Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka ni bila dolžna ugotavljati, ali je prošnja utemeljena z družinskimi razmerami tožnikov, z zdravstvenim stanjem prvotožnice, izrednimi finančnimi razmerami, ki jih bremenijo ali z drugimi razlogi, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so se zaradi njih znašli v slabem materialnem stanju, zato sodišče tožbene ugovore v tej smeri zavrača kot neutemeljene.
Tožba se zavrne.
Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnje tožnikov za dodelitev brezplačne pravne pomoči (po združitvi postopkov s sklepom, opr. št. Bpp 308/2010 z dne 27. 12. 2010), v katerih je kot pravna zadeva navedeno „zaradi izterjave preživnine za čas od 1. 9. 2009 in zaradi zavarovanja plačevanja bodoče preživnine za eno leto na nepremično premoženje dolžnika A.A.“. Kot pravno podlago za svojo odločitev navaja 23. člen Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Uradni list RS, št. 3/2007 s spremembami), po katerem se brezplačne pravne pomoči ne dodeli osebi oziroma njeni družini, ki ima prihodke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (to je 13.771,20 EUR). Tožena stranka ugotavlja, da se prosilci B.B., C.C. in D.D. v razmerju drug do drugega v smislu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001 s spremembami) štejejo za družinske člane, ki jih je dolžna preživljati mati E.E. Nadalje ugotavlja, da je prvotožnica E.E. solastnica nepremičnine parc. št. 1066/20 k.o. ... do 16/100 (poslovna stavba s št. 187, površina 462 m2). Iz dopisa pooblaščenke prvotožnice z dne 16. 12. 2010 izhaja, da je vrednost navedene nepremičnine razvidna iz cenilnega poročila, ki je bilo izdelano v izvršilni zadevi in znaša 313.000,00 EUR oziroma vrednost deleža prvotožnice 50.080,00 EUR. Navedeno vrednost sprejema tudi tožena stranka in zaključuje, da je vrednost dela nepremičnine v lasti prvotožnice nedvomno višja kot 13.771,30 EUR. Okoliščine, da lastnik nepremičnine od premoženja nima nobene koristi, da si posest lasti solastnik, da na trgu ni povpraševanja po 16/100 poslovne stavbe in da naj bi bila nepremičnina v slabem stanju in nevzdrževana, ne morejo spremeniti cene nepremičnine, kot jo je navedla pooblaščenka prvotožnice v dopisu z dne 16. 12. 2010, saj je očitno tudi cenilec v cenilnem poročilu navedene okoliščine upošteval. Pravilnik o ugotavljanju vrednosti prihrankov in premoženja ter o vrednosti zagotovljene osnovne oskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči, ki se uporablja na podlagi 3. odstavka 11. člena ZSV tudi v postopku odločanja o BPP, v 1. odstavku 5. člena določa, da je premoženje vse premično in nepremično premoženje upravičenca, s katerim razpolaga na dan vložitve vloge, v primeru pridobitve premoženja po vložitvi vloge pa na dan pridobitve, razen premoženja, ki se po 2. odstavku 23. člena ZSV ne upošteva. Organ za BPP lahko v zvezi z izpolnjevanjem finančnih pogojev za dodelitev BPP glede na vse zgoraj navedeno upošteva tisto premoženje, za katero obstaja možnost razpolaganja. Tožena stranka ugotavlja, da obstaja možnost razpolaganja s 16/100 deležem na nepremičnini oziroma poslovni stavbi. Navedba, da nepremičnina osebi, katere lastnik je, nič ne koristi, pa ni upoštevna. Glede na vrednost premoženja, ki presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, prosilci tudi ne bi izpolnjevali pogojev za dodelitev izjemne BPP po določbi 22. člena ZBPP, zaradi česar se tožena stranka ni ukvarjala z (morebitnim) izpolnjevanjem pogojev iz citiranega člena.
Tožniki v tožbi navajajo, da so v obravnavanem primeru podane okoliščine iz 1. odstavka 22. člena ZBPP, ki utemeljujejo izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči. Iz podatkov v spisu Bpp 308/2010 je razvidno, da so tožniki izjemno slabega premoženjskega stanja, brezplačno pravno pomoč pa uveljavljajo za izterjavo zakonite preživnine, ki je za njih eksistenčnega pomena. Oče drugotožnice, tretjega tožnika in četrte tožnice A.A. preživnine zanje ne plačuje, upniki že od leta 2007 vodijo izvršilne postopke za izterjavo preživnine, vendar so bile vse dosedanje izvršbe neuspešne ali pa še nerealizirane. Prvotožnica je na podlagi dolgotrajnih sodnih postopkov od dolžnika uspela iztožiti delež 16/100-tin na poslovni stavbi, stoječi na nepremičnini parc. št. 1066/20 k.o. ... (prej je predstavljala parceli št. 1060/1 in 1066/12 iste k.o.). Gre za zanemarjeno, slabo izdelano in nevzdrževano poslovno stavbo, ki obsega mizarsko delavnico, garaži in nekakšne skladiščne prostore. Prvotožnica je že pred dvema letoma pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu sprožila nepravdni postopek za razdružitev tega solastnega premoženja, vendar je bil do danes o tej zadevi opravljen šele prvi narok. Zaradi počasnih sodnih postopkov in izmikanja preživninskega zavezanca A.A., da bi karkoli plačal iz naslova preživnine, se je družina tožnikov znašla v položaju materialne in socialne ogroženosti. Prvotožnica prejema le nizko invalidsko pokojnino, je tako hudo bolna, da je pretežni čas hospitalizirana, zato nima nobene možnosti pridobivati dodatnih dohodkov ali zaslužkov. Vsi trije njeni otroci - tožniki, so še nepreskrbljeni in brez lastnih sredstev za preživljanje. Premoženjske razmere so tako slabe, da nimajo niti za hrano, kaj šele, da bi bili sposobni plačati pravno pomoč, pa čeprav za izterjavo eksistenčno nujne zakonite preživnine. V primeru tožnikov so podane prav vse okoliščine, ki jih določata 13. člen ZBPP in 1. odstavek 22. člena ZBPP. Prvotožnica nima prav nobenih možnosti, da bi 16% poslovne stavbe prodala, celo ne pod ceno, ker bi moral kupec najprej speljati dolgotrajne in drage sodne postopke za razdelitev solastnine in za pridobitev pravice do soposesti oziroma za razdelitev posesti. Za morebitno tožbo na plačilo uporabnine zoper A.A. nima denarja, morebiti iztožene uporabnine pa tudi ne bi mogla izterjati, saj so bili že dosedanji, več let trajajoči izvršilni postopki brez uspeha in rezultatov. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožnikom dodeli brezplačno pravno pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v izvršilnih postopkih pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu opr. št. In 231/2010, In 232/2010 in In 233/2010 za izterjavo zapadle preživnine in zaradi zavarovanja plačevanja bodoče preživnine, vključno s sestavo in vložitvijo predlogov za izvršbo, in sicer od 20. 9. 2010 dalje. Zahteva tudi, da jim tožena stranka povrne vse stroške tega upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene, vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.
Tožba ni utemeljena.
Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se v skladu s 3. odstavkom 11. člena ZBPP ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, odločeni s tem zakonom, vsi pa morajo biti izpolnjeni kumulativno.
Tako se ugotavlja finančni položaj prosilca na podlagi dohodkov in prejemkov prosilca ter dohodkov in prejemkov njegove družine, kakor tudi glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina. Pri ugotavljanju lastnega dohodka, kot podlage za odobritev brezplačne pravne pomoči, se upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo oziroma družino v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve prošnje (14. člen ZBPP v zvezi s 1. odstavkom 28. a člena ZSV). V skladu z določbo 1. odstavka 23. člena ZSV v zvezi s 14. členom ZBPP se brezplačna pravna pomoč kljub dejstvu, da so sicer glede na dohodke oziroma na prejemke prosilca in njegovih družinskih članov izpolnjeni pogoji, le-te ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višini 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar na dan vložitve prošnje znaša 13.771,20 EUR.
Tožniki v tožbi navajajo, da bi jim morala biti brezplačna pravna pomoč odobrena na podlagi 1. odstavka 22. člena ZBPP, čemur pa sodišče ne more pritrditi in ocenjuje odločbo tožene stranke za pravilno in zakonito. Prvi odstavek 22. člena ZBPP določa, da ne glede na določbe tega zakona o finančnem položaju, se brezplačna pravna pomoč lahko dodeli tudi, če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega dvakratnega zneska iz 2. odstavka 13. člena tega zakona in če njegovo premoženje in premoženje njegove družine ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, če je prošnja za odobritev brezplačne pravne pomoči utemeljena z družinskimi razmerami prosilca, zdravstvenim stanjem prosilca, z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki jih bremenijo ali z drugimi razlogi, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so se zaradi njih znašli v položaju materialne ogroženosti (izjemna odobritev brezplačne pravne pomoči). Glede na navedeno določbo izjemna odobritev brezplačne pravne pomoči ne more biti odobrena, če ima samska oseba oziroma družina premoženje, ki dosega ali presega višino 60-tih zneskov minimalnega dohodka (13.771,20 EUR).
V obravnavanem primeru iz podatkov spisa Bpp 308/2010 izhaja, da je prvotožnica zemljiško-knjižna lastnica 16/100-tin nepremičnine parc. št. 1066/20 k.o. ..., katere vrednost je 50.080,00 EUR, kar med strankama niti ni sporno. Glede na navedeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da ni bila dolžna ugotavljati, ali je prošnja utemeljena z družinskimi razmerami tožnikov, z zdravstvenim stanjem prvotožnice, izrednimi finančnimi razmerami, ki jih bremenijo ali z drugimi razlogi, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so se zaradi njih znašli v slabem materialnem stanju in tožbene ugovore v tej smeri zavrača kot neutemeljene.
Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/2006 in 62/2010, ZUS-1).
Zahtevek tožeče stranke a povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.