnosti drugotožene stranke iz sodnega registra. V sodni register vpisane dejavnosti je mogoče izbrisati le na način, ki ga določajo predpisi, ki urejajo vpis v sodni register in to je v konkretnem primeru Zakon o sodnem registru (Ur. list RS št. 13/94). Zahtevka za ničnost vpisa, ki je možen po 41. čl. Zakona o sodnem registru, tožeča stranka ni postavila, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, sicer pa, tudi če bi ga postavila je ta prepozen glede na določilo 3. odst. 41. čl. Zakona o sodnem registru, saj je od vpisa ustanovitve drugotožene stranke do vložitve tožbe poteklo več kot tri leta. Podlaga za izbris posameznih dejavnosti drugotožene stranke iz sodnega registra tudi ni, 178. a čl. v času ustanovitve drugotožene stranke še veljavnega Zakona o podjetjih. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da določil omenjenega člena zakona ni upoštevalo in v tem tudi vidi, da sodba nima razlogov. Pritožnika pa je potrebno opozoriti, da tekom postopka ni zatrjeval, da je podan dejanski stan opisan v 178. a čl. Zakona o podjetjih, zato sodba o tem nima razlogov. Ne glede na to pa mora biti tudi v tem primeru, če bi bil dejanski stan iz tega člena podan, tožba vložena v roku, ki ga določa 3. odst. 41. čl. Zakona o sodnem registru. Nadalje tožeča stranka uveljavlja oškodovanje družbene lastnine na podlagi 3. in 4. alinee 2. odst. 48. čl. Zakona o lastinskem preoblikovanju podjetij. To zakonsko določilo samo predpisuje, da se postopek revizije opravi, če predlagatelji ocenijo, da obstaja utemeljen sum, da je prišlo do oškodovanja družbene lastnine, pri čemer je pod 3. alineo primeroma naštet tudi prenos poslovnih funkcij in učinkov na eno ali več podjetij, ki so pod lastniško kontrolo ali v delni ali popolni lasti zaposlenih, njihovih družinskih članov ali drugih pravnih ali fizičnih oseb (by pass podjetja) in pod 4. alineo, če so bili ustanovitelji podjetja v zasebni lasti, zaposleni v družbenem podjetju. Te ugotovitve ne učinkujejo neposredno, saj ne gre za katero od zakonskih domnev iz 48. a čl. ZPPSL, ampak mora zatrjevano oškodovanje ugotoviti sodišče. Tožeča stranka je tista, ki mora oškodovanje dokazati, kar pa ji v tem postopku ni uspelo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje in jih v izogib ponavljanju ne bo še enkrat interpretiralo, ker so dovolj izčrpni in prepričljivi. Posebej pa zato, ker je pritožba v tej smeri samo polemična in pavšalna in niti tega jasno ne pove v čem meni, da je do prenosa poslovnih funkcij prišlo. Glede predloga tožeča stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca finančne stroke, je vprašljivo ali bi izvedba tega dokaza lahko pripeljala do drugačnih zaključkov glede na ugotovljeno dejstvo, da je prvotožena stranka prenehala z dejavnostjo zgolj zaradi objektivnih vzrokov na trgu. Poleg tega pa gre za nov dokaz kateri je po 496. a čl. ZPP v pritožbenem postopku v gospodarskih sporih dopusten le, če pritožnik verjetno izkaže, da ga ni mogel predlagati do konca glavne obravnave, tega pa tožeča stranka ni izkazala. Glede konkretnega revizijskega poročila, v katerem revizijski organ le domneva, da je nastalo oškodovanje družbene lastnine v višini dobička drugotožene stranke, tožeča stranka vztraja pri svojem stališču, da gre za javno listino. Tega revizijskega poročila ni mogoče šteti kot javno listino v smislu 230. čl. ZPP, ker gre za domnevo oškodovanja izraženo že v poročilu, kajti javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej določa. Čim že organ, ki je to listino izdal, navaja, da gre za domnevo, potem taka listina nima dokazne vrednosti. Neutemeljeno pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V odločitev glede stroškov postopka se pritožbeno sodišče ni moglo spuščati, kajti v tem delu ni pritožbe. Drugotoženi stranki pa pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, kajti ta odgovor ni doprinesel ničesar k razjasnitvi zadeve.