Jedro

Narava kršitve, ki jo tožena stranka očita tožnici (da spornega dne ni prišla na delo na novo lokacijo, temveč na lokacijo, določeno v pogodbi o zaposlitvi), ni tako huda, da bi upravičevala podajo izredne odpovedi. Tožnica je delodajalca obvestila, da bo odšla na delo na lokacijo, določeno v pogodbi o zaposlitvi, v kolikor ne dobi drugačnih navodil, iz česar izhaja, da je bila pripravljena po preteku bolniškega staleža priti na delo na novo lokacijo, v kolikor bi ji delodajalec ponovno podal takšno odredbo. Tožena stranka tega ni storila, ampak je tožnici podala pisno obdolžitev in izredno odpoved. Ker niso izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s 1. odstavkom 109. člena ZDR-1 (da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka), je tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2013 (I. točka izreka) in ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem 13. 3. 2014 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožnici za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 13. 3. 2014 izplačati pripadajoče nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila, od pripadajočih mesečnih zneskov plačati vse davke in prispevke za socialno varnost (III. točka izreka); da je dolžna tožnici plačati denarno povračilo v višini 789,00 EUR v roku 8 dni, zavrnilo pa višji zahtevek v višini 3.156,00 EUR (IV. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek v delu, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati premalo izplačano plačo v višini 107,28 EUR, od tega zneska odvesti prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter neto znesek izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 610,42 EUR (VII. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na premalo plačano plačo in nadomestilo plače v višini 838,57 EUR in povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini 33,90 EUR s pp, ustavilo postopek (VI. izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne s stroškovno posledico oziroma podredno, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti pritrdilo toženi stranki, da meri razdalja med krajem bivanja v A. in B. približno 45 km, pri čemer traja vožnja z avtobusom približno eno uro in iz česar je sodišče zaključilo, da delodajalec za podano odredbo ni potreboval soglasja tožnice, pač pa bi se slednja morala navodila v njej držati. Iz izvedenega dokaznega postopka tudi izhaja, da se je tožnica spuščala v presojo razlogov za njeno premestitev, kar ni bilo v njeni pristojnosti, pri čemer se je samovoljno odločila, da odredbe ne bo spoštovala, o čemer je delodajalca obvestila hkrati z obvestilom o poteku bolniškega staleža. Navedla je, da se, kolikor ne dobi drugačnih navodil, vrača na svoje delovno mesto na C., kot izhaja iz njenega obvestila z dne 22. 11. 2013. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je s takšnim ravnanjem kršila svoje delovne obveznosti, saj odredba z dne 7. 11. 2013 ni bila preklicana, kar pomeni, da bi se je tožnica morala držati. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da narava kršitve ni tako huda, da bi opravičevala podajo izredne odpovedi. V obravnavanem primeru je tožnica kršila pogodbene obveznosti in narava kršitve utemeljuje podajo izredne odpovedi. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi se iz obvestila tožnice z dne 22. 11. 2013 dalo razbrati, da bi bila tožnica pripravljena priti na delo v B., če bi jo delodajalec k temu še enkrat pozval, česar sicer ni bil dolžan storiti. Ponovno pozivanje je pravno nerelevantno, saj je bila tožnica pravilno pozvana že z odredbo, ki ni bila preklicana. Tožena stranka je zato upravičeno začela s postopkom izredne odpovedi delovnega razmerja. Tožnica je prejela vabilo na zagovor 26. 11. 2013, kar pomeni, da je imela čas za pripravo svojega zagovora, ki je bil določen za dan 28. 11. 2013, vendar se je pravočasno opravičila z dopisom z dne 27. 11. 2013, v katerem je navedla, da se zagovora ne bo udeležila, ker se boji, da se bodo žalitve z dne 7. 11. 2013 ponovile. Navedeni razlog ni opravičljiv razlog za neudeležbo na zagovoru. Tožena stranka je kot razlog izredne odpovedi navedla dejstvo, da se tožnica po bolniški odsotnosti ni zglasila na delo na objektu v B., s čimer je ogrozila nemoteno in varno izvajanje delovnega procesa. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre pri tem za nesorazmerni ukrep delodajalca, izredna odpoved kot posledica pa je pretirana. Iz ravnanja tožnice je razvidno, da je ravnala naklepoma in samovoljno tudi s tem, ko se je spuščala v presojo razlogov za njeno premestitev, kar ni bilo v njeni pristojnosti, pri čemer se je nadalje samovoljno odločila, da odredbe ne bo spoštovala, o čemer je delodajalca obvestila hkrati z obvestilom o poteku bolniškega staleža. S takim ravnanjem je tožnica nedvomno kršila svoje delovne obveznosti, zato ne gre za nesorazmerni ukrep delodajalca, ampak povsem upravičen in pravilen. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ki jih pavšalno uveljavlja pritožba in tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je izvedlo vse relevantne dokaze, pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - da se je tožnica udeležila sestanka na sedežu tožene stranke dne 7. 11. 2013, kjer jo je toženka seznanila z reklamacijami na njeno čiščenje ter jo obvestila o spremembi kraja opravljanja dela; - da je D.D., ki je pri toženi stranki zadolžen za prerazporejanje delavcev glede na potrebe posameznih lokacij povedal, da so želeli tožnico prerazporediti iz razloga, ker je v zimskem času na C. manj dela, poleg tega pa ima družba E. višje standarde čiščenja kot družba F., vendar tožnica odredbe ni želela podpisati; - da je tožnica dne 11. 11. 2013 po pošti prejelo pisno odredbo, s katero ji je delodajalec odredil delo na objektu F. v B. od 8. 11. 2013 dalje do preklica; - da je tožnica dne 7. 11. 2013 nastopila bolniški stalež in je bila v bolniškem staležu do 24. 11. 2013; - da je tožnica dne 22. 11. 2013 obvestila toženo stranko o poteku bolniškega staleža z dne 24. 11. 2013 in navedla, da v kolikor ne dobi drugačnih navodil, se vrača na svoje delovno mesto na C. (A6); - da je tožnica dne (25. 11. 2013) prišla na delo na C., vendar tam zanjo ni bilo dela, zato je odšla domov; - da je še istega dne 25. 11. 2013 tožena stranka podala tožnici obdolžitev in vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi nespoštovanja navodil delodajalca oziroma odklanjanja dodeljenega dela; - da je tožnica vabilo na zagovor prejela dne 26. 11. 2013, vendar se zagovora, ki je bil določen za dne 28. 11. 2013 ni udeležila z obrazložitvijo, da se boji poniževanj delodajalca z dne 7. 11. 2013; - da je tožena stranka tožnici dne 28. 11. 2013 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z obrazložitvijo, da ni spoštovala navodil delodajalca in se po bolniški odsotnosti ni zglasila na delo na objektu F. v B., s čimer je ogrozila nemoteno in varno izvajanje delovnega procesa.

Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica kršila svoje delovne obveznosti in ni spoštovala odredbe delodajalca z dne 7. 11. 2013 in na delo ni odšla na odrejeno lokacijo v B., temveč je ob poteku bolniškega staleža delodajalca obvestila, da bo odšla na delo na lokacijo, določeno v pogodbi o zaposlitvi, v kolikor ne dobi drugačnih navodil. Tožnica se je tako prvi dan dela po zaključenem bolniškem staležu dne 25. 11. 2013 vrnila na svoje delovno mesto v C., vendar zanjo tam ni bilo dela, zaradi česar se je vrnila domov. Naslednjega dne, 26. 11. 2013 je prejela vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in dne 28. 11. 2013 izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nespoštovanja navodil delodajalca oziroma odklanjanja dogovorjenega dela.

Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da narava kršitve ni tako huda, da bi opravičevala podajo izredne odpovedi, saj je tožnica delodajalca pred potekom bolniškega staleža obvestila, da bo odšla na delo na lokacijo, določeno v pogodbi o zaposlitvi, v kolikor ne dobi drugačnih navodil in se dne 25. 11. 2013 tudi zglasila na svojem delovnem mestu v C.. Delodajalec s tožnico ni stopil v stik, da bi jo opomnil na dano odredbo, da mora delo dne 25. 11. 2013 nastopiti v B., temveč je istega dne, ko se tožnica na delo v B. ni zglasila, podal obdolžitev in vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ji tri dni kasneje tudi izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

Pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni le ugotovitev hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja z naklepom ali iz hude malomarnosti temveč tudi, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odstavek 109. člena ZDR-1). Vsaka kršitev ali opustitev še ne zadošča za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Narava kršitve, ki jo tožena stranka očita tožnici in je v tem, da dne 25. 11. 2013 ni prišla na delo v B., temveč na lokacijo, določeno v pogodbi o zaposlitvi, ni tako huda, da bi upravičevala podajo izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da bi tožnica že pred očitano kršitvijo pogodbenih obveznosti kršila delovne obveznosti. Pravilno je štelo, da je tožnica delodajalca obvestila, da bo odšla na delo na lokacijo, določeno v pogodbi o zaposlitvi, v kolikor ne dobi drugačnih navodil, iz česar izhaja, da je bila pripravljena po preteku bolniškega staleža priti na delo v B., v kolikor bi ji delodajalec ponovno podal takšno odredbo. Tožena stranka pa tega ni storila, temveč je še istega dne, ko bi morala nastopiti delo na novi lokaciji, podala pisno obdolžitev, ker dne 25. 11. 2013 ni nastopila delo v B., ter izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Glede na podano pojasnilo tožnice 22. 11. 2013 in dejstvo, da je nastopila delo na C., skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s 1. odstavkom 109. člena ZDR-1, zato je utemeljeno ugodilo zahtevku za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka bi glede na vse okoliščine primera - naravo kršitve, tožničin odnos ob ugotovljeni kršitvi in njeno kasnejše obnašanje - ustrezneje oziroma pravilneje reagirala na način, da bi tožnici izdala opozorilo po 1. odstavku 85. člena ZDR-1 ali ustrezno disciplinsko sankcijo.

Tožena stranka se sicer pritožuje zoper celotni ugodilni del sodbe, vendar v pritožbi ne navaja drugih razlogov. Zato je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti preverilo pravilnost uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče upoštevaje tožničin predlog po sodni razvezi odločilo, da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki preneha z dnem 13. 3. 2014 in, da tožena stranka za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do 13. 3. 2014 izplača tožnici pripadajočo nadomestilo plače, ter ji dosodilo primerno denarno povračilo v višini ene plače. Pri tem je pravilno upoštevalo, da je tožnica stara 54 let, da bo zaposlitev zagotovo težje našla, in da je bila do prejema izredne odpovedi v delovnem razmerju pri toženi stranki dva meseca.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani s pritožbo zatrjevani razlogi, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela in ker v skladu z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Odgovor tožnice na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).