Jedro

Med poškodbami, ki jih je tožnik utrpel 23.8.1988 in njegovo sposobnostjo za delo kot celoto, ki jo sestavljajo najrazličnejši psihofizični dejavniki, ni vzročne zveze, zato škodni dogodek z dne 23.8.1988 ne more biti podlaga za to, da se tožeči stranki prisodi s tožbo zahtevana denarna renta.

Glede na vsebino listine z dne 8.11.1995, sestavljene zaradi novih, dne 30.9.1995 zadobljenih poškodb tožeče stranke, ki v zadnjem odstavku vsebuje le ugotovitve, da "gre pri pacientu nedvomno tudi za posledice poškodb oz. poškodbe, ki niso vse od sedaj ampak tudi starejšega datuma, zato je potrebno natančno pregledati kompletno dokumentacijo, ki je pri pacientu zelo obsežna in ugotoviti dejanski redosled nastanka poškodb in iz katerega obdobja poškodovanja katere posledice izvirajo", pa je tudi po presoji revizijskega sodišča pravno pravilna ocena sodišč druge in prve stopnje, da ta listina ne predstavlja novega dokaza v smislu 9. točke 421. člena ZPP.

Po določbah ZPP (400. člen) je namreč mogoče vložiti revizijo kot izredno pravno sredstvo le proti tistim sklepom sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Z odločitvijo sodišča o predlogu stranke za izločitev izvedenca pa se pravdni postopek pravnomočno ne konča.

Izrek

Revizija proti sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2007/94 z dne 7.6.1995, v zvezi s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani opr. št. III P 530/93 z dne 13.9.1994, se zavrne kot neutemeljena.

II.

Revizija proti sklepu Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 353/96 z dne 22.5.1996, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III P 530/93 z dne 20.2.1996, se zavrne kot neutemeljena.

III.

Revizija proti sklepu Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 2007/94 z dne 7.6.1995, v zvezi s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani opr. št. III P 530/93 z dne 13.9.1994, se zavrže.

Obrazložitev

S sodbo opr. št. III P 530/93 z dne 13.9.1994 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji mora tožena stranka od 23.8.1988 dalje plačevati mesečno denarno rento. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 113.263,00 SIT.

S sklepom opr. št. III P 530/93 z dne 20.2.1996 je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo predlog tožeče stranke za obnovo postopka.

S sklepom opr. št. III P 530/93 z dne 13.9.1994 je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo tožeče stranke za izločitev izvedenca.

Tožeča stranka se je proti vsem trem odločitvam sodišč prve stopnje pritožila, Višje sodišče v Ljubljani pa je vse njene pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo prvostopne odločitve.

Proti pravnomočnim odločbam pritožbenega sodišča je vložila tožeča stranka pravočasne revizije.

V reviziji proti sodbi tožeča stranka obširno opisuje potek celotnega postopka in uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V arbitražnem postopku, ki je bil v teku pri Zavarovalni skupnosti T., dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Že v prejšnjih postopkih je bilo ugotovljeno, da ima tožeča stranka pravico do denarne rente. Po razveljavitvi zadeve je v pritožbenem postopku odločal isti senat, kar predstavlja bistveno kršitev ZPP. Iz listin, ki so bile sodišču predložene, je razvidno, kako težke so bile posledice prometne nesreče. Izvedeniško mnenje dr. K. ni sprejemljivo in nima podlage v listinah. Sodišče bi moralo upoštevati mnenje dr. S. Vseh listin, ki so bile predložene, sodišče sploh ni ocenilo. Dne 23.8.1988 je bila tožeča stranka še v pogodbenem delovnem razmerju. Izrek sodbe tudi ni jasen.

V vlogi, ki je bila vložena 5.7.1996, je tožeča stranka ponovila svoje trditve, ki jih je uveljavljala že v reviziji proti sodbi, med ostalim pa je tudi navedla (zadnji odstavek na 12. strani), da ni pravilna odločitev pritožbenega sodišča, s katero je bil potrjen sklep prvostopnega sodišča o zavrnitvi predloga za obnovo postopka. Nova medicinska dokumentacija, ki je bila sodišču predložena v obnovitvenem postopku, vsekakor predstavlja tak dokaz, da bi morala biti obnova postopka dovoljena.

Odločitev sodišč, povezanih z izločitvijo izvedenca dr. M. K., pa izpodbija tožeča stranka s trditvami, da bi moralo biti predlogu ugodeno, saj izvedeniško mnenje dr. K. ni objektivno.

Revizije so bile vročene nasprotni stranki, ki nanje ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njih ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija proti sodbi ni utemeljena.

Zelo obširna revizija očita sodiščema prve in druge stopnje, da sta kršili praktično prav vse določbe ZPP, vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da temu ni tako. S procesne plati sta obe sodišči postopek vodili povsem korektno in v skladu z določbami zakona, tako da so neutemeljene revizijske trditve o nejasnosti izreka sodbe, neoceni listinskih dokazov, kršitvi določb ZPP, ki se nanašajo na izločitev sodnikov, neupoštevanju dejstva, da naj bi bilo s sodno odločbo že ugotovljeno, da tožeči stranki pripada pravica do denarne rente (tega dejstva sodišče ni moglo upoštevati, ker doslej še ni bilo ugotovljeno z nobeno pravnomočno odločbo), da sodba o vseh pomembnih dejstvih nima razlogov itd. Tudi kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), sodišči druge in prve stopnje nista zagrešili. Revizijske trditve, da je podan revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka zato niso utemeljene.

Ob upoštevanju v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, pa je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačevanje denarne rente materialnopravno pravilna. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bil izveden obširen dokazni postopek, v katerem je sodišče izvedlo prav vse predlagane dokaze. Številna izvedeniška mnenja, zlasti pa izvedeniški mnenji dr. S. in dr. K., je sodišče ocenilo in po dokazni oceni prišlo do ugotovitev (s katerimi se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče), da tožeča stranka za delo ni nesposobna zaradi posledic poškodb zadobljenih v prometni nesreči z dne 23.8.1988, in da je tožeča stranka z ortopedskega stališča sposobna za lažje delo v polnem delovnem času (tedaj v takšnem obsegu kot pred prometno nezgodo z dne 23.8.1988). Med poškodbami, ki jih je tožnik utrpel 23.8.1988 in njegovo sposobnostjo za delo kot celoto, ki jo sestavljajo najrazličnejši psihofizični dejavniki, ni vzročne zveze, zato škodni dogodek z dne 23.8.1988 ne more biti podlaga za to, da se tožeči stranki prisodi s tožbo zahtevana denarna renta.

Ob neugotovljenem obstoju vzročne zveze med posledicami škodnega dogodka z dne 23.8.1988 in s strani tožeče stranke zatrjevano (v postopku pa tudi ne ugotovljeno) delovno nezmožnostjo, je bil tožbeni zahtevek na plačilo denarne rente materialnopravno pravilno zavrnjen. Zato revizija proti sodbi, ki zatrjuje nasprotno, ni utemeljena zaradi česar jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).

Tudi revizija proti sklepu, s katerim je bil pravnomočno zavrnjen predlog za obnovo postopka, ni utemeljena.

V predlogu za obnovo postopka se je tožeča stranka (tako kot tudi kasneje v pritožbi) sklicevala le na listinske dokaze, ki so bili sodišču tekom postopka že predloženi in do katerih je sodišče prve stopnje do zaključka obravnave že zavzelo stališče. Na podlagi teh listin zato sodišče ni moglo dovoliti obnove postopka. Edina listina, ki je bila predložena na novo, je bil popis bolezni z dne 8.11.1995. Po določbi 9. točke 421. člena ZPP se postopek, ki je bil pravnomočno končan, na zahtevo stranke obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Glede na vsebino listine z dne 8.11.1995, sestavljene zaradi novih, dne 30.9.1995 zadobljenih poškodb tožeče stranke, ki v zadnjem odstavku vsebuje le ugotovitve, da "gre pri pacientu nedvomno tudi za posledice poškodb oz. poškodbe, ki niso vse od sedaj ampak tudi starejšega datuma, zato je potrebno natančno pregledati kompletno dokumentacijo, ki je pri pacientu zelo obsežna in ugotoviti dejanski redosled nastanka poškodb in iz katerega obdobja poškodovanja katere posledice izvirajo", pa je tudi po presoji revizijskega sodišča pravno pravilna ocena sodišč druge in prve stopnje, da ta listina ne predstavlja novega dokaza v smislu 9. točke 421. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče tudi v tem delu revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen v zvezi s 400. členom ZPP).

Revizija proti sklepu, s katerim je bilo odločeno o predlogu tožeče stranke za izločitev izvedenca, pa ni dovoljena. Po določbah ZPP (400. člen) je namreč mogoče vložiti revizijo kot izredno pravno sredstvo le proti tistim sklepom sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Z odločitvijo sodišča o predlogu stranke za izločitev izvedenca pa se pravdni postopek pravnomočno ne konča. Zato revizija proti takemu sklepu ni dovoljena. Nedovoljeno revizijo pa revizijsko sodišče zavrže (392. člen ZPP).