Jedro

Izvenobravnavni senat okrožnega sodišča v Ljubljani je utemeljeno zavrnil obsojenčevo zahtevo za revizijo pravnomočne kazenske sodbe Vojaškega sodišča v Novem sadu, saj se glede na določbo 22. čl. Zakona o popravi krivic, (Ur.list RS št. 59/96) sme vložiti zahteva za revizijo le zoper sodbe, izdane v času od 15.5.1945 do 2.7.1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije. Višje sodišče je zato kot pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo obsojenca, ki je zmotno menil, da bi bilo potrebno njegovemu zahtevku ugoditi glede na določbo 3. odst. 2. čl. tega zakona, ki pa se nanaša le na priznanje statusa bivšega političnega zapornika.

Izrek

Pritožba M. G. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnil zahtevo obsojenega M. G. za revizijo pravnomočne sodbe Vojaškega sodišča v Novem sadu opr.št. Sod 454/49 z dne 12.1.1950 z utemeljitvijo, da niso podani zakonski pogoji za to pravno sredstvo.

Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava pritožil obsojenec ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje, pri čemer naj na sejo senata povabi tudi obsojenca.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna in v skladu s podatki kazenskega spisa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pritožnik vložil zahtevo za revizijo zoper sodbo Vojaškega sodišča v Novem sadu in zato ni izpolnjen temeljni zakonski pogoj za začetek postopka za revizijo, ki se sme v skladu s 1. odst. 22. čl. Zakona o popravi krivic (ZPKri - Ur. list Republike Slovenije št. 59/96) vložiti le zoper sodbe, izdane v času od 15.5.1945 do 2.7.1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije, pa še to pod pogoji, navedenimi v 1. in 2. tč. istega odstavka. To pa pomeni, da je izrecno izključena možnost uporabe tega izrednega pravnega sredstva zoper sodbe, izdane na preostalem ozemlju bivše skupne države, tedaj tudi zoper sodbo Vojaškega sodišča v Novem sadu. Pritožnik zato zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru moralo smiselno uporabiti določbo 3. odst. 2. čl. navedenega zakona, po kateri se za bivše politične zapornike oz. po vojni pobite osebe štejejo tudi osebe slovenske narodnosti, ki so bile obsojene pred sodiščem drugih republik ali federacije nekdanje Jugoslavije, če imajo te osebe oz. v primeru po vojni pobitih oseb svojci iz 4. odst. tega člena, v času uveljavitve tega zakona stalno prebivališče na ozemlju sedanje Republike Slovenije in so državljani Republike Slovenije. Kot je razvidno tedaj iz vsebine te določbe, pa tudi iz sistemske delitve zakona (ZPKri), opredeljene v 1. čl., ni mogoče enačiti in s tem v različnih postopkih uporabljati določb zakona, ki se po eni strani nanašajo na opredelitev statusa bivših političnih zapornikov, pravico do povrnitve škode, pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja takšnim zapornikom in svojcem po vojni pobitih oseb, postopek za uveljavljanje teh pravic in organe, ki odločajo o teh pravicah, po drugi strani pa se nanašajo na pogoje in postopek za vložitev revizije kot izrednega pravnega sredstva. Iz povsem enakih razlogov tudi ni mogoče uporabiti v postopku revizije 2. odst. 556. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki se nanaša na stvarno pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani v zvezi s pogoji za vložitev zahteve za obnovo kazenskega postopka zoper sodbo vojaškega sodišča, o čemer pa je tukajšnje sodišče s svojim sklepom opr.št. I Kp 912/97 z dne 27.1.1998 že dokončno odločilo.

Prav pa ima pritožnik, da je sodišče prve stopnje kršilo procesno določbo 28. čl. ZPKri, ker ga na sejo senata ni povabilo, saj je mogoče šteti, da je predlagatelj revizije to zahteval. Tega sicer res ni storil ob vložitvi zahteve za revizijo dne 19.2.1998, pač pa taka zahteva jasno izhaja iz njegove pritožbe z dne 10.6.1998, na podlagi katere je Višje kot pritožbeno sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo z dne 13.5.1998 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker pa glede na vsebino določbe 28. čl. ne gre za obvezno udeležbo stranke na seji senata, je sodišče prve stopnje sicer navedeno določbo kršilo, ko pritožnika ni povabilo na sejo, vendar po oceni sodišča druge stopnje ta okoliščina ni vplivala ali mogla vplivati na siceršnjo zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe ter tako ta razveljavitveni razlog iz 2. odst. 371. čl. ZKP ni bil izpolnjen.

Ob povedanem je bilo potrebno pritožbo obsojenca zavrniti kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrditi, ker izpodbijana sodba tudi sicer nima pomanjkljivosti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (čl. 391. ZKP).

Ker v skladu z določilom 9. čl. ZPKri odloča o priznanju statusa bivšega političnega zapornika, vštetju časa odvzema prostosti in drugega časa v pokojninsko dobo ter o pravici do odškodnine posebna komisija, ki jo imenuje Vlada Republike Slovenije, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je vlagatelj zahteve za revizijo obsojeni M. G. ta del svojega zahtevka naslovil na Okrožno sodišče v Ljubljani kot nepristojni državni organ, zaradi česar bo sodišče prve stopnje moralo v skladu s 4. odst. čl. 66. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.list SFRJ št. 32/78) vlogo odstopiti navedeni posebni komisiji, saj je bila sicer podana v roku 18 mesecev po uveljavitvi ZPKri, kar je kot pogoj navedeno v 10. čl. tega zakona.