Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da na tožnikovo begosumnost kažejo njegova dosedanja dejanja v postopku, da je nezakonito prehajal državne meje in po podatkih Eurodac, ki se nahajajo v spisu, pred vstopom v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem dne 31. 10. 2017, nato pa Hrvaško samovoljno zapustil še pred odločitvijo o prošnji. Poleg tega je tožena stranka ugotovila tudi, da tožnik v postopku svoje izjave spreminja, kar prav tako kaže na njegovo nesodelovanje v postopku kot kriteriju, ki kaže na tožnikovo begosumnost. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavljala izpolnjevanje pogoja znatne nevarnosti pobega v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III in sicer glede na objektivne kriterije, ki po stališču Vrhovnega sodišča RS glede na (N) točko 2. člena Uredbe III, ustrezajo okoliščinam iz 68. člena ZTuj-2 in se zato lahko uporabijo v postopku mednarodne zaščite za presojo pojma nevarnosti pobega. Pravilno je ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo prostovoljno in pred končanjem postopka za mednarodno zaščito Hrvaško zapustil, čeprav o njegovi prošnji še ni bilo odločeno, kar ustreza objektivni okoliščini nesodelovanja v postopku kot jo opredeljuje 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III) in 5. alinee prvega odstavka in četrtega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) pod 1. točko izreka odločila, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki Otok 44/z, Postojna, do predaje odgovorni državi članici in pod 2. točko izreka odločila, da se tožnik za namen predaje pridrži od ustne naznanitve dne 4. 12. 2017 od 11.40 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 4. 12. 2017 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Iz Policijske depeše PP Metlika z dne 28. 11. 2017 izhaja, da je bil tega dne prijet s strani policistov v Metliki ob 5.50 uri in je imel pri sebi alžirski potni list ter da je hrvaško-slovensko mejo prečkal istega dne okoli 1.00 ure zjutraj. Po preverjanju v bazi Eurodac je bilo ugotovljeno, da je tožnik pred vstopom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem in sicer dne 31. 10. 2017. Po podani prošnji mu je bilo ustno na zapisnik omejeno gibanje na Center za tujce. Glede na to, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, je tožena stranka pristojnim organom Hrvaške posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika in mora Hrvaška odgovoriti v dveh tednih od prejema zahtevka. Ker je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem in tam ni počakal na zaključek postopka, je s tem izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku (5. alinea prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih, ZTuj-2). Tožena stranka poudarja, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih prosilcev ne bi smeli vračati na Hrvaško. Tožnik je na policijski postaji tudi prikril dejstvo, da je bil na Hrvaškem prosilec za mednarodno zaščito in tako ne drži tožnikova izjava, da so mu bili na Hrvaškem zgolj odvzeti prstni odtisi, saj iz Eurodac izpiska izhaja, da je zaveden pod št. 1, kar pomeni da je bil na Hrvaškem prosilec. Namero zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji je podal šele ob prijetju s strani policije, čeprav bi to lahko storil takoj po tistem, ko je prečkal mejo, saj je imel pri sebi navigacijo, ki bi ga lahko pripeljala do najbližje policijske postaje. Tožnik v Sloveniji tudi nima možnosti bivanja, zaradi česar sta izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alinee drugega odstavka istega člena (68. člena ZTuj-2). Navedeno po prepričanju tožene stranke potrjuje, da bi tožnik tako kot predhodno državo tudi Slovenijo zapustil in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU, zato mu je bilo treba omejiti gibanje. Ob upoštevanju milejšega režima v Azilnem domu, ki ga tožena stranka tudi opredeljuje, ugotavlja, da pridržanje na območje Azilnega doma ne bi bil primeren ukrep, saj bi tožnik lahko samovoljno zapustil Azilni dom, saj več kot 80 % prosilcev za mednarodno zaščito v Sloveniji zapusti Azilni dom še pred odločitvijo o prošnji, ker v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma. Tožnik bi tako lahko odšel v drugo državo, s tem pa bi onemogočil izvedbo postopka v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III. Zato je bilo treba odločiti tako kot izhaja iz izreka tega sklepa.

3. Tožnik zoper uvodoma navedeni sklep tožene stranke vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Meni, da bi morala tožena stranka v konkretnem primeru na podlagi okoliščin primera odrediti ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma in ne pridržanja na območje Centra za tujce, saj pri tožniku, ob upoštevanju odločitev Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 15/2015 in I Up 26/2016, ni mogoče utemeljeno sklepati, da obstaja znatna nevarnost, da bi pobegnil. Izpodbijana odločitev ne vsebuje objektivnih meril za določitev begosumnosti tožnika. Tožena stranka se sicer sklicuje na 5. alineo prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, vendar je po mnenju tožnika takšna ocena tožene stranke nepravilna in ne omogoča uporabe citirane določbe (5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2) za ugotovitev objektivnih kriterijev begosumnosti tožnika, zato je tožena stranka uporabila napačno pravno podlago za njegovo pridržanje. Standardu velike nevarnosti tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni zadostila in ukrep pridržanja tožene stranke tudi ni sorazmeren z uporabo drugih prisilnih ukrepov, saj tožnik ni begosumen in bi lahko na nadaljnjo odločitev počakal v Azilnem domu. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

4. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero sodišču predlaga, da odloči tako, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce, saj je tožnik že v tožbi izkazal, da v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bi izvrševanje ukrepa tožniku lahko prizadelo nepopravljivo škodo. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi, dodaten argument pa je dejstvo, da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Pot do pravnomočnosti rešitve primerov, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje omejitve gibanja, namreč vedno lahko traja več mesecev, ki bi jih moral tožnik preživeti v Centru za tujce.

5. K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je sklep tožene stranke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

8. Sodišče je na glavni obravnavi dne 14. 12. 2017 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in tožnika tudi zaslišalo.

9. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbe drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 5. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Po (n) točki 2. člena Uredbe Dublin III "nevarnost pobega" pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Skladno s prvim odstavkom 84. člena ZMZ-1 v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alinea prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na center za tujce.

10. Po presoji sodišča je tožena stranka glede na okoliščine konkretnega primera pravilno ugotovila, da je pri tožniku podana znatna nevarnost, da bo, če ne bi bil pridržan, samovoljno zapustil Slovenijo in tako onemogočil postopek predaje odgovorni državi članici. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da na tožnikovo begosumnost kažejo njegova dosedanja dejanja v postopku, da je nezakonito prehajal državne meje in po podatkih Eurodac, ki se nahajajo v spisu, pred vstopom v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem dne 31. 10. 2017, nato pa Hrvaško samovoljno zapustil še pred odločitvijo o prošnji. Poleg tega je tožena stranka ugotovila tudi, da tožnik v postopku svoje izjave spreminja, kar prav tako kaže na njegovo nesodelovanje v postopku kot kriteriju, ki kaže na tožnikovo begosumnost. Tako tožnik na PP Metlika ni povedal, da je že zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, temveč je navajal le, da so mu na Hrvaškem bili odvzeti samo prstni odtisi. V zvezi s tem se je zapletal tudi na sami glavni obravnavi, kjer je povedal, da je po oddaji prstnih odtisov na Hrvaškem tam podal prošnjo samo zato, ker je bil v to prisiljen. Ta tožnikova navedba pa ni prepričljiva in ji zato sodišče ne more slediti, saj ni razumno, da bi Hrvaška nekoga silila v to, da v njihovi državi vloži prošnjo. Na sami obravnavi je celo rekel, da tudi v Sloveniji ni zaprosil za mednarodno zaščito in je šele potem, ko mu je sodišče predočilo, da to izhaja iz spisovnih podatkov, povedal, da je v Sloveniji dejansko zaprosil za mednarodno zaščito. Svoje izjave je spreminjal tudi glede ciljne države, saj je bila na PP Metlika to katerakoli evropska država, kasneje pa Slovenija. Namero za mednarodno zaščito v Sloveniji je podal šele, ko je bil (potem, ko je dne 28. 11. 2017 ob 01. 00 uri na nedovoljen način vstopil v Slovenijo) prijet s strani policije okoli 5.50 uri, čeprav bi, glede na to, da je imel pri sebi ustrezno navigacijo, lahko takoj po prehodu meje odšel na najbližjo policijsko postajo. Na obravnavi je sicer povedal tudi, da je na Hrvaškem imel tudi prevajalca in da so mu na Hrvaškem izdali izkaznico prosilca, ki jo je vrgel v smeti. Na obravnavi je tudi prišel sam s seboj v nasprotje, saj je na vprašanje svojega pooblaščenca kdaj se je, preden ga je aretirala policija, prvič zavedal, da je v Sloveniji, odgovoril, da je bilo to po prehodu hrvaško-slovenske meje, ko se je s pomočjo navigacije takoj namenil na policijo, nato pa nekaj vprašanj za tem, na vprašanje sodišča, kje se je predal policiji, odgovoril, da ni šel do policijske postaje, ker ni vedel, kje je.

11. Vse navedene okoliščine pa tudi po presoji sodišča dajejo zadostno podlago za zaključek, kot ga je naredila tožena stranka, da je v tožnikom primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan v Centru za tujce, Slovenijo samovoljno zapustil in s tem preprečil učinkovito izvedbo predaje odgovorni državi članici EU, v konkretnem primeru Hrvaški.

12. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavljala izpolnjevanje pogoja znatne nevarnosti pobega v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III in sicer glede na objektivne kriterije, ki po stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu I Up 26/16 z dne 15. 3. 2016 glede na (N) točko 2. člena Uredbe III, ustrezajo okoliščinam iz 68. člena ZTuj-2 in se zato lahko uporabijo v postopku mednarodne zaščite za presojo pojma nevarnosti pobega. Pravilno je ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo prostovoljno in pred končanjem postopka za mednarodno zaščito Hrvaško zapustil, čeprav o njegovi prošnji še ni bilo odločeno, kar ustreza objektivni okoliščini nesodelovanja v postopku kot jo opredeljuje 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. 13. V predmetni zadevi je bila torej ocena posameznih okoliščin konkretnega primera kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma nevarnosti pobega iz 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki se po stališču Vrhovnega sodišča iz navedene sodbe lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite.

14. Po presoji sodišča je tožena stranka ob pravilni ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti pobega pravilno presodila tudi, da v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma in je zato tožniku utemeljeno odredila pridržanje na območje in prostore Centra za tujce. Pri tožniku je zaradi njegovih dosedanjih ravnanj in glede na njegove izjave na glavni obravnavi mogoče utemeljeno sklepati, da pri njem obstaja znatna nevarnost pobega, zato je tožena stranka glede na opisane varnostne razmere v Azilnem domu, kjer ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, pravilno presodila, da ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega ukrepa v Azilnem domu. Zato je le s pridržanjem na območje in prostore Centra za tujce, kjer velja strožji režim, mogoče zagotoviti, da tožnik pred dokončanjem postopka predaje ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije in s tem preprečil učinkovito izvedbo predaje odgovorni državi članici EU.

15. Glede določitve načina izvrševanja ukrepa na prostore in območje Centra za tujce je po presoji sodišča ta ukrep skladen z določbo 28. člena Uredbe Dublin III in določbo drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožena stranka je namreč s tem, ko je preverjala ali bi bil primeren milejši ukrep, to je zadrževanje na območje Azilnega doma in pri tem ocenila, da pri tožniku obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil in da zato, glede na navedeni milejši režim v Azilnem domu, ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega ukrepa, ampak je lahko za zagotovitev, da tožnik pred dokončanjem postopka predaje po Uredbi Dublin III ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije, učinkovit le strožji ukrep, to je pridržanje na območje in prostore Centra za tujce, kjer velja strožji režim, opravila tudi oceno nujnosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa in se sodišče s takšno oceno strinja ter je poleg tega izrečeni ukrep tudi skladen z določbami Recepcijske direktive (Direktiva 2013/33/EU), ki v 10. členu dopušča nastanitev prosilcev celo v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebnem prostoru za pridržanje.

16. Ni utemeljena navedba, ki jo je tožnik dal na obravnavi, da ni prejel sklepa o omejitvi gibanja, saj je bil ta sklep (skupaj s prevodom v jezik, ki ga tožnik razume), na podlagi pooblastila tožnika pooblaščencu PIC, vročen slednjemu, torej tožnikovemu pooblaščencu, tako da se šteje, da je bil vročen tožniku.

17. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

18. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega tožnik opira zahtevo za izdajo začasne odredbe, lahko sodišče stanje uredi drugače kot sledi iz izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

19. V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že odločeno o tožbi in to pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.