Jedro

Razmerje tožnika in toženca je mogoče pravno opredeliti kot mandatno razmerje, na podlagi katerega je toženec kot mandatar sklenil prodajno pogodbo v svojem imenu, vendar za račun tožnika kot mandanta (indirektno zastopanje) in se zavezal prenesti lastninsko pravico (koristi iz sklenjenega posla) na tožnika, ko bo nepremičnina postala stavbno zemljišče. Učinki njunega dogovora niso v nasprotju z namenom ZKZ, kajti lastnik te nepremičnine je bil ves čas toženec, ki je imel status kmeta, tožnik pa je zahteval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ko je nepremičnina postala stavbno zemljišče, torej ko bi v skladu z zakonom lahko postal njen lastnik.

Samo sklepanje zavezovalnih poslov na stvarnopravnem področju nima nobenih posledic.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožba tožene stranke v celoti zavrne in se potrdi sodba prve stopnje.

Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 477.34 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da mora tožena stranka izstaviti tožniku zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vpisal v zemljiško knjigo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da v predmetni zadevi ni prišlo do izigravanja zakona. O tem bi lahko govorili le, če bi tožnik leta 1984, ko je bila sklenjena prodajna pogodba, pridobil kakršnakoli stvarnopravna upravičenja, ki jih zaradi prepovedi drugače ne bi mogel pridobiti. V predmetni zadevi zahteva zgolj izpolnitev zavezovalnega pravnega posla (prenos lastninske pravice). Fiduciarni posel med njim in tožencem je bil izključno obligacijskopravni, njegova izpolnitev s strani toženca (prenos lastninske pravice) pa je bila odložena na čas v prihodnost, če bodo za to izpolnjeni pogoji. V letu 2000, ko so se izpolnili pogoji za prenos lastninske pravice, ni bilo nobenih stvarnopravnih ovir za prenos lastninske pravice. Tako ni mogoče govoriti o izigravanju zakona. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišče druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, to je, da se ugodi tožbenemu zahtevku v celoti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Dejanska podlaga za odločitev obeh sodišč so bile ugotovitve, da je pogodbo o nakupu nepremičnine sklenil s prodajalcem toženec, kupnino pa je plačal tožnik. Sporne nepremičnine ni mogel kupiti tožnik, ker ni imel statusa kmeta, zato je odvetnik na predlog prodajalca svetoval vpis lastninske pravice na nepremičnini na ime toženca, ki je imel status kmeta. Tožnik sedaj zahteva izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi ustne pogodbe s tožencem. Ustno sta bila namreč dogovorjena, da prenese toženec lastninsko pravico na tožnika, ko kmetijsko zemljišče postane stavbno.

Ključno vprašanje za odločitev v tej zadevi je, ali sta tožnik in toženec z ustnim dogovorom (da bo toženec prenesel lastninsko pravico na nepremičnini, ko bo postala stavbno zemljišče) kršila določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih, da nekmet ne more pridobiti lastninske pravice na kmetijskem zemljišču. Pri odgovoru na to vprašanje je treba izhajati iz pravne opredelitve razmerja med tožnikom, tožencem in prodajalcem, pravno-ekonomskih učinkov njunega ustnega dogovora v povezavi s prodajno pogodbo ter namena določb Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. SRS št. 19/76 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZKZ), ki omejuje možnost razpolaganja s kmetijskimi zemljišči. Cilj določb ZKZ, ki omejuje možnost razpolaganja s kmetijskimi zemljišči, je v zavarovanju splošnega interesa, ki je v tem, da kmetijska zemljišča kar najbolj dosledno služijo svojemu namenu, to je produkciji kmetijskih pridelkov. S celotno kmetijsko zakonodajo se tako skuša zagotoviti kar najbolj intenzivno in družbeno racionalno izkoriščanje kmetijskih zemljišč, v zvezi s tem pa preprečevanje zmanjševanja površin kmetijskih zemljišč, kjer in kolikor je to mogoče, pa seveda tudi povečevanje kmetijskih obdelovalnih površin.

Najprej se je revizijsko sodišče ukvarjalo s pravno opredelitvijo razmerja med tožnikom, tožencem in prodajalcem, in sicer, ali gre v obravnavani zadevi za subjektivno simulacijo ali pa za mandatno razmerje med tožnikom in tožencem. Če bi šlo za subjektivno simulacijo, bi jo bilo treba opredeliti kot fravdolozno (ker bi šlo za prikrivanje kršitve zakona, to je nakup kmetijskega zemljišča s strani nekmeta s subjektivno simulacijo oz. slamnatim kupcem), zahtevek tožnika pa zavrniti(1). Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, v predmetni zadevi ni mogoče govoriti o subjektivni simulaciji. Za obstoj subjektivne simulacije je namreč bistvenega pomena tristranski dogovor o simulaciji: vse tri stranke bi morale soglašati, da sklenjena pogodba učinkuje za prikritega pogodbenika (tožnika), ne pa za navideznega pogodbenika (toženca), ki je zgolj formalna pogodbena stranka oziroma "slamnati mož". Takšnega dogovora sodišče ni ugotovilo. Razmerje tožnika in toženca pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje mogoče pravno opredeliti kot mandatno razmerje(2), na podlagi katerega je toženec kot mandatar sklenil prodajno pogodbo v svojem imenu, vendar za račun tožnika kot mandanta (indirektno zastopanje) in se zavezal prenesti lastninsko pravico (koristi iz sklenjenega posla) na tožnika, ko bo nepremičnina postala stavbno zemljišče. V nadaljevanju je sodišče presojalo, ali so pravno ekonomski učinki mandatnega razmerja v nasprotju z namenom ZKZ oz. drugače povedano: ali gre za izigravanje zakona s pogodbo(3). Po presoji revizijskega sodišča je učinek razmerja zgolj v tem, da je tožniku omogočila nakup sporne nepremičnine po ceni ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe, pri čemur je bila njena izročitev odložena na nedoločen dan v prihodnosti, to je, ko bo postala stavbno zemljišče. Tako je dosegel zgolj "rezervacijo" nepremičnine kot tudi cene zanjo.(4) Na prvi pogled sicer moti to, da je tožnik kupil stavbno zemljišče po ceni za kmetijsko zemljišče, vendar je takšno gledanje zmotno, ker ne upošteva tveganja, ki je v obstoju nevarnosti, da sporna nepremičnina ne bi nikoli postala stavbno zemljišče in bi tožnik izgubil celotno kupnino.

Učinki njunega dogovora tako niso v nasprotju z namenom ZKZ, kajti lastnik te nepremičnine je bil ves čas toženec(5), ki je imel status kmeta, tožnik pa je zahteval izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ko je nepremičnina postala stavbno zemljišče, torej ko bi v skladu z zakonom lahko postal njen lastnik. Tožnikovo ravnanje še ne pomeni izigravanja zakona. Nenazadnje bi lahko isto dosegel s sklenitvijo prodajne pogodbe (ki bi vsebovala takšno klavzulo kot njun ustni dogovor) neposredno s prodajalcem. Takšna pogodba bi bila dovoljena. Zgolj iz razloga, ker je do enakega rezultata prišel preko tretje osebe - toženca, še ni mogoče govoriti o izigravanju zakona.

Prav tako ni mogoče šteti, da je prišlo med prodajalcem, tožnikom in tožencem do nedovoljenega prometa s kmetijskim zemljiščem med kmetom in nekmetom. Po prvem odstavku 21. člena ZKZ je s prometom s kmetijskimi zemljišči mišljen prenos lastninske pravice.(6) Samo sklepanje zavezovalnih poslov, ki na stvarnopravnem področju nimajo nobenih posledic, kot to pravilno opozarja tudi revizija, še ne pomeni prometa.

Glede na povedano je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in spremenilo sodbo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Stroškovni izrek temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Sodišče je poseglo v odločitev o pritožbenih stroških, in sicer tako, da toženec krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj je bila njegova pritožba v celoti zavrnjena, tožnik pa pritožbenih stroškov ni imel. Toženec pa mora tožniku povrniti revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki znašajo 477,34 EUR (obsegajo nagrado odvetniku za sestavo revizije, poročilo o uspehu revizije, materialne stroške, 20% DDV in sodno takso). Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov in začetek teka zamude pri njihovem plačilu.

Op. št. (1): Fravdulozna simulacija je oblika simulacije in ne oblika izigravanja zakona s pogodbo, saj z njo ne obidemo kogentnih določb zakona, temveč zakon neposredno kršimo, to kršitev pa prikrijemo ravno z simulacijo. Op. št. (2): Razlika med subjektivno simulacijo in mandatnim razmerjem je v tem, ali je tretja oseba (v predmetni zadevi prodajalec) udeleženec dogovora o simulaciji. Op. št. (3): Za izigravanje zakona s pogodbo gre v primeru, ko pogodbeni stranki sklepanjem določenega pravnega posla, ki sicer ni prepovedan, dosežeta učinek, ki je v nasprotju z zakonom. Op. št. (4): Učinek je popolnoma enak kot pri terminskih poslih (bistvo terminskih poslov je v tem, da se stranke zavarujejo pred tveganji bodisi cenovnimi, valutnimi, obrestnimi..., lahko pa se uporabljajo tudi v špekulativne namene za ustvarjanje dobička na podlagi tečajnih razlik.), za katere je značilno ravno to, da se stranki dogovorita o prodaji/ nakupu blaga po ceni določeni ob sklenitvi posla in z izročitvijo na določeni dan v prihodnosti. V tej zadevi je sicer sama izročitev nepremičnine negotova (odvisna od tega, ali bo zemljišče postalo stavbno) in ima torej značilnost terminskega posla z elementom aleatornosti glede same izpolnitve. Op. št. (5): Toženec bi kljub njunemu dogovoru lahko veljavno razpolagal s to nepremičnino. S tem bi sicer tvegal odškodninsko odgovornost, zaradi neizpolnitve (kršitve) dogovora. Op. št. (6): Pravni promet tako zajema v načelu vse vrste pravnih poslov med živimi, kot so prodaja, menjava, darilo....