Jedro

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje stopnje, da je toženka tožniku v posledici neuspešno opravljenega poskusnega dela utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ker je poskusno delo poseben pogoj, ki ga mora delavec uspešno opraviti, če želi nadaljevati z delom, tožnik dela pri toženki ni mogel več opravljati. Toženka mu je tako iz utemeljenega razloga po 5. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 skladno z določbo drugega odstavka istega člena odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je ustrezno obrazložena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 26. 6. 2023 nezakonita, da delovno razmerje tožniku ni prenehalo 7. 7. 2023 in je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje; da je toženka dolžna tožnika v roku 8 dni za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v socialna zavarovanja in urediti vpis delovne dobe pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, v istem roku obračunati mesečno nadomestilo plače v višini 1.492,62 EUR ter ostale prejemke iz delovnega razmerja in mu izplačati neto mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila in v istem roku obračunati denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini 5.970,48 EUR in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev (točka I izreka). Odločilo pa je tudi, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni izvedlo vseh s strani tožnika predlaganih dokazov, saj ni zaslišalo A. A. v zvezi s prakso naročanja in glede komunikacije s tožnikom ter B. B. v zvezi s pregledom kanalizacijskih jaškov, ki bi potrdil izpoved tožnika v zvezi z delom. Nadalje ni izvedlo dokaza z vpogledom v delo sodelavk. Zavrnitve dokaznih predlogov ni ustrezno obrazložilo. Tako je storilo kršitve po 22., 23. in 25. členu Ustave RS in absolutni bistveni kršitvi po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialno pravno zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da ZDR-1 ne vsebuje določb, iz katerih izhaja obveznost delodajalca, da mora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposliti iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela delavcu omogočiti zagovor. Ker je to po vsebini razlog nesposobnosti, bi mu moral biti zagovor omogočen, kar izhaja tudi iz 7. člena Konvencije MOD št. 158. Posledica nezagotovitve zagovora pa je nezakonitost odpovedi. Materialnopravno zmotno je tudi stališče, da je toženka svoje obveznosti izpolnila, saj ni določila načina spremljanja poskusnega dela, določila člana komisije, ki bi to delal, tožnika seznanila s pričakovanji, zahtevami in kriteriji ter mu izročila program poskusnega dela. Napačno pa je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj tožniku podana odpoved ni bila ustrezno obrazložena in konkretizirana, sodišče pa se do obširne dokumentacije sploh ni opredelilo. Tožnik je bil z deli le pavšalno seznanjen, zato ni mogel vedeti, kaj se od njega pričakuje. Nikoli ni prejel ustreznih navodil. Opravil je vsa dela, ki mu jih je naložil C. C. Dejanski razlog za odpoved je bila osebna zamera priče mag. D. D. do tožnika. Tožnik je zadane naloge želel opraviti, vendar jih vedno ni mogel opraviti na način, kot je ona to od njega zahtevala. Pomanjkljive so opredelitve sodišča v zvezi s tožnikovo skrbjo za zabojnike za smeti, v zvezi z uporabo štirikolesnika, neustreznega komuniciranja s prodajalko iz E. in v zvezi z nalogo prevoza vzorcev. Tako predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti ter toženki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Z zavrnitvijo dokazov sodišče ni storilo bistvene kršitve določb postopka, zavrnitev dokazov je ustrezno obrazložilo, zato tudi ni kršilo ustavne pravice do enakega varstva pravic. Prav tako ni zmotno uporabilo materialnega prava in napačno ugotovilo dejanskega stanja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Skladno z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) je po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in tudi s pritožbo zatrjevanih ne. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje in pravnimi stališči iz obrazložitve sodbe, zato jih po nepotrebnem ne ponavlja. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa v nadaljevanju presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

6. Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve natančno obrazložilo razloge, zaradi katerih ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Ugotovilo je, da je glede na že izvedene dokaze nepotrebno zaslišanje A. A. v zvezi s komunikacijo tožnika in o dotedanji poslovni praksi naročanja, in priče B. B. v zvezi z zamašitvijo kanalizacije. Utemeljeno pa je zavrnilo tudi vpogled v splošni plan uvajanja v delo za dve sodelavki, ki sta zaposleni na drugih delovnih mestih od delovnega mesta tožnika, zato primerjava med njimi za odločitev ni relevantna. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvah 22., 23. in 25. člena Ustave RS in absolutnih bistvenih kršitvah po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2023 na delovnem mestu sodelavec v veterinarstvu - višji tehnik VI za določen čas od 6. 4. 2023 do 5. 4. 2024, in sicer skladno z 2. odstavkom pogodbe o zaposlitvi s 3 mesečnim poskusnim delom. Posebnih določb o poskusnem delu pogodba o zaposlitvi ni vsebovala. Sodišče prve stopnje pa je, glede na to, da 125. člen ZDR-1 določa le dogovor o poskusnem delu in njegovo maksimalno trajanje ter podaljšanje v primeru začasne odsotnosti z dela poskusnega dela, uporabilo Kolektivno pogodbo za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KP), ki ureja poskusno delo v členih od 24 do 26. Tako je v 25. členu določeno, da delavca na poskusnem delu spremlja tričlanska komisija, katere člani morajo imeti najmanj takšno stopnjo strokovne izobrazbe kot se zahteva za delovno mesto, na katerega je delavec razporejen.

8. Tožnikovo poskusno delo je spremljala komisija v sestavi mag. D. D., C. C. in F. F., ki so imeli ustrezno stopnjo strokovne izobrazbe. Tožnik je dobil ustrezna navodila za delo in sicer ustna, kar izhaja iz izpovedi vseh članov komisije za spremljanje tožnikovega poskusnega dela. Pisnih navodil pa ne določata niti ZDR-1 niti KP. Prav tako ni določeno, da bi moral biti tožniku vročen pisni program poskusnega dela. Njegovo delo sta spremljala, nadzorovala in mu pomagala predvsem mag. D. D., tožnikova nadrejena, in C. C., poleg tega pa mu je bila zagotovljena tudi pomoč G. G., ki je bil v spornem obdobju pri toženki zaposlen kot veterinarski higienik, pred tem pa je opravljal delo hišnika in je dobro poznal to delo, tako da je lahko pomagal tožniku. Tožnik je mag. D. D. oddajal tudi mesečna poročila o delu, kar med drugim tudi potrjuje, da je vedel, komu mora o svojem delu poročati.

9. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik s pričakovanji toženke v zvezi z njegovim delom seznanjen, tako da je vedel, kaj toženka od njega pričakuje, toženka pa mu je nudila tudi pomoč pri uvajanju.

10. Sodišče je v zvezi z izpovedbami članov komisije, priče G. G. in tožnika napravilo celovito dokazno oceno, pri kateri je upoštevalo tudi v spis vložene listinske dokaze. Pravilno je ugotovilo, da je ocena o neuspešno opravljenem poskusnem delu tožnika utemeljeno negativna, saj je delo opravljal prepočasi, pri delu ni bil samostojen in samoiniciativen, pa tudi njegova komunikacija tako s toženko kot tudi navzven ni bila ustrezna. Opredelilo se je do vseh pomembnih tožnikovih navedb.

11. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje stopnje, da je toženka tožniku v posledici neuspešno opravljenega poskusnega dela utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ker je poskusno delo poseben pogoj, ki ga mora delavec uspešno opraviti, če želi nadaljevati z delom, tožnik dela pri toženki ni mogel več opravljati. Toženka mu je tako iz utemeljenega razloga po 5. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 skladno z določbo drugega odstavka istega člena odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je ustrezno obrazložena. Razlog odpovedi je neuspešno opravljeno poskusno delo, ki je poseben pogoj, ki ga mora delavec uspešno opraviti, če hoče nadaljevati z delovnim razmerjem pri delodajalcu, zato je podan tudi naslednji pogoj, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče. Tako ne gre za osebno zamero mag. D. D., kar tožnik ponavlja tudi v pritožbi, toženka pa, kot je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 14 obrazložitve sodbe, tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora, saj ga drugi odstavek 85. člena ZDR-1 za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela ne določa. 12. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, na podlagi katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.