Jedro

Z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine (244. člen ZPP), sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena dokazna pravila, ki bi narekovala, kakšna dokazna moč gre posameznemu dokazilu.

Pravilno je tudi pojasnilo sodišča druge stopnje, da bi tožnik, če je bil v zmoti glede vsebine popisa z dne 30.12.1992, lahko zahteval le razveljavitev pogodbe (61. člen ZOR), ne more pa zahtevati izročitve predmetov, za katere je zmotno mislil, da so predmet pogodbe.

Ker ponujeno nadomestno upravičenje v obliki plačila tolarske protivrednosti 85.125,00 DEM ni zahtevek v smislu ZPP, sodišče, ki je vezano na zahtevke strank (2. člen ZPP), o njem ni smelo soditi.

Tožnik kot kupec ima za del neizročenih mu premičnin, ki so bile predmet prodajne pogodbe, nasproti prodajalki zahtevek za izpolnitev pogodbe (v celoti). Če pa skupna vrednost neizročenih mu premičnin in dejansko izročenih mu premičnin ne dosega zneska dogovorjene kupnine, je to brez slehernega pomena za odločitev o tem zahtevku tožnika, saj pogodba veže pogodbene stranke, pri čemer tožnik njene razveljavitve tudi iz razloga morebitnega čezmernega prikrajšanja (139. člen ZOR) nikoli ni zahteval.

Izrek

1. Revizija se v delu, v katerem tožnik z njo izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe za znesek tolarske protivrednosti 3.000,00 DEM s pripadki zavrže, v ostalem delu pa se zavrne.

2. Tožena stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka v zvezi z odgovorom na revizijo.

Obrazložitev

Tožnik je v tožbi uveljavljal več zahtevkov zoper toženo stranko. Glede zahtevkov, ki so že zreli za končno odločbo, je sodišče prve stopnje izdalo delno sodbo. Tožnikov zahtevek za izročitev videorekordeja Grundig, kolutnega magnetofona, zamrzovalnika Siemens, starinske ure, Clariol masažnega aparata za noge, multipressa Braun, rezalnega stroja za kruh in salamo, stoječega električnega masažnega aparata, 275 steklenic vrhunskih vin ali za plačilo protivrednosti teh premičnin, je zavrnilo, ker je bil zahtevek v tem delu nedokazan tako po temelju kot po višini. Zahtevek za izročitev električne žage za les, brusilke in dveh vrtalnih strojev ali plačila protivrednosti teh premičnin pa je zavrnilo, ker tožnik ni predlagal izvedenca tehnične stroke, da bi se ugotovila vrednost predmetov. Kot nedokazan je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov zamenjave ključavnic v višini tolarske protivrednosti 3.000 DEM z zamudnimi obrestmi. Zahtevek za plačilo tolarske protivrednosti 64.875,00 DEM pa je sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker tožnik zanj ni postavil ustreznih trditev, ki bi ga utemeljevale.

Tožnik se je zoper delno sodbo pritožil, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje se glede zahtevka za vrnitev premičnin ni strinjalo z materialnopravnim izhodiščem sodišča prve stopnje. Po mnenju sodišča druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje narekuje pravno presojo, da stvari, o katerih je bilo odločeno z delno sodbo (stvari, ki so bile 21.11.1992 sicer v hiši, ni pa jih na priloženem seznamu z dne 30.12.1992), niso predmet pogodbe. Tožbeni zahtevek na izpolnitev pogodbe je tako po mnenju sodišča druge stopnje neutemeljen zato, ker navedene stvari sploh niso predmet prodajne pogodbe in ne zato, ker tožnik ni uspel dokazati, da je kupil tudi nekatere stvari, ki jih na seznamu ni, oziroma ker ni predlagal izvedenca. V ostalem je pritrdilo razlogom iz sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V njej najprej poudarja, da so predmet njegovega zahtevka le tiste premičnine, ki jih je V. R. odnesla po sklenitvi dogovora z dne 21.11.1992. S tožbo je zahteval izpolnitev prodajne pogodbe; v primeru, da se kupljene premičnine ne bi vrnile kupcu, pa je podal odškodninski zahtevek v tolarski protivrednosti 85.125,00 DEM. Znesek tolarske protivrednosti 64.875,00 DEM, katerega plačilo zahteva, pa predstavlja razliko med plačano kupnino in ocenjeno vrednostjo za tiste premičnine, ki jih je toženka pustila v hiši ter zmanjšano še za znesek tolarske protivrednosti 85.125 DEM iz 1. točke tožbenega zahtevka. Tožnik sodišču druge stopnje očita napačno pravno kvalifikacijo njegovih zahtevkov in meni, da jih sodišče druge stopnje ni pravilno interpretiralo. Nadalje meni, da so navedbe sodišča druge stopnje o njegovih pritožbenih trditvah nepopolne in netočne. Nekatere pritožbene navedbe so iztrgane iz konteksta in niso odraz tega, kar je tožnik navedel v pritožbi; o navedbah iz pripravljalnega spisa, ki je bil sestavni del pritožbe, pa ni nobenih razlogov. Poleg tega po mnenju tožnika utemeljitev sodbe sodišča druge stopnje nasprotuje sama sebi, posebno v zvezi z oceno dela sodišča prve stopnje. O odločilnih dejstvih je nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Vzrok za to tožnik vidi v napačni presoji tožbenega zahtevka in napačni oceni verodostojnosti in veljavnosti procesne dokumentacije. V zvezi s popisom premičnin z dne 30.12.1992 tožnik navaja, da le-ta ni podpisan in parafiran z njegove strani. Pojasnjuje, da je podpis odklonil, ker popis ni vseboval vseh premičnin, ki so se nahajale v hiši dne 30.12.1992 (pravilno morda 21.11.1992) in ker je bil dostavljen šele po podpisu pogodbe in izplačilu kupnine. Zaradi navedenega tožnik meni, da popis ne more služiti kot verodostojna - glavna listina. Sodišču druge stopnje očita kršitev določil o tem, kaj mora vsebovati listina, da se šteje za verodostojno. Graja tudi stališče sodišča druge stopnje, da so kljub dogovoru z dne 21.11.1992 predmet pogodbe le tiste premičnine, ki so bile na seznamu z dne 30.12.1992. Toženki očita kršenje načela vestnosti in poštenja. Navaja, da je zaradi prevare prodajalke pogodbo podpisal, preden je bil predložen popis z dne 30.12.1992. Zahtevek za razveljavitev pogodbe je bil zanj neizvedljiv, ker kupnine ni bilo več, njeno vračilo pa je bilo nemogoče. Tožnik vidi kršitve tudi v tem, da sodišče druge stopnje ni razpisalo obravnave zaradi ugotovitve dejanskega stanja, v tem, da je navedlo različne možne pravne podlage njegovega zahtevka in v tem, da je večkrat navedlo nepravilen datum. Predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Tožena stranka v svojem odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da so revizijske navedbe v nasprotju z nekaterimi prejšnjimi trditvami in opozarja, da revizije ni mogoče vložiti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizija zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe za znesek tolarske protivrednosti 3.000,00 DEM s pripadki ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Obrazložitev odločitve o delu revizije, v katerem ni dovoljena: V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Tožnik v tožbi uveljavlja več zahtevkov, ki imajo različne dejanske in pravne podlage. Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določa po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Za povrnitev stroškov zamenjave ključavnice je tožnik zahteval na odškodninskopravni podlagi plačilo tolarske protivrednosti 3.000,00 DEM po menjalniškem prodajnem tečaju LB, d.d., s pripadki. Ob vložitvi tožbe dne 7.4.1994 je srednji menjalniški tečaj nemške marke znašal 78,65 SIT, kar pomeni, da vrednost zahtevka za povrnitev stroškov zamenjave ključavnice znaša 235.950,00 SIT in ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. Ker revizija v tem delu ni dovoljena, jo je bilo treba v skladu z določbo 377. člena ZPP zavreči. Obrazložitev odločitve o preostalem delu revizije, v katerem ni utemeljena: Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče je bilo pri odločanju vezano na ugotovljeno dejansko stanje in ni upoštevalo tistih tožnikovih navedb, ki so usmerjene v izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Dokazno oceno je v reviziji dovoljeno grajati le, če je bila opravljena v nasprotju z metodološkim napotkom, ki ga daje ZPP. V danem primeru tožnik v reviziji navaja, da popis premičnin z dne 30.12.1992 zaradi pomanjkljivosti ne more služiti kot verodostojna listina, kar vsebinsko sicer predstavlja očitek kršitve pravil o dokazni oceni, vendar je neutemeljen. V zakonu o pravdnem postopku je namreč sprejeto načelo proste presoje dokazov, po katerem sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana (8. člen ZPP). Z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine (244. člen ZPP), sodišče pri presoji dokazov ni vezano na nobena dokazna pravila, ki bi narekovala, kakšna dokazna moč gre posameznemu dokazilu (kot to smiselno trdi tožnik, ko navaja, da listina, ki ni podpisana z njegove strani, ne more biti verodostojna). Če je sodišče prve stopnje pripisalo pomen s strani tožnika nepodpisanemu popisu premičnin z dne 30.12.1992 na podlagi nadaljnjih ugotovitev (o katerih med pravdnima strankama niti ni bilo spora in po katerih je tožnik 19.2.1993 podpisal zapisnik o primopredaji, v katerem je navedeno, da je bila preverjena vsa oprema po popisu, narejenem dne 30.12.1992 in se stanje opreme na dan primopredaje dne 19.2.1993 ujema s citiranim popisom, ki je sestavni del prodajne pogodbe) po izvedenem celotnem postopku dokazovanja, je ravnalo povsem v skladu z že povzetim metodološkim napotkom dokazne presoje iz 8. člena ZPP. Dejanske ugotovitve, do katerih je prišlo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, je kot pravilne sprejelo tudi sodišče druge stopnje in to jasno zapisalo v obrazložitvi svoje sodbe. Glede na to, da je ocenilo, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno (in popolno) ugotovljeno, ni nobenega razloga, zaradi katerega bi moralo sodišče druge stopnje razpisati glavno obravnavo, kot to zmotno navaja tožnik v reviziji.

Relevantno dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v tem postopku in na katero je, kot že pojasnjeno, revizijsko sodišče vezano, je, da sta tožnik in pokojna V. J. dne 18.2.1993 sklenila kupoprodajno pogodbo za premičnine in opremo, ki se je dne 21.11.1992 nahajala v stanovanjski hiši v R. in je hkrati opisana v popisu z dne 30.12.1992 (priloga A8 spisa). Dogovorjena kupnina je znašala 200.000,00 DEM. Obe pogodbeni stranki sta dne 19.2.1993 podpisali zapisnik o primopredaji, v katerem je navedeno, da je bila preverjena vsa oprema po navedenem popisu in da se stanje opreme na dan primopredaje ujema s popisom. Ugotovljeno je bilo, da stvari o katerih je sodišče odločalo v delni sodbi, niso bile predmet prodajne pogodbe, ker niso bile navedene v popisu z dne 30.12.1992. Vprašanje predmeta pogodbe in s tem vsebine pogodbene volje strank je dejanske narave in je revizijsko sodišče na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o tem vezano. Glede na to, da v izreku prvostopenjske sodbe navedene stvari niso bile predmet prodajne pogodbe, je zavrnitev zahtevka za njihovo izročitev materialnopravno pravilna. Pravilno je tudi pojasnilo sodišča druge stopnje, da bi tožnik, če je bil v zmoti glede vsebine popisa z dne 30.12.1992, lahko zahteval le razveljavitev pogodbe (61. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), ne more pa zahtevati izročitve predmetov, za katere je zmotno mislil, da so predmet pogodbe.

Trditve tožnika v reviziji, da je v primeru da se kupljene premičnine ne bi vrnile kupcu, podal odškodninski zahtevek v tolarski protivrednosti zneska 85.125,00 DEM, so neutemeljene. Tožnik je oblikoval tožbeni zahtevek tako, da mu mora tožena stranka izročiti premične stvari ali pa plačati tolarsko protivrednost 85.125,00 DEM kot njihovo denarno protivrednost. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v danem primeru ne gre za alternativno kumulacijo procesnih zahtevkov, ki bi temeljili na alternativni obligaciji materialnega prava, temveč za nadomestno upravičenje (procesno facultas alternativa). Gre le za en predlog in en zahtevek za vrnitev premičnin, drugo pa je obvezna ponudba tožnika, da sprejme tudi denarno protivrednost premičnin kot datio in solutum (312. člen ZPP). Ker ponujeno nadomestno upravičenje v obliki plačila tolarske protivrednosti 85.125,00 DEM ni zahtevek v smislu ZPP, sodišče, ki je vezano na zahtevke strank (2. člen ZPP), o njem ni smelo soditi.

Tožnik v reviziji ocenjuje kot materialnopravno zmotno tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo tolarske protivrednosti 64.875 DEM s pripadki, vendar neutemeljeno. Ta zahtevek predstavlja potrditvah tožnika razliko med dogovorjeno (in plačano) kupnino za premičnine (v znesku 200.000 DEM) ter dejansko vrednostjo v hiši ostalih oziroma tožniku izročenih premičnin v znesku (po oceni tožnika) 50.000 DEM - zmanjšano še za znesek tolarske protivrednosti 85.125 DEM domnevno odnešenih oziroma neizročenih premičnin iz 1. točke tožbenega zahtevka. Ob dejstvu, da tožnik ni terjal ne razveljavitve pogodbe zaradi napak volje (zmote), niti razveze pogodbe zaradi (delne) neizpolnitve, je bila odločitev tudi o tem zahtevku tožnika pogojena z ugotovitvami o predmetu prodajne pogodbe in dogovorjeni ceni.

Tožnik kot kupec ima za del neizročenih mu premičnin, ki so bile predmet prodajne pogodbe, nasproti prodajalki zahtevek na izpolnitev pogodbe (v celoti). Če pa skupna vrednost neizročenih mu premičnin in dejansko izročenih mu premičnin (ki jih tožnik ocenjuje na 50.000 DEM) ne dosega zneska dogovorjene kupnine (v višini 200.000 DEM), je to brez slehernega pomena za odločitev o tem zahtevku tožnika, saj pogodba veže pogodbene stranke, pri čemer tožnik njene razveljavitve tudi iz razloga morebitnega čezmernega prikrajšanja (139. člen ZOR) nikoli ni zahteval. Tožnik v reviziji še zatrjuje, da "izrek-utemeljitev sodbe" sodišča druge stopnje nasprotuje samemu sebi in da so navedbe v njej nepopolne in netočne, kar po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da nobena od teh kršitev ni podana.

Izrek sodbe, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, je razumljiv in utemeljen v razlogih sodbe. Obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje je jasna in logična, hkrati pa vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je bila tožnikova pritožba zavrnjena. V njej je pojasnjeno, da je dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa se ni bilo mogoče strinjati z vsemi materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Ker ob drugačni (pravilni) uporabi materialnega prava, ki jo tudi obrazloži, pride do enakega zaključka, to je, da so obravnavani tožbeni zahtevki neutemeljeni, pravilno zavrne pritožbo in potrdi delno sodbo sodišča prve stopnje. Ob tem je treba tožniku pojasniti, da napake pri navedbah datumov na zakonitost odločitve niso vplivale. V zvezi s tožnikovim očitkom, da sodišče druge stopnje nikjer ne omenja vsebine pripravljalnega spisa z dne 17.1.2001 (očitno 17.11.2001), ki je bil sestavni del pritožbe, pa revizijsko sodišče pripominja, da navedena vloga vsebuje kronološki popis poteka pravdnega postopka in tožnikove pripombe nanj, v kateri pa ni pravnorelevantnih dejstev, ki ne bi bila zajeta že v njegovi pritožbi. Ostale navedbe iz "priložene vloge" pa je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo kot nerelevantne in zato nanje tudi ni bilo dolžno odgovarjati. Sicer pa sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje (izven uradnega preizkusa) le v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi (350. člen ZPP).

Po obrazloženem se izkaže, da izpodbijani sodbi ni mogoče očitati ne zmotne uporabe materialnega prava, niti uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato je bilo treba v dovoljenem delu revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka tožene stranke v zvezi z odgovorom na revizijo temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP, saj jih glede na vsebino revizije ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, odločanje o tožnikovih stroških revizijskega postopka pa je odpadlo, ker ti niso bili priglašeni.