Jedro

Ob pravilnem upoštevanju delovne dokumentacije za tožnico, ki jo je izpolnil izvajalec medicine dela, je izvedenski organ prepričljivo ocenil, da nihajna poškodba vratne hrbtenice, degenerativne spremembe ledvene hrbtenice, ki se kažejo z desnostransko ishialgijo, degenerativne spremembe vratne hrbtenice, ki se kažejo z lažjo radikulopatijo C6 levo, nekaj težav z levim kolkom in rameni, predstavljajo somatsko osnovo za razbremenitev tožnice v okviru III. kategorije invalidnosti. Zaključek izvedenskega organa, da ima tožnica še vedno preostalo delovno zmožnost in da je zaradi ugotovljenih zdravstvenih težav še zmožna opravljati drugo delo z ugotovljenimi razbremenitvami, je skladen z ugotovljenim somatskim stanjem in odraža objektivno oceno, da je potrebno tožnico razbremeniti s stvarnimi razbremenitvami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvi odstavek druge točke izreka odločbe tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 13. 12. 2018 delno spremenilo tako, da v tem delu v celoti glasi:“V reviziji se spremeni prvi odstavek izpodbijane odločbe tako, da se izreče: zavarovanka se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: psihofizično lažje delo, brez zahteve po zahtevnejšem priučevanju, brez večje odgovornosti, brez večjega tveganja za nezgode oz. poškodbe, brez dela na višini ali nad globino, brez vsiljenega tempa in ritma dela, kjer je potrebno ročno dvigovanje in prenašanje le do 5 kg, brez stalnih ali ponavljajočih se prisilnih drž hrbtenice, brez dvigovanja nad višino ramen oz. del s pogostejšim pogledom nad nivo ramen, pretežno sede, s polnim delovnim časom od 26. 3. 2018 dalje.“ V ostalem ostane odločba nespremenjena (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 13. 12. 2018 ter ista št. zadeve in dosjeja z dne 29. 5. 2018, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 26. 3. 2018 dalje in da se ji od tega dne dalje prizna pravica do invalidske pokojnine, pa je zavrnilo (II. točka izreka). Obenem je sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Povzema potek celotnega postopka, ugotovitve izvedenca ter tudi zaključke sodišča in obrazložitve izpodbijane sodbe. Ne strinja se z obrazložitvijo sodbe in meni, da niti sodna izvedenka niti člana izvedenskega organa v izvedenskem mnenju in njihovih dopolnitvah pri oceni delovne zmožnosti tožnice niso oziroma niso v zadostni meri upoštevali kognitivnih in ostalih psihičnih težav, ki so po njenem prepričanju vsekakor takšne, da gre pri njej za popolno izgubo delovne zmožnosti oziroma, da ni zmožna opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Sodni izvedenci v svojih izvedenskih mnenjih in dopolnitvah niso upoštevali predlogov oziroma mnenj ostalih zdravnikov oziroma specialistov, ki so za tožnico predlagali invalidsko upokojitev. Izvedenci pa tudi niso v zadostni meri pojasnili, zakaj mnenja ostalih zdravnikov naj ne bi bila pravilna, oziroma zakaj konkretno sami menijo drugače. Člana izvedenskega organa sta se v izvedenskem mnenju kot tudi na svojem zaslišanju, osredotočila predvsem na dejstvo, da so pri tožnici prisotne subjektivne osebne okoliščine, vezane na družinsko opravljanje delovne aktivnosti, pri tem pa niso v zadostni meri upoštevali dejanskega psihičnega in fizičnega stanja tožnice in dejstva, da tožnica že več let ni delovno aktivna. Dejstvo je tudi, da ji trenutni delodajalec dela z omejitvami, ki so navedena v predmetni sodni odločbi, ne more zagotoviti. Da tožnica objektivno ni več delazmožna izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenke medicine dela. Da je izvedensko mnenje napačno izhaja tudi iz dejstva, da je v zvezi s kognitivnimi težavami in simptomi zgolj pavšalno navedeno, da nimajo izrazitega vpliva na preostalo delazmožnost tožnice, kar pa je v izrecnem nasprotju s predloženo zdravstveno dokumentacijo. Sodišče je popolnoma prezrlo dejstvo, da invalidske upokojitve ni predlagal zgolj en lečeči zdravnik ali specialist, ampak več, kar kaže na to, da je zdravstveno stanje tožnice takšno, da nima več preostale delovne zmožnosti. Sodišče pa tudi ni upoštevalo, da je tožnica v neprekinjenem bolniškem staležu že cca 6 let. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne uveljavlja.

5. V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 13. 12. 2018. S to odločbo je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: psihofizično najlažje delo, kjer je potrebno ročno dvigovanje in prenašanje le do 5 kilogramov, brez prisilnih drž hrbtenice, pretežno sede, s polnim delovnim časom od 26. 3. 2018 dalje. S citirano odločbo je bila v reviziji spremenjena prvostopna odločba v delu glede razbremenitev. Drugostopni organ je svojo odločitev sprejel na podlagi izvedenskega mnenja IK II. stopnje z dne 26. 9. 2018, ki je menila, da so pri tožnici potrebne trajne razbremenitve pri delu, v okviru III. Invalidnosti, da pa iz predložene dokumentacije ne izhaja, da bi bili pri tožnici objektivno prisotni zdravstveni razlogi za časovno razbremenitev pri delu ali podana popolna nezmožnost za delo. V tej zadevi je sporno, ali je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti.

6. Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012, s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v prvi alineji drugega odstavka 63. člena določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni več zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

7. Takšnega stanja, da tožnica ne bi bila več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma da ni zmožna opravljati svojega poklica, tudi sodišče prve stopnje pri tožnici zaenkrat še ni ugotovilo.

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje najprej razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenke specialistke medicine dela. Ta je podala še dopolnilno mnenje, sodišče prve stopnje pa jo je še zaslišalo. Ker je sodišče prve stopnje po zaslišanju izvedenke ocenilo, da dejansko stanje ni bilo dovolj razčiščeno, je sklenilo pridobiti še izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, kot je predlagala tožnica.

9. Izvedenski organ v sestavi specialista medicine dela in specialistke psihiatrinje je ocenil, da je pri tožnici še naprej podana III. Kategorija invalidnosti od 26. 3. 2018 dalje zaradi bolezni. Za delo avtokaroserist, na katerem dela, ni več zmožna, zmožna pa je opravljati drugo delo v svojem poklicu, oziroma na drugem delovnem mestu z omejitvami: psihofizično lažje delo, brez zahteve po zahtevnejšem priučevanju, brez večje odgovornosti, brez večjega tveganja za nezgode oziroma poškodbe, brez dela na višini ali nad globino, brez vsiljenega tempa in ritma dela, kjer je potrebno ročno dvigovanje in prenašanje le do 5 kilogramov, brez stalnih ali ponavljajočih se prisilnih drž hrbtenice, brez dvigovanja nad višino ramen oziroma del s pogostejšim pogledom nad nivo ramen, pretežno sede.

10. Iz dokumentacije izhaja, da je bila tožnica po navedbah osebnega zdravnika leta 2013 poškodovana kot sopotnica v prometni nezgodi. Od leta 2013 ima obojestransko cervikobrahialgijo, zaradi česar je od leta 2015 obravnavana pri nevrokirurgu. MR vratne hrbtenice je leta 2015 pokazala hernijo diska C5-C6 z iztisnjenim likvorskim prostorom in rahlo vdrto površino medule, EMG pa je 17. 2. 2015 pokazal lažjo kronično radikulopatijo C6 levo. Nevrokirurg se je odločil za kirurško zdravljenje, in sicer so tožnici 12. 10. 2015 aplicirali diskogel. Kontrolni MR po posegu v letih 2016 in 2017 je pokazal stabilno stanje, subjektivno pa pri tožnici ni prišlo do dolgotrajnejšega izboljšanja po posegu in rehabilitaciji. Izvedenski organ je ugotovil, da ima tožnica lumbalgijo z občasnim sevanjem v spodnjo okončino in z MR ugotovljene protruzije diskov na vseh nivojih od L3-S1, ki za zdaj ne zahtevajo operativnega zdravljenja, ne ugotavljajo pa nevrološkega izpada. V predelu levega kolka je diagnostična obravnava pokazala glutealni tendinitis. Tožnica je bila obravnavna tudi pri pulmologu zaradi dispneje ob naporu, ki se je pojavila pri nevrokirurškem posegu. Izključili so pljučne trombolizme, opravila je ergospirometrijo, kjer je izkazana telesna zmogljivost 73 % predvidene in UZ srca, ki je bil, razen blago povečanega levega preddvora, v mejah normale. Poleg tega se tožnica kontrolira tudi pri nevrologu, ki je atipični tremor označil kot parkinsonizem, ki je lahko funkcionalno pogojen. Od leta 2017 se tožnica kontrolira tudi pri psihiatru, ki je ugotavljal upad volje in energije, psihomotorično upočasnjenost in kognitivni upad, kar je potrdil tudi psihološki pregled 10. 4. 2017. Pri osebnem pregledu je bila zaznana rahla omejena gibljivost vratne hrbtenice in nenavaden tremor rok, desno bolj kot levo. Pri pregledu je bila tožnica vsestransko orientirana, je pa v pogovoru slabo sodelovala, odgovarjala je le na prigovarjanje, po latencah in v kratkih stavkih. Bila je psihomotorno izrazito upočasnjena, razpoloženjska lega je bila blago znižana, prisoten je bil upad volje, znižani so bili energetski mehanizmi.

11. V dopolnilnem mnenju, ki ga je izvedenski organ podal v zvezi s številnimi pripombami, je izvedenski organ sicer res menil, da kognitivne težave, ki jih tožnica navaja in ki jih navaja psiholog, nimajo pomembnega vpliva na njeno delazmožnost. Vendar je hkrati pojasnil, da je tožnica pričela obiskovati psihiatra v povezavi z ugotavljanjem svoje delovne zmožnosti in da so nihanja psihičnega stanja pogosto povezana s postopki pred invalidsko komisijo. Zaradi psihičnih težav ni bila nikoli hospitalizirana, kar bi bilo smiselno že zaradi diagnostike, ocene vedenjskih parametrov, ureditve medikamentozne terapije, ocene delazmožnosti in rehabilitacije. Nevrološka obravnava tremorja ni zaključena, izvid DAT scan še ni obravnavan pri nevrologu, prav tako ni opredeljena vzročnost kognitivnega upada. Tudi nevrolog je svetoval hospitalizacijo zaradi timske obravnave, kar tožnica odklanja. Odklanja pa tudi možnost zdravljenja s transkranialno magnetno stimulacijo. Glede na takšne ugotovitve sta člana izvedenskega organa ocenila, da pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno in da je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti v nekoliko spremenjeni obliki.

12. Pritožba neutemeljeno vztraja, da izvedenski organ v izvedenskem mnenju in v dopolnitvi pri oceni delovne zmožnosti ni oziroma ni v zadostni meri upošteval kognitivnih in ostalih psihičnih težav tožnice. Članica izvedenskega organa, sicer specialistka psihiatrinja, je potrdila, da ima tožnica določene kognitivne težave in simptome, da pa medicinska dokumentacija ne vsebuje nobenega evidentnega razloga, zakaj bi do kognitivnega upada pri tožnici sploh prišlo. Po oceni članice izvedenskega organa prometna nesreča ni bila takšna, da bi tožnica v njej utrpela poškodbo glave. Poleg tega tožnica 4 leta ni bila pri psihiatru in 4 leta je po mnenju izvedenke še nekako funkcionirala oziroma delala.

13. Pritožba se prav tako neutemeljeno ne strinja, da sodni izvedenci niso upoštevali predlogov oziroma mnenj ostalih zdravnikov oziroma specialistov, ki so za tožnico predlagali invalidsko upokojitev. Članica izvedenskega organa se je opredelila do predlogov za tožničino invalidsko upokojitev. Z njimi se ni strinjala in je menila, da kognitivna simptomatika, ki jo je uvedel psiholog, nima nekega izrazitega vpliva na preostalo delazmožnost. Psiholog se tudi ni natančno opredelil do tega, ali gre pri tožnici za organsko motnjo ali gre za stanje, ki je vezano na anksioznost, depresivnost in tudi na konverzivne elemente.

14. Glede na takšne ugotovitve, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča povsem primeren predlog izvedenskega organa, da tožnica opravi nadaljnji diagnostični postopek v kontekstu opredelitve kognitivnega upada in farmakoterapevtske ocene. Prav tako pa tudi nevrološko stanje potrebuje dodatno diagnostiko.

15. Ob pravilnem upoštevanju delovne dokumentacije za tožnico, ki jo je izpolnil izvajalec medicine dela, je izvedenski organ prepričljivo ocenil, da nihajna poškodba vratne hrbtenice, degenerativne spremembe ledvene hrbtenice, ki se kažejo z desnostransko ishialgijo, degenerativne spremembe vratne hrbtenice, ki se kažejo z lažjo radikulopatijo C6 levo, nekaj težav z levim kolkom in rameni, predstavljajo somatsko osnovo za razbremenitev tožnice v okviru III. kategorije invalidnosti. Zaključek izvedenskega organa, da ima tožnica še vedno preostalo delovno zmožnost in da je zaradi ugotovljenih zdravstvenih težav še zmožna opravljati drugo delo z ugotovljenimi razbremenitvami, je skladen z ugotovljenim somatskim stanjem in odraža objektivno oceno, da je potrebno tožnico razbremeniti s stvarnimi razbremenitvami.

16. Na takšno oceno že glede na definicijo invalidnosti, določeno v 63. členu ZPIZ-2, ne more imeti nobenega vpliva zatrjevana okoliščina, da dosedanji delodajalec za tožnico nima takšnega drugega dela, to je dela z omejitvami.

17. Neutemeljeno se nadalje pritožba sklicuje tudi na dejstvo, da je tožnica že 6 let v bolniškem staležu. Predmet tega postopka je presoja invalidnosti, torej trajnih sprememb zdravstvenega stanja, ki vplivajo na delazmožnost zavarovanca, medtem ko se pri bolniškem staležu presoja zgolj začasna nezmožnost za delo, torej v določenem časovnem obdobju in glede na zdravstveno stanje zavarovanca v tem obdobju oziroma v času zdravljenja. Že izvedenka pa je dodatno tudi opozorila, da je potrebno ločiti med mnenji in priporočili lečečih specialistov ter izvedenskimi mnenji izvedencev. Lečeči specialisti pacienta zdravijo, medtem ko izvedenci ocenjujejo obstoj določenih dejstev, med drugim obstoj invalidnosti, pri čemer morajo upoštevati tudi samo definicijo invalidnosti. Naloga izvedenskega organa ni, da slepo sledi zaključkom posameznih specialistov, pač pa se iz teh izvidov predoči le objektivno ugotovljene statuse in na podlagi vseh teh ugotovitev na koncu izda oceno funkcionalne zmogljivosti, ki je osnova za oceno delazmožnosti. Tudi sicer izvedenski organ običajno gleda na določen problem bistveno širše in skozi dolgoletno prakso podobnih primerov. Bistveno pri vsem tem pa je, da pri podaji mnenja upošteva tudi pogoje dela oziroma svojega poklica in v okviru tega ugotavlja, ali tožnik glede na ugotovljeno in z izvidi objektivizirano stanje še ima preostalo delovno zmožnost ali ne.

18. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da sama trpi svoje stroške pritožbe.