Jedro

V zahtevi za preiskavo opisano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, saj iz opisa ni razvidno, ali bi ga naj obdolženec storil z aktivnim splošno nevarnim ravnanjem ali z opustitvijo. Ker v opisu dejanja niso povzeti niti abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja, pa takšen opis dopušča razlago, da je osumljenec z nepravilno izgradnjo ravnal aktivno z nevarnim dejanjem oziroma sredstvom, in hkrati, da je z nepravilno izgradnjo opustil določena dejanja, ki bi jih sicer moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanke kot tožilke N.P. se kot neutemeljena zavrne.

II. Oškodovanka kot tožilka je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom II Ks 42894/2018 z dne 16. 11. 2018 o zahtevi preiskovalnega sodnika, podani po sedmem odstavku 169. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), da zunajobravnavni senat odloči o njegovem nestrinjanju z vloženo zahtevo za preiskavo, odločilo, da se zahteva za preiskavo oškodovanke kot tožilke N.P., vložena zoper osumljenega M.C., zaradi suma storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki naj bi bilo storjeno na način, opisan v izreku sklepa, zavrne. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanka kot tožilka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženca in nagrado ter potrebne izdatke njegovega zagovornika.

2. Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanke kot tožilke, ki v pritožbi ne navaja pritožbenih razlogov, iz njenih razlogov pa smiselno izhaja, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se preiskava opravi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zahteva za preiskavo zatrjuje, da je M.C. kaznivo dejanje storil s tem, ko je kot samostojni podjetnik z nepravilno izgradnjo odvodnjavanja pri stanovanjski hiši ogrozil stabilnost hiše, zaradi česar je ogroženo življenje oškodovanke in njenih treh otrok ter tako povzročil splošno nevarnost za življenje ljudi in premoženje velike vrednosti. Sodišče prve stopnje je v sklepu razloge za svojo odločitev, da se zahteva za preiskavo zavrne, utemeljilo z razlago, da iz opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, ker očitek nepravilne izgradnje odvodnavanja ne izpolnjuje pogoja o sprostitvi sil, ki jih osumljenec kasneje ne bi mogel nadzorovati ali obvladati, kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca B.K., ki je pojasnil, da je mogoče morebitna nestrokovna ali malomarno opravljena dela popraviti z ustreznejšim načinom izvedbe del. Po oceni prvostopenjskega sodišča gre v obravnavanem primeru izključno za civilnopravno razmerje.

5. Pritožba takšni razlagi nasprotuje in navaja, da je stališče sodišča prve stopnje zgrešeno, utemeljen pa je očitek iz zahteve za preiskavo, da je osumljenec z gradnjo ustvaril stanje nastanka energije, ki je ne more imeti pod nadzorom in je v danem primeru ustvarjena zaloga energije, ki se lahko sprosti, ko bodo, zaradi delovanja z nepravilno gradnjo ustvarjene sile, popustili ogroženi elementi.

6. Pritožbene navedbe pa pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča, da zahtevo za preiskavo zavrne, ker opis dejanja nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, ne morejo spremeniti, a jo je potrebno zavrniti iz drugih razlogov, kot jih navaja prvostopenjski sklep.

7. Kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1 se lahko stori s požarom, povodnjo, eksplozijo, strupom ali strupenim plinom, ionizirajočim sevanjem, motorno silo, električno ali kakšno drugo energijo ali kakšnim drugim splošno nevarnim dejanjem ali sredstvom ali opustitvijo dejanja, ki bi ga storilec moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi ali premoženja velike vrednosti. Opis dejanja mora biti v zadostni meri konkretiziran, saj predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja in po eni strani omogoča sodišču pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja in sklepanje o obstoju ali o neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa obdolžencu omogoča uspešno obrambo in med drugim mora iz opisa določno izhajati, kateri od naštetih izvršitvenih načinov storitve, s katerim se lahko stori kaznivo dejanje, se obdolžencu očita. V zahtevi za preiskavo opisano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, saj iz opisa ni razvidno, ali bi ga naj obdolženec storil z aktivnim splošno nevarnim ravnanjem ali z opustitvijo. Ker v opisu dejanja niso povzeti niti abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja, pa takšen opis dopušča razlago, da je osumljenec z nepravilno izgradnjo ravnal aktivno z nevarnim dejanjem oziroma sredstvom, in hkrati, da je z nepravilno izgradnjo opustil določena dejanja, ki bi jih sicer moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja. Takšen opis, ko očitek ni določno naveden, ne omogoča učinkovite obrambe, ob tem pa tudi ni navedeno, katera strokovna pravila ali predpise je pri svojem delu kršil oziroma jih ni upošteval. Prav tako ni konkretiziran očitek, da je povzročil nevarnost za premoženje velike vrednosti, kar je tudi zakonski znak kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti iz prvega odstavka 314. člena KZ-1, saj je v opisu izostala navedba vrednosti premoženja, ki naj bi bilo ogroženo (premoženje velike vrednosti je premoženje, ki presega 50.000 evrov - 3. točka IX. odstavka 99. člena KZ-1).

8. Ker dejanje, ki se osumljencu očita, po zakonu ni kaznivo dejanje, če v opisu manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja ali če ti zakonski znaki pri opisu dejanja niso konkretno navedeni,1 kot je, po obrazloženem, v navedenem primeru, je bilo potrebno zahtevo za preiskavo zavrniti, prav tako pa pritožbo pooblaščenca oškodovanke kot tožilke.

9. Sklep pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

10. Odločitev o obveznosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka zaradi neuspešne pritožbe temelji na drugem odstavku 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, sodna taksa pa je bila odmerjena po tar. št. 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

1 Prim.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 742; sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017