Jedro

Pri določitvi preživnine gre za vrednotenje vrste in višine potreb ter zmožnosti staršev in je zato končna višina vseh ugotovljenih potreb skupaj lahko le njihova ocena.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem in drugem odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: "Toženec G. C. je dolžan plačevati za mld. N. B., od dne 6. 11. 2006 dalje mesečno preživnino v višini 210 EUR.

Za obdobje od 23.11.2006 do 13.11.2008 je tako toženec dolžan poleg preživnine, določene s sodno poravnavo z dne 23.11.2006, v višini 104,32 EUR, plačati še razliko do zneska 210 EUR, to je 105,68 EUR mesečno." V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan od 6. 11. 2006 plačevati za mld. N. B. mesečno preživnino v znesku 170 EUR, pri čemer je za obdobje od 23. 11. 2006 do 13. 11. 2008 dolžan poleg preživnine, določene s sodno poravnavo z dne 23. 11. 2006 v višini 104,32 EUR mesečno, plačati še razliko do zneska 170 EUR, to je 65,68 EUR mesečno. Tožencu je še naložilo, da tožnici za obdobje od 6. 6. 2005 do 6. 10. 2006 povrne nastale stroške preživljanja mld. hčerke v višini 2.890,00 EUR v roku 30 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

Proti sodbi se pritožujeta tožnica in toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženec pa spremembo v smeri, da se preživnina določi v višini 104,32 EUR mesečno in zavrne v celoti verzijski zahtevek, podredno pa oba predlagata razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo odločanje.

Tožnica v pritožbi meni, da je preživnina določena prenizko. Pritrjuje, da sta pravdni stranki, ko sta bili še skupaj, živeli razkošno življenje, poudarja pa, da tedaj toženec ni bil zaposlen, zato je očitno, da je bilo njegovo premoženjsko stanje odlično, ki pa se do danes ni spremenilo. Tožnica se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da krije 40 % vseh stroškov otroka, toženec pa 60 %, vendar meni, da preživnina v znesku 170 EUR ne krije niti polovice potreb mld. hčerke, kateri želi nuditi enak standard, kot ga je imela v času skupnega življenja pravdnih strank. Opozarja, da ni ocenila vseh mesečnih osnovnih stroškov hčerke na 400 EUR. Izpovedala je namreč, da znašajo le stroški hrane, oblačil, zabave in rekreacijskih dejavnosti 400 EUR in kolikšni so ti posamezni stroški. Poleg njih bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati še stroške razvedrila, kot so igrače in knjige. Zmotna je tudi ocena, da stroški oblačil in razvedrila znašajo po 60 EUR mesečno. Sodišče je pozabilo upoštevati tudi strošek plavanja in predstav. Tožnica poudarja, da v znesek 400 EUR ni zajet strošek bivanja. Iz dokazil ne izhaja, da ti znašajo mesečno 100 EUR, kot je ocenilo sodišče, temveč 185 EUR, glede na visok mesečni strošek ogrevanja. Zato se je sodišče zmotno oprlo le na izpoved priče A. B. o tem, koliko znašajo mesečni stroški bivanja. Nadalje tožnica opozarja, da sodišče ni upoštevalo stroškov oddiha. Tako tožnica kot njena in toženčeva mati so izpovedale o potovanjih in počitnicah otroka. Stroški oddiha, ki odpadejo na hčerko, so minimalno 1.500 EUR letno. Ocena o mesečnih potrebah 400 EUR je zato napačna, saj znašajo mesečni stroški za hčerko približno 750 EUR. Nadalje tožnica ponavlja, da je toženec dobro finančno situiran, da je mlad in zmožen za delo. Glede na to, da je od leta 2001 toženec nezaposlen, da sta pravdni stranki ves ta čas zelo dobro živeli, toženec pa tudi sedaj ne išče zaposlitve in se ne prijavi na zavod za zaposlovanje, pred CSD se je tudi strinjal s določitvijo preživnine v višini 208 EUR, njegove potrebe pa so velike, saj se oblači v dragih oblačilih in ponočuje v lokalih, so premoženjske zmožnosti toženca s preprodajo vozil zelo dobre. Meni, da je preživnina v višini 375 EUR ustrezna in da jo bo toženec lahko plačeval. V zvezi z verzijskim zahtevkom tožnica navaja, da je sodišče prve stopnje iz enakih razlogov tudi za nazaj prenizko odmerilo preživnino. Glede odločitve o stroških postopka meni, da je napačna, saj ni mogoče v tem postopku uporabiti kriterija uspeha strank v pravdi. Meni, da je bil postopek voden po krivdi toženca, saj je bila tožba posledica neizpolnitve dogovora pred centrom za socialno delo, poleg tega pa je moralo sodišče opraviti številne poizvedbe, ki so pokazale, da so toženčeve navedbe o njegovem slabem finančnem stanju neresnične. S takšnim ravnanjem je toženec povzročil večino stroškov postopka, zato bi moralo sodišče plačilo pravdnih strokov v celoti naložiti njemu.

Toženec pa meni, da je ocena mesečnih stroškov preživljanja za osnovne potrebe v znesku 400 EUR previsoka. Tožnica poskuša z višanjem stroškov, ki za mld. hčerko niso potrebni, povišati tudi toženčevo preživninsko obveznost. Zato meni, da hčerkine potrebe znašajo največ 350 EUR mesečno. Ne soglaša s tem, da je dolžan kriti 60 % potreb hčerke. Ni namreč primerno upoštevati tožničine vsakodnevne skrbi za hčerko. Zato meni, da bi morali pravdni stranki kriti vsaka polovico nepokritih stroškov. Poudarja, da so njegove premoženjske zmožnosti slabe, saj je brezposeln in nima drugih dohodkov. Tudi tožnica se ne zaposli, ker ji to ni potrebno, ker jo preživlja njen partner, s katerim živi precej dobro. Sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo razlogov, zakaj ne verjame tožencu, da živi v slabem finančnem stanju. Nadalje toženec še navaja, da ne bo zmogel plačati zneska, ki mu ga je sodišče naložilo iz naslova verzijskega zahtevka, saj bi plačilo ogrozilo njegovo lastno preživljanje. Sodišče je tudi nepravilno izračunalo znesek iz tega naslova, saj časovno obdobje od 6.6.2005 do 6.10.2006 predstavlja 16 mesecev in ne 17, zato je tudi seštevek nižji za 170 EUR. Meni, da je mesečna preživnina v višini 170 EUR za navedeno obdobje previsoka, saj je bila takrat hčerka mlajša in so bile zato potrebe precej nižje, nižje pa so bile tudi cene življenjskih potrebščin. Navaja, da je bila sklenjena celo sodna poravnava, v kateri je bila določena mesečna preživnina v višini 104,32 EUR, ki je takrat očitno zadoščala za potrebe hčerke. Zato meni, da je tožnica upravičena do povračila stroškov preživljanja le v višini 104,32 EUR mesečno. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo toženca predlagala njeno zavrnitev, saj meni, da ni utemeljena. Priglaša pritožbene stroške in stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa je neutemeljena.

Pritožbene navedbe se v pretežnem delu nanašajo na višino preživnine, kot jo je določilo prvostopenjsko sodišče. V skladu s 129. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami, v nadaljevanju ZZZDR) je višina preživnine odvisna od potreb otrok in zmožnosti staršev. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje znašajo mesečne potrebe mladoletne N. okrog 400 EUR. Tožnica meni, da je ocena o mesečnih potrebah hčerke prenizka in da znašajo njeni stroški približno 750 EUR, toženec pa meni, da so ti previsoko odmerjeni in da so največ 350 EUR mesečno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so očitki toženca, da so potrebe mld. hčerke nižje, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, zgolj pavšalni in nedokazani, zato poseben odgovor ni mogoč. Glede pritožbenih navedb tožnice pritožbeno sodišče najprej odgovarja, da gre pri določitvi preživnine za vrednotenje vrste in višine potreb ter zmožnosti staršev in je zato končna višina vseh ugotovljenih potreb skupaj lahko le njihova ocena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da znašajo mesečni stroški bivanja, ki odpadejo na mladoletno hčerko, 100 EUR. Tožnica je v trditveni podlagi navedla, da ti znašajo približno 388 EUR (ogrevanje okrog 282 EUR, elektrika 50 EUR, voda 33 EUR in TV 12,52 EUR), upoštevajoč štiričlansko gospodinjstvo torej približno 100 EUR. Glede na podano oceno matere tožnice, ki plačuje celotne režijske stroške, da ti stroški znašajo mesečno od 350 do 400 EUR (glej izpoved na list. št. 111), ob tem, da je tožnica izjavila, da ne ve natančno, kolikšni so ti stroški, ocenila pa, da naj bi stroški ogrevanja stanovanja znašali od 300 do 500 EUR (izpoved na list. št. 139), pri čemer je treba upoštevati, da ti stroški mesečno varirajo in da se ogreva stanovanje največ sedem mesecev na leto, je pravilna ocena sodišča prve stopnje, upoštevaje tudi dokazila o višini stroškov bivanja, da ti na enega člana gospodinjstva znašajo okrog 100 EUR mesečno. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je tožnica izpovedala, da naj bi mesečni stroški v višini 400 EUR predstavljali zgolj strošek hrane, oblačil in obutve, zabave in druge dejavnosti, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da so posamezni stroški, ki jih je ocenilo sodišče prve stopnje (60 EUR za obleko in obutev; 60 EUR za razvedrilo, kamor spada nakup igrač, knjig in obisk predstav in plavanje; 100 EUR za hrano; 25 EUR za vrtec; 42,50 EUR za plesne vaje in 12 EUR za ljudski ples) realni in primerni glede na potrebe otrok primerljive starosti. Sodišče prve stopnje pa je pri tej oceni upoštevalo tudi predložene račune. Ker pa gre pri določitvi preživnine za oceno otrokovih potreb in ne za matematični izračun, ki bi predstavljal vsoto zneskov po predloženih računih, tudi ni potrebno in nenazadnje ni mogoče ugotoviti natančne višine posameznega stroška (možnost prostega preudarka sodišču daje tudi 216. člen ZPP). V skladu z 2. odstavkom 129. a člena ZZZDR preživnina zajema tudi strošek oddiha. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mladoletna hčerka počitnikuje s tožnico in njenim zunajzakonskim partnerjem (obstoj tega stroška potrjujejo listine v spisu in izpoved tožnice, njene matere in partnerja), vendar pri oceni potreb mladoletne hčerke ni upoštevalo stroškov za oddih. Tožnica zato utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje potrebe hčerke ocenilo prenizko. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da ustrezni stroški za oddih znašajo najmanj 65 EUR mesečno. Da ti stroški na letni ravni znašajo najmanj 1.500 EUR, mesečno torej 125 EUR, pa so po oceni pritožbenega sodišča pretirani in predstavljajo nadpovprečen standard, ki ga starša glede na njuno premoženjsko stanje ne moreta kriti in ga zato tudi nista dolžna kriti. Polovični znesek po oceni pritožbenega sodišča tako še vedno zadostuje in je prilagojen materialnim in pridobitnim zmožnostim staršev, ki so v obravnavanem primeru omejene. Upoštevajoč torej tudi strošek za oddih, znašajo realne potrebe mld. N. okrog 465 EUR mesečno. Ker tožnica prejema otroški dodatek v višini 115 EUR, nepokrite ostanejo potrebe mld. hčerke v višini 350 EUR, ki jih morata kriti starša. Na pravilno določitev preživnine pa poleg otrokovih potreb pomembno vplivajo tudi materialne in pridobitne zmožnosti staršev. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnica brezposelna, po poklicu trgovka, ki se ne želi zaposliti, ker ji ni potrebno, saj z zunajzakonskim partnerjem, ki preživlja njo in obe hčerki, dobro živita. Toženec, ki je po poklicu finomehanik, je prav tako brezposeln od maja 2007. Pred tem je bil šest mesecev zaposlen v P., d.d. in prejemal plačo v znesku 456 EUR. Do zaprtja očetove firme (v letu 2003) je delal pri njem, od takrat dalje pa do zaposlitve v P., d.d., pa ni bil zaposlen. Iz takih ugotovitev je razvidno, da pravdni stranki ne prejemata dohodkov, ki bi izvirali iz redne zaposlitve. Ker je toženec zatrjeval, da je njegovo premoženjsko stanje slabo in zato ne bo mogel plačevati višje preživnine od tiste, ki je bila začasno določena s sodno poravnavo z dne 23. 11. 2006, je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi drugih okoliščin sklepalo, kakšne so njegove zmožnosti. Pravilno je ugotovilo, da s priložnostnimi deli (z uvozom avtomobilov iz tujine) zasluži dobro. Toženec je izpovedal, da mesečno s tem delom zasluži največ 500 EUR in da s tem denarjem plača preživnino za hčerko, stroške interneta, ostali denar pa porabi zase, saj živi pri starših brezplačno. Vendar pa ugotovljene okoliščine (ki jih toženec ne izpodbija, imajo pa podlago tudi v izvedenih dokazih), da toženec tudi sam nekaj prispeva k stroškom bivanja pri starših, da hčerki z denarjem, ki ga zasluži, ogromno kupuje in da sploh ne išče (redne legalne) zaposlitve, iz Zavoda RS za zaposlovanje pa so ga zaradi njegove nedosegljivosti tudi izbrisali iz evidence, kar kaže njegov odnos do iskanja zaposlitve, tudi po stališču pritožbenega sodišča izkazujejo boljše premoženjsko stanje, kot ga prikazuje. Kot je izpovedal toženec, so njegove možnosti za zaposlitev velike, torej ima možnost za dodatni zaslužek poleg dela s prodajo rabljenih vozil. Toženec je star 32 let in primerno izobražen ter sposoben za delo. Zato bi si lahko našel delo, s katerim bi pridobil taka dodatna sredstva, da bo zmogel prispevati k preživljanju mladoletne hčerke. Pri tem je treba poudariti, da toženec nima dodatne preživninske obveznosti, ki jo ima tožnica. Pritožniku je treba tudi pojasniti, da je preživninski zavezanec dolžan izkoristiti vse možnosti za zaslužek, kadar gre za preživljanje mladoletnega otroka. Preživljanje otrok je starševska dolžnost in morajo v ta namen storiti vse, kar je skladno z njihovimi sposobnostmi, da pridobijo za to potrebna sredstva. Toženec pravilno opozarja, da se tudi tožnica ne želi zaposliti, ki je prav tako dolžna zagotoviti sredstva za preživljanje hčerke, vendar je sodišče prve stopnje to dejstvo upoštevalo pri določanju višine deleža obeh roditeljev za preživljanje skupnega otroka. Ker pa je treba upoštevati tudi varstvo in vzgojo otroka, delo z otrokom in nenehno skrb za otroka, kot prispevek tistega roditelja, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora toženec v denarju prispevati več. Tako je pravilna odločitev, da je dolžan toženec kriti 60 % potreb mladoletne hčerke, preostalo pa tožnica. Dejstvo, da partner tožnice prispeva k preživljanju hčerke pravdnih strank, na višino preživnine ne more vplivati. Zavezanci za preživljanje otrok so njihovi starši (123. člen ZZZDR), zato takšen prispevek ne zmanjšuje preživninske dolžnosti preživninskega zavezanca. Kljub temu da tožnica in toženec nista zaposlena, da pa toženec s priložnostnimi deli glede na svoj način življenja, očitno zasluži veliko več, kot zatrjuje, da sta pridobitno sposobna, toženec druge preživninske obveznosti nima, tožnica pa ima novo preživninsko zavezo, pritožbeno sodišče zaključuje, da je toženec dolžan plačevati mesečno preživnino v višini 210 EUR (60 % potreb). Glede na vse okoliščine, ki kažejo na dobro finančno stanje toženca, pritožbeno sodišče ne dvomi, da bo zmogel plačevati dosojeno preživnino. Temu ustrezno je bilo treba spremeniti tudi zneske, ki jih dolguje za obdobje od 23. 11. 2006 do 13. 11. 2008 in predstavljajo razliko med preživnino, začasno določeno s sodno poravnavo z dne 23. 11. 2006 v znesku 104,32 EUR, in dosojeno preživnino v višini 210 EUR.

Sodišče prve stopnje je glede odločanja o verzijskem zahtevku pravilno uporabilo materialno pravo, to je 133. člen ZZZDR. Ta člen določa, da tisti, ki je imel izdatke zaradi preživljanja kake osebe, sme s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki jo je dolžan preživljati, kolikor so bili ti izdatki potrebni. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje, ko je odločalo o višini verzijskega zahtevka, upoštevalo razmere v času, ko je tožnica zalagala preživnino namesto toženca (od 6. 6. 2005 do 6. 10. 2006). Pri odločanju o zahtevku je ugotavljalo potrebe mladoletne N. in preživninske zmožnosti njenih staršev. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da se takratne potrebe hčerke in premoženjske razmere preživninskega zavezanca niso bistveno razlikovale od sedanjih. Pritožbeno sodišče se zato iz enakih razlogov, kot jih je podalo zgoraj, strinja s sodiščem prve stopnje glede vrednotenja vrst in višine potreb otroka ter z ugotovitvami o zmožnostih staršev. Realni izdatki za preživljanje hčerke, ki so bili potrebni, so (ovrednoteni po času odločanja) znašali okrog 400 EUR mesečno, pri čemer pa sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo izdatkov za oddih, saj tožnica ni izkazala, da bi imela s preživljanjem mladoletne hčerke tudi tovrstne izdatke v vtoževanem obdobju. Zato je pravilen zaključek, da je v tem obdobju, upoštevajoč otroški dodatek in porazdelitev bremena preživljanja (60 % toženec, 40 % pa tožnica), znesek toženčeve preživninske obveznosti znašal 170 EUR. Dejstvo, da sta pravdni stranki 23. 11. 2006 s sodno poravnavo (z vzajemnim popuščanjem) začasno določili preživnino v višini 104,32 EUR, ne more vplivati na odločitev o višini preživnine, ki ustreza ugotovljenim dejanskim potrebam otroka in zmožnostim staršev. Sodišče prve stopnje je glede na vtoževano obdobje, ki zajema 17 mesecev in ne 16 mesecev, kot zmotno meni toženec, saj je treba upoštevati tudi mesec oktober 2006, pravilno odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici 2.890 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno, da bodo toženčeve pridobitne in materialne zmožnosti zadoščale za kritje mesečnih izdatkov, ki jih je imela tožnica s preživljanjem otroka. Ker toženec ni izpolnjeval svoje preživninske obveznosti, je dolžan povrniti izdatke, ki jih je imela tožnica s preživljanjem otroka. Zato ne more uspeti z ugovorom, da tega zneska ne bo zmogel plačati.

Ker je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP sodbo delno spremenilo, v preostalem izpodbijanem delu pa sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Sprememba izpodbijane sodbe ni vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka. Pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča, ki temelji na 413. členu ZPP, v skladu s katerim v postopkih v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki odloči sodišče po prostem preudarku. Prosti preudarek sicer ne izključuje uporabe splošnih določb ZPP o povrnitvi pravdnih stroškov, kot zmotno meni tožnica, temveč daje sodišču možnost, da pri odločanju o stroških upošteva pomembne okoliščine obravnavanega primera. Razlogi sodišča prve stopnje o tem, da je tožnica delno uspela s preživninskim in verzijskim zahtevkom, ter da je odločitev o preživnini v interesu otroka in tudi v interesu obeh pravdnih strank, dajejo podlago za odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje. Pri tem dejstvo, da je sodišče opravilo (v skladu s preiskovalnim načelom) poizvedbe o toženčevem premoženjskem stanju, ne more vplivati na odločitev sodišča prve stopnje. Predlog za potrditev sporazuma o plačevanju preživnine pred CSD pa je bil zavržen, ker ga je tožnica umaknila in ne zaradi toženčevega ravnanja. Okoliščine, ki jih navaja pritožba, tako ne morejo privesti do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Zato zahteva tožnice, da ji toženec povrne vse stroške postopka, ni utemeljena.

Glede pritožbenih stroškov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica strošek za sestavo pritožbe priglasila šele v odgovoru na toženčevo pritožbo, kar je prepozno, zato ga ni priznalo. Toženec s pritožbo ni uspel, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve in gre tako za nepotreben strošek (155. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka (154. člen in 165. člen ZPP).