Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Soglasje prizadete stranke je upoštevaje določbo 24. člena PUP nujen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevek tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo odstranitve obstoječega objekta in novogradnjo kmetije-stanovanjsko kmetijskega objekta na parc. št. 2093 in 2091/4 k.o. A., po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki ga je izdelal B. d.o.o., št. projekta 14/9 maj 2009, dopolnitev november 2009 (vodilna mapa, načrt za arhitekture, izjava odgovornega projektanta gradbenih konstrukcij, odgovorni vodja projekta C.C. univ. dipl. ing. arh.). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da se obravnavana lokacija nahaja v prostorski enoti Z 13/6 pretežna namenska raba: območje krajine. Parc. št. 2093 se nahaja na območju kmetijskih zemljišč, par. št. 2091 k.o. A. pa v VII. kategoriji-stavbna zemljišča na območju razpršene gradnje. Območje se ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje Občine Izola (uradne objave št. 35/98, 12/03 in 24/04, Uradni list RS, št. 112/04, v nadaljnjem besedilu PUP), ki glede na lege objektov v 24. členu določa, da je odmik od parcelne meje najmanj 4 m, za manjšo razdaljo pa si mora investitor pridobiti soglasja eventualno prizadetih sosedov. Pri pregledu projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja je bilo ugotovljeno, da je odmik objekta od parcelne meje št. 2067 k.o. A. 3,37 m, zato je potrebno za izdajo gradbenega dovoljenja pridobiti soglasje lastnika mejne parcele, ki pa je po pooblaščencu podala izjavo, da soglasja ne poda. Ker v obravnavanem primeru niso izpolnjeni vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, kot jih določa 66. člen Zakona o graditvi objektov je vlogo tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil. Ministrstvo za okolje in prostor RS je s svojo odločbo št. 35108-168/2010-2-KB z dne 20. 7. 2010 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.
Tožeča stranka v tožbi povzema potek postopka izdaje gradbenega dovoljenja za legalizacijo odstranitve obstoječega objekta in novogradnje stanovanjsko kmetijskega objekta, ki je predmet tega postopka. Meni, da so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, s katerim bi se legaliziralo gradnjo izpred 38 let. Del stavbe v skupni izmeri 0,70 m2 je sicer oddaljen manj kot 4 m od meje s sosednjo parcelo, na katero pa nima nikakršnih negativnih vplivov, zato meni, da ni potrebno soglasje prizadete stranke, saj zaradi tega posega ne more biti prizadeta, zato določbe 24. člena Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za podeželje Občine Izola ni mogoče uporabiti. Upravni organ prve stopnje bi moral pri svojem odločanju uporabiti 25. člen Odloka, ki ne predpisuje minimalnega odmika v primeru gradnje nadomestnega objekta. Površina nadomestnega objekta, ki se legalizira je manj kot 50 % večja od površine starega objekta, kar izhaja iz pravnomočne odločbe o odmeri komunalnega prispevka, izdane v postopku pridobitve dovoljenja za izvedbo gradbenega posega Urada za okolje in prostor, Občine Izola, št. 354-128/2009-3 z dne 3. 8. 2009. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se ugodi njenemu zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo odstranitve obstoječega objekta in novogradnjo stanovanjsko kmetijskega objekta na parc. št. 2091/4 in 2093 k.o. A., podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje.
Prizadeta stranka D.D. v odgovoru na tožbo navaja, da tiči vzrok spora med njo in tožečo stranko v geodetskih meritvah za napravo novih kart v letih 1972 do 1976 ob katerih je bila izbrisana javna cesta s tedanjo parc. št. 25/3 k.o. E. in priključena k parcelam 2091/1, 2091/1/4 in 2092 k.o. E. s čemer se je pojavil problem uporabe te ceste, saj jo deloma zaseda sporna gradnja. Navaja tudi, da je sporna gradnja mlajšega datuma, kot zatrjuje tožeča stranka.
Tožeča stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 4. 10. 2010 prereka navedbe prizadete stranke v odgovoru na tožbo in navaja dokaze o tem, da so zatrjevanja tožeče stranke glede nekdanjega obstoja javne ceste, njenega izbrisa ter začetka sporne nelegalne gradnje, ki jo skuša legalizirati, neutemeljena.
Tožba ni utemeljena.
Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 - ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V zadevi ni sporno, da se območje sporne gradnje ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje Občine Izola (Uradne objave št. 35/89, 12/03 in 24/04 in Uradni list RS, št. 112/04), ki v 24. členu določa odmik od parcelne meje najmanj 4 m, za manjšo razdaljo pa si mora investitor pridobiti soglasje eventuelno prizadetih sosedov. V zadevi tudi ni sporno, da znaša odmik spornega objekta od parc. št. 2067 k.o. A., ki je last prizadete stranke D.D., 3,37m, ki kot soglasodajalec na podlagi določb 1. odstavka 24. člena PUP s tako razdaljo ne soglaša. Soglasje prizadete stranke, je upoštevaje določbo 24. člena PUP torej nujen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja.
Ugovor tožeče stranke, da bi moral upravni organ prve stopnje pri odločanju upoštevati 25. člen PUP, ki za nadomestne gradnje ne predvideva obveznega odmika od parcelnih mej ni utemeljen. V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni ZGO-1 namreč nadomestnih gradenj ne ureja več, ampak v točki 7.2 prvega odstavka 2. člena predvideva le rekonstrukcije objekta, ki jih opredeljuje kot spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedbo del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spremenijo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spremeni za več kot 10 %. V zadevi ni sporno, da se je prostornina spornega objekta, ki je predmet legalizacije povečala za več kot 10 %, zato določila 25. člena PUP za odločanje v tej zadevi ni mogoče uporabiti, saj gre za objekt katerega prostornina se je zaradi rekonstrukcije povečala za več kot 10 %. Glede na navedeno je ugovor tožeče stranke v zvezi z napačno uporabo materialnega prava neutemeljen.
Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.