Jedro

Obrazložitev toženke je vsebinsko tako pomanjkljiva, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Ne vsebuje dejstev in dokazov, ki upravičujejo toženko, da je uporabila zakonsko posledico iz 9. alineje prvega odstavka 60. člena ZZRZI, torej nima dejanskega stanja, čeprav bi ga po predpisih o postopku, ki veljajo za izdajo akta, morala imeti. Izpodbijana odločba bi kot posamični akt, ki posega v tožnikove pravice, morala vsebovati tudi navedbo konkretne dejanske podlage, da bi bil možen preizkus pravne podlage za odločitev, saj se samo na ta način lahko zagotovi ustavna pravica do zakonitega postopka, posledično pa tudi pravica do učinkovitega sodnega varstva. Izpodbijana odločba je glede zakonitih razlogov za odvzem statusa invalidskega podjetja in izbris iz registra tako pomanjkljivo obrazložena, da je ni mogoče preizkusiti.

Odločanje o predlogu za začasno odredbo je vezano na odprt postopek upravnega spora. Ker so formalne predpostavke za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe odpadle, jo je sodišče zavrglo. Vsebinsko je zadeva vrnjena toženki v stanju, kot je bila pred izdajo izpodbijane odločbe, tak je tudi status tožnika, zato ureditve s strani sodišča tudi ne potrebuje.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14101-9/2014/1 z dne 28. 11. 2014 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka tožniku z dnem dokončnosti odločbe odvzela status invalidskega podjetja (1. točka izreka); ter odločila, da se tožnika izbriše iz registra invalidskih podjetij, v katerem je bil voden pod št. IP- …. V obrazložitvi se sklicuje na določbe Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI), določbo 52., 53., drugega odstavka 43. in 60. člena. V zvezi z dejanskim stanjem navaja, da je tožnik pridobil status invalidskega podjetja na podlagi odločbe toženke z dne 9. 7. 2012 in bil vpisan v register invalidskih podjetij. Toženka je s strani Inšpektorata RS za delo prejela več poročil, s katerimi je to toženko obvestilo o ponavljajočih hujših kršitvah predpisov s področja delovno pravne zakonodaje v invalidskem podjetju, zato je ministrica, na podlagi 9. alineje prvega odstavka 60. člena ZZRZI odločila, kot je navedeno v prvi in drugi točki izreka te odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da iz kratke obrazložitve izhaja le povzetek oziroma prepis členov ZZRZI, obrazložitev glede odvzema in izbrisa pa je vsebovana le v štirih vrsticah. Takšna obrazložitev ne zadostuje minimalnim kriterijem in standardom obrazloženosti odločbe. Zaradi neskladnosti izreka in obrazložitve se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Meni, da bi morala toženka opraviti javno obravnavo v upravnem postopku, da bi lahko tožnik zaščitil svoje interese, predvsem pa interese zaposlenih pri njej, tako oseb s statusom invalida kot drugih. Opozarja na določbo 9. člena ZUP. Tožnik se ni imel možnosti izjaviti o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. Izpodbijana odločba ni ustrezno argumentirana, zato je kršena tudi pravica tožnika do učinkovite pritožbe oziroma pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. V primeru odvzema statusa invalidskega podjetja bi bilo najmanj za pričakovati, da izpodbijana odločba vsebuje očitane kršitve, ki naj bi se ponavljale, pri tem pa bi morale biti te krajevno, časovno in vsebinsko obrazložene. Poleg tega pa bi moralo biti tožniku dopuščeno, da se opredeli oziroma izjasni do takšnih ugotovitev inšpekcijskega organa. Toženka se sklicuje na „hujše kršitve“, kot je navedeno v 9. alineji prvega odstavka 60. člena ZZRZI. Kaj je hujša kršitev delovno pravnih razmerij ZZRZI ne določa, tako je tožnik prepuščen objektivni, predvsem pa subjektivni oceni upravnega delavca, da presodi, kaj je hujša kršitev, kar je nedopustno. Povzetek očitka iz ugotovitev inšpekcijskega nadzora, da naj bi bile pri tožniku prisotne kršitve delovnopravne zakonodaje, ne zadostuje kriterijem za izdajo zakonite odločbe. Potrebno je jasno in popolno ugotoviti dejansko stanje. Če to manjka, je izpodbijana odločba nezakonita ter se je ne da preizkusiti. Odločitev izpodbijane odločbe, ki je posledica predhodnih kršitev postopka, pa pomeni tudi nesorazmernost in pretiranost ukrepa. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Hkrati s tožbo je tožnik predlagal tudi začasno odredbo, s katero predlaga sodišču, da izvršitev izpodbijane odločbe odloži do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu. V predlogu navaja, da bi izvršitev izpodbijane odločbe prizadela zaposlene v podjetju, predvsem invalide. Tožnik ima z javnimi naročniki kot tudi gospodarskimi družbami sklenjene pogodbe, naročniki pa izvajajo pravice, določene z zakonom zaradi „izpolnitve nadomestne kvote“.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ni izkazal škode, ki se zahteva po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) za izdajo začasne odredbe. Tožnik namreč lahko kljub odvzemu statusa invalidskega podjetja posluje in ustvarja prihodke še naprej. Invalidska podjetja so delodajalci, ki morajo invalidom zagotoviti prijaznejše delovno okolje od običajnega, zaradi tega ima ugotovitev Inšpektorata RS za delo, da so se pri tožniku dogajale kršitve delovnopravne zakonodaje in zakonodaje s področja varnosti in zdravja pri delu, še toliko večji pomen.

K točki I: Tožba je utemeljena.

Sodišče je v obravnavani zadevi poslalo tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe v odgovor toženki. Četudi 30-dnevni rok za odgovor na tožbo v času presoje izpodbijanega akta še ni potekel, je sodišče iz v nadaljevanju navedenih razlogov obravnavalo ne samo zahtevo za izdajo začasne odredbe, temveč tudi tožbo.

Ugotovilo je, kot ugovarja že sam tožnik, da ima izpodbijani upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne. Izpodbijani sklep se v obrazložitvi sestoji iz povzetka zakonskih določb 52., 53., drugega odstavka 43. in 60. člena ZZRZI. Konkretno dejansko stanje, ki se nanaša na tožnika, se nanaša zgolj na navedbo odločbe toženke, na podlagi katere je tožnik pridobil status invalidskega podjetja in bil vpisan v register invalidskih podjetij, ter ugotovitev, da je toženka s strani Inšpektorata RS za delo prejela več poročil, s katerimi je toženko obvestila o ponavljajočih hujših kršitvah predpisov s področja delovnopravne zakonodaje pri tožniku. Na podlagi navedenega je toženka, na podlagi 9. alineje prvega odstavka 60. člena ZZRZI odločila, kot je navedeno v 1. in 2. točki izreka. Določba 9. alineje prvega odstavka 60. člena ZZRZI se glasi, da se podjetju z odločbo odvzame status invalidskega podjetja, če huje krši predpise iz področja delovnopravne in davčne zakonodaje, varstva in zdravja pri delu in socialnega varstva.

Obrazložitev toženke, v opisanem obsegu v odstavku 7, je vsebinsko tako pomanjkljiva, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Ne vsebuje dejstev in dokazov, ki upravičujejo toženko, da je uporabila zakonsko posledico iz 9. alineje prvega odstavka 60. člena ZZRZI, torej nima dejanskega stanja, čeprav bi ga po predpisih o postopku, ki veljajo za izdajo akta, morala imeti (po določbi 6. člena ZZRZI se v postopku uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, kar pomeni, da je dolžna toženka po določbah ZUP izpeljati ugotovitveni postopek, kot tudi, da je določbam ZUP podvržena izdelava odločbe). Na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 214. člena ZUP izhaja, da obrazložitev odločbe obsega ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le to oprto. Navedene dejanske podlage pa v izpodbijani odločbi ni, navedba, da je toženka prejela poročilo, s katerim je Inšpektorat RS za delo toženko obvestil o ponavljajočih hujših kršitvah predpisov s področja delovnopravne zakonodaje, obrazložitve v smislu zahteve 2. točke prvega odstavka 214. člena ZUP, ne dosega. Na podlagi obrazložitve toženke ni možen preizkus sankcije, ki jo toženka utemeljuje na 9. alineji prvega odstavka 60. člena ZZRZI.

Po presoji sodišča bi izpodbijana odločba kot posamični akt, ki posega v tožnikove pravice, morala vsebovati tudi navedbo konkretne dejanske podlage, da bi bil možen preizkus pravne podlage za odločitev, saj se samo na ta način lahko zagotovi ustavna pravica do zakonitega postopka, posledično pa tudi pravica do učinkovitega sodnega varstva. Sodišče je zato presodilo, da je izpodbijana odločba glede zakonitih razlogov za odvzem statusa invalidskega podjetja in izbris iz registra tako pomanjkljivo obrazložena, da je ni mogoče preizkusiti.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da ima izpodbijani upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, zato je po prvem odstavku 37. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo.

K točki II: Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

Sodišče je tožnikovi tožbi ugodilo, kar pomeni, da je bilo pravnomočno odločeno o vloženi tožbi. Ker sodišče po 32. členu ZUS-1 odloči o začasni odredbi le do izdaje pravnomočne sodne odločbe, je z odločitvijo v I. točki izreka sodbe odpadla potreba za ugoditev predlogu. Odločanje o predlogu za začasno odredbo je vezano na odprt postopek upravnega spora. Ker so formalne predpostavke za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe odpadle, jo je sodišče zavrglo. Vsebinsko je zadeva vrnjena toženki v stanju, kot je bila pred izdajo izpodbijane odločbe, tak je tudi status tožnika, zato ureditve s strani sodišča tudi ne potrebuje.

K točki III: Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu), povečane za 22 % DDV. Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.