Jedro

Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti le v okviru trditvene podlage, ki jo ponudijo stranke.

Toženec je podal ugovor ničnosti pogodbe zaradi kršitev predkupne pravice pri sklenitvi obravnavane pogodbe, ki naj bi se nanašala na kmetijsko zemljišče, prepozno in brez ustreznega opravičila. Zaradi prekluzije ta ugovor ni upošteven. Poleg tega pa glede kršitve predkupne pravice pri prodaji kmetijskih zemljišč ZKZ ni predvideval ničnostne sankcije, pač pa le relativno neveljavnost pogodbe (izpodbojnost), ki jo je v določenih rokih lahko uveljavljal le prizadeti predkupni upravičenec kot potencialni kupec, ne pa stranke pogodbe. Zato se tožena stranka kot pravna naslednica prodajalke na izpodbojnost pravnega posla v tem postopku tudi sicer ne more uspešno sklicevati.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v točki III. izreka (stroškovni del) tako, da znesek: „2.300,59 EUR“ pravilno glasi: “2.789,20 EUR.“

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I. in II. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 908,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka naprej.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da sta tožnika vsak do ½ lastnika parc. št. 803/16 k.o. X, sedaj ID znak 000 (ID x) in za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja tako, da se v zemljiški knjigi pri navedeni nepremičnini vknjiži lastninska pravica v korist obeh tožnikov, za vsakega do ½. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 2.300,59 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

3. Odločitev o glavni stvari izpodbija tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in plačilom pravdnih in pritožbenih stroškov.

4. Navaja, da tožnika nista bila zakonita posestnika, ker njun nakup nepremičnine ni bil zakonit. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da ni šlo za nično pogodbo. Po takratnem Zakonu o kmetijskih zemljiščih je bil pogoj za veljavno prodajo ponudba predkupnim upravičencem in potrdilo občine, da kupec izpolnjuje pogoje za nakup (status kmeta). Ker stranke niso izvedle postopka ponudbe, ni bilo izdano potrdilo o izpolnjevanju pogojev, zato je pogodba nična. Izpodbojna bi bila le, če bi bila parcela prodana drugemu kupcu. Na tako uporabo zakona bi sodišče moralo paziti že po uradni dolžnosti ne glede na trditveno podlago. Ker pogodba ni bila zakonita, tudi posest tožeče stranke ni bila zakonita, tožnika pa nista bila v dobri veri. Pogojev za priposestvovanje ni. Tožbeni zahtevek je treba zavrniti. Tožeča stranka ni mogla priposestvovati navedene parcele, ker je ves čas dobro vedela, da ni njena lastnica.

5. Tožeča stranka izpodbija sodbo v stroškovnem delu zaradi zmotne in napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je o zadevi odločalo v ponovljenem postopku. Pri odmeri odvetniških stroškov je napačno uporabilo 19. člen Zakona o odvetniških tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), ker je priznana le nagrada za narok v prvem postopku, ne pa tudi za narok v ponovljenem postopku. Predlaga, da se poleg že priznanih stroškov tožeči stranki priznajo še priglašeni stroški za narok v ponovljenem postopku v višini 488,61 EUR (po tar. št. 3102 in tar. št. 3200 ter 22 % DDV).

6. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Navaja, da je bila tožeča stranka z navedbami o ničnosti pogodbe iz leta 1981 prekludirana. Opozarja na tedaj veljavni Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ; Ur.l. SRS št. 1/79), po katerem so bile pogodbe, sklenjene mimo predkupnih upravičencev, le relativno neveljavne (izpodbojne), na aktivno legitimacijo za izpodbijanje takih pogodb in na z zakonom predvidene roke za izpodbijanje njihove veljavnosti. V obravnavanem primeru so zamujeni. Predlaga potrditev izpodbijane sodbe in priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

7. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

8. Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Pritožba tožene stranke pa ne.

9. Sodišče prve stopnje je ponovno odločalo o tožbenem zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, potem ko je bila njegova prvotna odločitev, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, v pritožbenem postopku razveljavljena. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank je ugotovilo, da sta tožnika s pravno prednico tožene stranke dne 1. 6. 1981 sklenila prodajno pogodbo za vtoževano nepremičnino, ki je iz neznanega razloga ostala v zemljiški knjigi neizvedena. Iz njegovih nadaljnjih ugotovitev izhaja, da je bila prodajna pogodba v celoti realizirana: tožnika sta ob nakupu v celoti poravnala dogovorjeno kupnino, prevzela kupljeno nepremičnino v posest in jo v dobri veri kot svojo ter v soglasju s toženo stranko izvajala vse od 1981 leta naprej. Glede na take dejanske ugotovitve, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je tožbenemu zahtevku ugodilo ob pravilni uporabi drugega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur.l. SFRJ št. 88/80 s spremembami) v zvezi z 266. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ; Ur.l. RS št. 87/2002). Svojo odločitev je utemeljilo s pravilnimi in popolnimi razlogi, ki jim pritožbeno sodišče skupaj s sprejeto dokazno oceno in odločitvijo v celoti pritrjuje.

10. Pritožba tožene stranke izpodbija odločitev o zakoniti posesti in dobrovernosti tožečih strank. Glede zakonite posesti opozarja na napake pri sklepanju prodajne pogodbe iz leta 1981 in trdi, da je bila nična, na kar bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti.

11. Po prvem odstavku 72. člena ZTLR je posest zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice. Pravno ni veljaven pravni posel, ki je ničen. Drži, da mora sodišče paziti na predpostavke pravnega posla in na ničnost po uradni dolžnosti (92. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Zmotno pa je stališče pritožnika, da sodišče pri tem ni vezano na trditveno podlago strank. V pravdnem postopku je uveljavljeno razpravno načelo. Sodišče ne sme sprejeti v podlago odločitve nobenega dejstva, ki ga stranki nista zatrjevali. To pomeni, da tudi na ničnost po uradni dolžnosti pazi le v okviru trditvene podlage, ki jo ponudijo stranke. Trditveno in dokazno breme glede ničnosti obravnavanega pravnega posla je bilo na toženi stranki. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija več, je toženec podal ugovor ničnosti pogodbe zaradi kršitev predkupne pravice pri sklenitvi obravnavane pogodbe, ki naj bi se nanašala na kmetijsko zemljišče, prepozno in brez ustreznega opravičila. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilni odločitvi sodišča prve stopnje, da zaradi prekluzije tega ugovora ni upoštevalo (286. člen ZPP). Pravilna pa je tudi njegova vsebinska zavrnitev tega ugovora, pojasnjena v točki 11 sodbe. Za kršitev predkupne pravice pri prodaji kmetijskih zemljišč za ta postopek upoštevni Zakon o kmetijskih zemljiščih ni predvideval ničnostne sankcije, pač pa le relativno neveljavnost pogodbe (izpodbojnost). V določenih rokih jo je lahko uveljavljal le prizadeti predkupni upravičenec kot potencialni kupec, ne pa stranke pogodbe. Zato se tožena stranka kot pravna naslednica prodajalke na izpodbojnost pravnega posla v tem postopku ne more uspešno sklicevati. Odločitev sodišča, da sklenjeni posel ni bil ničen in je lahko podlaga za zakonito posest, je v okviru pravočasno podane trditvene in dokazne podlage strank tudi pravno pravilna.

12. Pritožnik v pritožbi prvič nakazuje še na neizpolnjevanje pogojev za sklenitev pogodbe, češ da ni bilo izdano potrdilo občine o tem, da kupec izpolnjuje zakonske pogoje (status kmeta) za nakup kmetijskega zemljišča. Tudi teh navedb pritožnik na prvi stopnji ni podal, a v pritožbi tega ne opraviči. Zato gre za prepozne in neupoštevne pritožbene novote, ki jih sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, v pritožbenem postopku pa nanje ni treba odgovarjati.

13. Z golo trditvijo, da je tožeča stranka ves čas vedela, da ni lastnica nepremičnine, ki jo je imela v posesti, pritožnik ne more omajati sprejete dokazne ocene o dobrovernosti tožeče stranke. Oprta je na pravilno in popolno ocenjeno dokazno gradivo, zlasti na izpovedbe pravdnih strank. Iz njih izhaja, da so vsi – tako tožnika kot toženec – vse od nakupa naprej šteli, da je kupljena nepremičnina last tožnikov in ne več tožene stranke.

14. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva v zvezi z zatrjevanim priposestvovanjem lastninske pravice. Odločitev je pravilna v pravnem in dejanskem pogledu in ni obremenjena ne z uveljavljenimi ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev o glavni stvari (353. člen ZPP).

15. Pritožbi tožeče stranke pa je treba pritrditi, saj je sodišče prve stopnje pri odločanju o pravdnih stroških zmotno uporabilo ZOdvT, ki je relevantno materialno pravo za odločanje o odvetniških stroških. Če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, kot je bil primer v obravnavani zadevi, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo (19. člen ZOdvT). Po drugem odstavku 14. člena ZOdvT v sodnem postopku odvetnik lahko prejme nagrado na vsaki stopnji. Ob pravilni uporabi materialnega prava je torej treba tožeči stranki priznati tudi odvetniške stroške za en narok v ponovljenem postopku, kot so bili priglašeni s stroškovnikom na list. št. 108. 16. Ker je sodišče prve stopnje prezrlo navedeno pravno določilo, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in stroškovno odločitev spremenilo. Tožeči stranki je priznalo nagrado za narok v ponovljenem postopku po tar. št. 3102 in tar. št. 3200 v znesku 400,50 EUR ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 488,61 EUR. Namesto prvotno dosojenih 2.300,59 EUR mora tako tožena stranka povrniti tožeči stranki 2.789,20 EUR pravdnih stroškov (5. alinea 358. člena ZPP).

17. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičena. Pač pa mora povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške. Gre za stroške s pritožbo tožeče stranke v višini 265,40 EUR (ki so odmerjeni po priglašenem stroškovniku na list. št. 125 v skladu z ZOdvT )in 643,30 EUR z odgovorom na pritožbo (stroškovnik na list. št. 135). Skupaj odmerjene stroške 908,70 EUR mora tožena stranka povrniti v 15 dneh. V primeru zamude bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od izteka paricijskega roka naprej (313. člen ZPP v zvezi s 378. členom OZ).