Up-92/09

27. 5. 2010

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Marija Povše, Ivančna Gorica, ki jo zastopa Špela Zamljen, odvetnica v Ljubljani, na seji 27. maja 2010

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1666/2008 z dne 25. 9. 2008 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1531/2001-II z dne 29. 1. 2008 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Tožeča stranka je v pravdnem postopku zoper toženo stranko (sedaj pritožnico) uveljavljala terjatev iz naslova uporabnine za ½ solastne nepremičnine, glede katere je bila pritožnica v nepravdnem postopku določena za imetnico uporabe stanovanja. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je pritožnica dolžna tožniku plačati 436,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2001 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje ter odločilo, da je pritožnica dolžna tožniku plačati 3.437,12 EUR in zakonske zamudne obresti v znesku 3.437,12 EUR ter pravdne stroške. Sicer je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo pritožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da ima pritožnica sicer pravni naslov za uporabo tožnikovega solastninskega deleža na hiši, vendar pa odločba sodišča ni pravni naslov za brezplačno uporabo. Odločitev temelji tudi na stališču, da bi tožeča stranka del prostorov, ki jih pritožnica ne uporablja, lahko oddala v najem glede na to, da jih sama ne more uporabljati. Sodišče je ugotovilo, da pritožnica uporablja 56,35 % hiše in da mora zato tožeči stranki plačati nadomestilo za uporabo nepremičnine nad njenim solastninskim deležem. Odločitev Višjega sodišča pa temelji na drugačnem stališču, da je tožnik na podlagi odločbe nepravdnega sodišča izključen iz uporabe stanovanja (nima pravice do posesti) in ker nima pravice do posesti, stanovanja tudi ne more dati v najem. Odločitev pritožbenega sodišča temelji tudi na stališču, da je pravno nepomembno, ali toženka uporablja prostore v ugotovljenem obsegu ali ne. Bistveno je, da jih tožnik ne more uporabljati, ker mu je toženka kot solastnica to onemogočila.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev 2., 15. in 78. člena Ustave ter kršitev pravic iz 14., 22., 23., 33., 34., 35. in 67. člena Ustave. Zatrjuje, da sodišče ni upoštevalo, da tožnik ni niti poskusil izvrševati svoje lastninske pravice na hiši prek koga drugega, ter meni, da navedena opustitev ne more iti v njeno škodo. Zato meni, da mu ne bi smela biti priznana uporabnina, tudi ne za tisti del, ki ga uporablja pritožnica nad svojim solastninskim deležem. Na drugem mestu celo trdi, da ne uporablja več kot ½ solastne nepremičnine. Pritožnica očita odločitvi Višjega sodišča, da je nezakonita in da je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ker temelji na stališču, da je treba pri izračunu uporabnine upoštevati celotni solastninski delež tožnika in da je zato nepomembno kolikšen delež pritožnica dejansko uporablja. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati, da je bila pritožnica določena za imetnico stanovanja zaradi tožnikovega nasilja ter da tožnik že iz tega razloga ne bi smel biti upravičen do uporabnine. Zatrjuje, da se je tožnik odselil prostovoljno in da pri novi partnerki nikoli ni plačeval uporabnine, zaradi česar naj ne bi bil prikrajšan, kar naj bi bil eden od pogojev za pridobitev uporabnine na podlagi neupravičene obogatitve. Pritožnica zatrjuje, da je izpodbijana odločitev nezakonita in da ji je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave, ker ji kljub temu, da je podala strokovno utemeljene pripombe na izvedensko mnenje, ni bila dana možnost, da bi novi izvedenec, katerega postavitev je predlagala, preizkusil kolikšen del hiše pritožnica dejansko uporablja. Izvedenskemu mnenju nasprotuje, ker naj izvedenka ne bi uporabila pravilnih korekcijskih faktorjev, mnenje naj bi bilo tudi nekonsistentno in samo s seboj v nasprotju. Izpodbijana odločitev naj bi bila nezakonita in protiustavna, ker je sodišče priznalo upravičenost do zakonskih zamudnih obresti od uporabnine od vložitve tožbe dalje do plačila in ne od izdelave izvedenskega mnenja dalje. Meni, da v konkretnem primeru o pravni državi in pravni varnosti ne more biti govora, saj očitno sodna praksa sodišča glede pravnih vprašanj, ki se odpirajo v izpodbijani odločitvi, ni enotna oziroma odločitev odstopa od ustaljene sodne prakse. Pri tem se sklicuje na štiri sodne odločbe, ki jih tudi priloži. Kršitev 22. člena Ustave utemeljuje s tem, da naj bi bila izpodbijana odločitev arbitrarna in da odstopa od siceršnje sodne prakse. Kršitev 23. člena Ustave pritožnica utemeljuje s tem, da glede na navedeno dvomi v nepristranskost sodišča. Zatrjuje, da odločitev nasprotuje 33. členu Ustave, ker ne more v miru uživati svojega solastninskega deleža na nepremičnini, temveč mora tožniku kljub temu, da uživa manj kot ½ solastnega deleža, da je bil tožnik izseljen zaradi nasilja nad pritožnico, da svojega dela nepremičnine ni oddal komu drugemu ter da zavlačuje z razdružitvijo solastnine, še plačevati uporabnino. Meni, da je kršena pravica iz 34. in 35. člena Ustave glede na to, da je tožniku, ki je bil deložiran zaradi nasilja, dolžna plačevati še uporabnino. Pravi, da ne drži, da je pritožnica onemogočila uporabo njegovega solastninskega deleža, temveč da je zaradi nasilja uporabo onemogočil sam.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnica z zatrjevanjem, da uporablja manj kot ½ solastne nepremičnine in da se je tožeča stranka prostovoljno odselila, izpodbija zgolj dejansko stanje, ki ga Ustavno sodišče ni pristojno presojati. Tudi sicer izpodbijana odločitev pritožbenega sodišča, ki je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, temelji na materialnopravnem stališču, da je nepomembno, katere prostore pritožnica dejansko uporablja in katerih ne.

4.Argument pritožnice, da sodna praksa glede določenih vprašanj ni enotna, ne utemeljuje sklepa, da gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče ni pristojno skrbeti za poenotenje sodne prakse. Z vidika 22. člena Ustave bi bil lahko pomemben očitek pritožnice o odstopu od ustaljene sodne prakse. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave (ki je v sodnih postopkih izraz načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave) namreč med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve odstopiti od enotne in uveljavljene sodne prakse. Pritožnica se sklicuje na štiri sodne odločbe, ki pa se nanašajo na tri različna vprašanja, zato odstopa od enotne in uveljavljene sodne prakse z njimi ne izkaže. Pritožnica tako očita pritožbenemu sodišču zgolj nepravilno uporabo materialnega prava, ki na ustavno raven ne sega. Stališča pritožbenega sodišča, da je nepomembno, kolikšen del nepremičnine pritožnica uporablja, ker je bil pritožnik s sodno odločbo izključen iz uporabe stanovanja (posesti nepremičnin); da na podlagi načela, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam, tožeča stranka del nepremičnine tudi ni mogla dati v najem; stališče o začetku teka zakonskih zamudnih obresti, so razumno obrazložena. Zato je tudi očitek, da je izpodbijana odločitev arbitrarna, neutemeljen.

5.Pritožnica sicer zatrjuje, da bi sodišče moralo upoštevati, da je bila določena za imetnico stanovanja zaradi tožnikovega nasilja in da zato tožnik ne bi smel biti upravičen do uporabnine. Ob široki interpretaciji bi bilo pritožničina zatrjevanja mogoče razumeti kot očitek, da se sodišče ni opredelilo do trditve, da je bila določena za imetnico pravice uporabe stanovanja zaradi nasilja oziroma ker jo je tožnik vznemirjal pri izvrševanju posesti. Iz pravice do izjave izhaja, da se je sodišče dolžno opredeliti do tistih dejstev, ki so po pravni presoji tega sodišča pravno odločilna, nepravilna pravna presoja pa s tem v zvezi ne more povzročiti kršitve pravice do izjave v postopku; nasprotno stališče bi namreč pomenilo, da se stranki priznava pravica do pravilne odločitve.[1] Iz pravdnega spisa, v katerega je Ustavno sodišče vpogledalo, in iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je pritožnica zatrjevala, da je bila določena za imetnico pravice do uporabe stanovanja zaradi tožnikovega nasilja, vendar pa to dejstvo po pravni presoji sodišča prve stopnje ni bilo pravno odločilno. To nedvomno izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, ki je dokaze pritožnice (za zaslišanje prič in postavitev izvedenca medicinske stroke) v zvezi z zatrjevanjem o tožnikovem nasilju zavrnilo z obrazložitvijo, da za odločitev v zadevi niso pravno pomembni. Sodišče prve stopnje sicer ni obrazložilo, zakaj zatrjevanje o nasilju tožnika ni upoštevno. Ne glede na to, ali je s tem sodišče prve stopnje zadostilo zahtevam, ki izhajajo iz pravice do izjave, pa pritožnica tega stališča sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku ni izpodbijala, niti ni v pritožbi uveljavljala, da sodišče prve stopnje svojega stališča ni razumno obrazložilo. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS je izčrpanost pravnih sredstev pogoj za vložitev ustavne pritožbe, kar ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. Ker pritožnica navedenega očitka v pritožbi ni uveljavljala, se Višje sodišče v svoji sodbi do njega ni moglo opredeliti. To pomeni, da ni podana procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev za obravnavanje tega očitka v postopku z ustavno pritožbo.

6.Iz 22. člena Ustave med drugim izhaja pravica stranke, da v postopku predlaga izvedbo dokazov. Vendar ta pravica ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da predlagani dokazi za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da sodišče prepričljivo obrazloži, zakaj dokaznemu predlogu stranke ni sledilo. V obravnavanem primeru sta sodišči ravnali skladno z navedeno zahtevo. Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo, da ni ugodilo dokaznemu predlogu tožene stranke za postavitev novega izvedenca gradbene stroke, ker je postavljena izvedenka svoje mnenje ustrezno strokovno in jasno obrazložila, nejasnosti in nedoslednosti pa je odpravila z dopolnitvami mnenja in zaslišanjem. Kolikor je navedbe pritožnice mogoče razumeti tudi kot očitek, da se o ugotovitvah izvedenca ni mogla izjaviti, ta očitek ne drži. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je na pripombe pritožnice izvedenka dopolnila izvedensko mnenje in opravila ponoven ogled nepremičnine, na katerem pritožnica kljub temu, da je izvedenka na ogledu predstavila svoje izsledke, ni imela pripomb. Kasneje je sicer zopet podala pripombe, in tudi nanje je izvedenka odgovorila. Zgolj pritožničino nestrinjanje z odločitvijo sodišč, ker sama z vsebino izvedenskega mnenja ne soglaša, očitka o kršitvi procesnih jamstev prav tako ne more utemeljiti.

7.V izpodbijani odločitvi pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča, ki bi bilo v nasprotju s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena in prvega odstavka 67. člena Ustave. Zgolj dejstvo, da mora pritožnica tožeči stranki kot solastniku nepremičnine, ki je na podlagi sodne odločbe izključen iz uporabe svojega solastniškega deleža, plačevati uporabnino, ne pomeni kršitev te pravice. Višje sodišče je sicer sprejelo stališče, da je pritožnica tista, ki je pritožniku onemogočila uporabo solastnega dela hiše. Sklepati je mogoče, da je pritožbeno sodišče takšno stališče zavzelo glede na to, da je bila pritožnica tista, ki je sprožila nepravdni postopek (in ki je v izvršbi dosegla izvršitev nepravdnega sklepa), v katerem je bila pritožnica določena za imetnico uporabe spornega stanovanja; s tega vidika pa to stališče ni sporno. Pritožbeno sodišče prav tako ni zavzelo kakšnega stališča, ki bi bilo v nasprotju s pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) ali s pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave. Zato so očitki o kršitvi teh pravic očitno neutemeljeni.

8.Pritožnica zatrjuje tudi kršitev pravice iz 23. člena Ustave, vendar tega očitka s pavšalnim zatrjevanjem, da dvomi v nepristranskost sojenja, ker odločitev odstopa od sodne prakse, ne izkaže. Ker 2. člen in 15. člen (razen četrtega odstavka) Ustave ne vsebujeta človekovih pravic in temeljnih svoboščin, se za utemeljevanje ustavne pritožbe nanju ni mogoče sklicevati. Prav tako ne na 78. člen Ustave, saj ne pomeni ustavne določbe, iz katere bi izhajale človekove pravice ali temeljne svoboščine.

9.Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane, senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

C.

10.Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik senata Jan Zobec ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno.

Jan Zobec Predsednik senata

[1]A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 283.