Jedro

V konkretnem primeru ob podaji prošnje tožnica ni bila niti na obrazcu za vložitev prošnje niti mimo obrazca obveščena o tem, da mora utemeljiti razumnost oziroma verjeten izgled za uspeh v sodnem postopku. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica samoiniciativno v rubriko pod opombami dopisala: "isto kot zadnjič", da naj prvostopenjski organ in drugostopenjski organ najprej sledita sklepu sodišča v zadevi In 1539/2010 in da naj zato umaknejo izvršbo. Kljub tej navedbi tožnice v prošnji pa tožena stranka tega sklepa sodišča niti ni po vsebini obravnavala v oceni o očitni nerazumnosti prošnje z vidika izgledov za uspeh. Ker tožnica v tožbi uveljavlja prav ta ugovor, je procesna napaka glede pravice do izjave tožnice v upravnem postopku, ki sicer ni absolutna pravica, in je v njo dopustno poseči, če je to v skladu z načelom sorazmernosti, lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. Bpp 61/2017 z dne 13. 6. 2017 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Ljubljana, št. 4934-98782/2016-5 z dne 19. 12. 2016, v zvezi z odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, DT-499-29-89/2017-11 z dne 28. 4. 2017. 2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je tožnica upravičenka do denarne socialne pomoči tudi za čas od 1. 6. 2017 do 30. 11. 2017, zato je pristojni organ za BPP njeno prošnjo za odobritev BPP v tem postopku obravnaval kot prošnjo za odobritev izredne BPP, in se prosilkin finančni položaj v tem postopku ni ugotavljal. Organ se sklicuje na določbe tretjega odstavka 11. člena in drugi odstavek 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). V nadaljevanju pa organ odločitev opira na določbo 1. in 3. odstavka 24. člena ZBPP, po katerem se kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prosilec prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, ki jih zakon primeroma našteva, in med katerimi se presoja tudi, ali je zadeva očitno nerazumna oziroma ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh ter jo je razumno sprožati. Pri odločanju o upravičenosti do vseh oblik brezplačne pravne pomoči je treba na podlagi razpoložljivih podatkov oceniti, ali so izpolnjeni procesni pogoji iz 24. člena ZBPP (tako tudi sodna praksa, na primer sodba Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. I U 1570/2015 z dne 24. 11. 2015). Pri odločanju o upravičenosti do vseh oblik BPP (z izjemo posebne BPP) je tako treba upoštevati kriterij razumnosti zadeve, saj v nobenem primeru ni namen odobritve brezplačne pravne pomoči v zadevah, ki so očitno nerazumne oziroma nimajo verjetnega izgleda za uspeh.

3. Na podlagi prvega odstavka 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) začne davčni organ davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom. Na podlagi prvega odstavka 155. člena istega zakona pa davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo v določenih taksativno naštetih primerih. Davčni organ s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravi oziroma razveljavi že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe (drugi odstavek 155. člena ZDavP-2).

4. Na podlagi izpodbijanega sklepa FURS, pristojni organ za BPP ugotavlja, da je FURS s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 4934-98782/2016-1 08 z dne 11. 7. 2016, zoper prosilko začel postopek davčne izvršbe, da pa je bilo naknadno ugotovljeno, da je bil dolg po sklepu o davčni izvršbi delno plačan in delno storniran. FURS je zato z izpodbijanim sklepom, na podlagi 1. in 2. točke 155. člena ZDavP-2, v navedenem delu (za znesek 765,36 EUR) davčno izvršbo ustavil, za preostali znesek dolga (1.196,69 EUR) pa je davčno izvršbo nadaljeval. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa FURS, je FURS v izpodbijanem sklepu tudi navedel, za katere obveznosti se je izvršba ustavila (za 537,97 EUR glavnice ter 227,39 EUR pripadajočih zamudnih obresti), navedel pa je tudi, katere obveznosti ostajajo še neporavnane (669,54 EUR glavnice, 351,15 EUR pripadajočih zamudnih obresti do 19. 12. 2016, 151,00 EUR stroškov prejšnjih davčnih izvršb ter 25,00 EUR stroškov sklepa) ter iz česa so te neporavnane obveznosti razvidne (seznam izvršilnih naslovov).

5. Pristojni organ za BPP nadalje ugotavlja, da se je zoper izpodbijani sklep FURS prosilka tudi pritožila, da pa je MF, kot drugostopenjski davčni organ, pritožbo prosilke zavrnil. Uvodoma je MF v obrazložitvi svoje odločbe pojasnilo, v zvezi s katerimi obveznostmi so bili zoper prosilko začeti postopki davčne izvršbe, v zvezi s katerim postopkom davčne izvršbe je bil izdan izpodbijani sklep FURS (v zvezi s sklepom o davčni izvršbi št. DT 4934-98782/2016-1 08 z dne 11. 7. 2016) ter katere obveznosti, ki se izterjujejo v tem postopku davčne izvršbe, so bile v vmesnem času (od izdaje sklepa o davčni izvršbi pa do izdaje izpodbijanega sklepa FURS) že poravnane oziroma stornirane. Ob presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa FURS pa je MF ugotovilo, da je FURS ravnal pravilno, ko je v konkretnem postopku davčne izvršbe izdal izpodbijan sklep o delni ustavitvi, da pa so bile pri izdaji izpodbijanega sklepa FURS storjene določene napake. MF je tako ugotovilo, da je FURS v prvem odstavku izreka izpodbijanega sklepa FURS navedel napačen znesek glavnice, pripadajočih obresti in zneska skupnega dolga, za katerega se postopek davčne izvršbe ustavlja, v posledici česar je bil v drugem odstavku izreka izpodbijanega sklepa FURS naveden previsok znesek dolga, za katerega se davčna izvršba še nadaljuje. Kot izhaja iz obrazložitve, je MF ugotovilo, da bi moral FURS z izpodbijanim sklepom FURS izvršbo ustaviti tudi v delu, ki se nanaša na obveznosti iz naslova NUSZ za leto 2007 z datumom izvršljivosti 7. 7. 2007 ter 17. 8. 2007 (glavnici v zneskih 38,96 EUR in 38,96 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi), ker ne razpolaga z veljavnim izvršilnim naslovom, in za leto 2006 z datumom izvršljivosti 16. 11. 2006 (navedena glavnica v znesku 35,90 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi), ker je pravica do te obveznosti absolutno zastarala. MF je zato v svoji odločbi ugotovljene napake popravilo, in sicer je, kot ugotavlja pristojni organ za BPP, v izreku svoje odločbe v korist prosilke popravilo znesek dolga, na katerega se delna ustavitev davčne izvršbe nanaša; ugotovilo je, da se izvršba ustavlja za 651,79 EUR glavnice s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (310,99 EUR) skupaj 962,78 EUR in ne zgolj za 537,97 EUR glavnice in 227,39 EUR zamudnih obresti (skupaj za 765,36 EUR) ter da se posledično izvršba zoper prosilko nadaljuje zgolj za znesek 1.050,95 EUR in ne za znesek 1.196,69 EUR.

6. Na podlagi vsega navedenega pristojni organ za BPP ocenjuje, da prosilka tako zoper prvi odstavek izreka izpodbijanega sklepa FURS, kot tudi zoper prvo alinejo prvega odstavka ter drugi odstavek točke 1. izreka izpodbijane odločbe MF, nima pravnega interesa za vložitev tožbe, saj je v tem delu v celoti odločeno v korist prosilke. Pristojni organ za BPP tako ugotavlja, da bi imela prosilka pravni interes za izpodbijanje sklepa FURS ter odločbe MF zgolj v preostalem delu, to je v delu v katerem je navedeno, za kakšen znesek dolga se davčna izvršba nadaljuje in iz kakšnega naslova ta dolg izvira. Glede slednjega pa pristojni organ za BPP ugotavlja, da je tako v izpodbijanem sklepu FURS, kot tudi v izpodbijani odločbi MF, podrobno navedeno, kaj so izvršilni naslovi za nadaljevanje postopka davčne izvršbe oziroma katere obveznosti ostajajo še neporavnane. Kljub v izpodbijanem sklepu FURS in izpodbijani odločbi MF pregledno navedenih obveznosti, ki ostajajo še neporavnane, pa prosilka ne poda navedb v smeri, ki bi kazale, da je katera od neporavnanih obveznosti dejansko bila že poravnana. V prošnji za odobritev BPP poda zgolj navedbe v smeri, da bi moral FURS slediti sklepu sodišča z oznako In 1539/2010 ter da bi moral najprej on narediti svojo obveznost, to je umakniti izvršbo, ne poda pa nobenih konkretiziranih navedb, ki bi kazale na to, da je obveznosti poravnala v večjem obsegu od ugotovljenega oziroma da določene obveznosti sploh niso nastale.

7. Prosilka v sami prošnji za BPP ni navedla kršitev, ki bi kazale na nepravilno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v prvem odstavku 63. člena določa, da sodišče s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Glede na vse navedeno, je bilo v postopku dodelitve BPP ugotovljeno, da so bile pri obravnavanju konkretnega primera z drugostopenjsko odločbo (izpodbijano odločbo MF) odpravljene nepravilnosti prvostopenjske odločbe (izpodbijanega sklepa FURS). Pristojni organ za BPP tako ocenjuje, da je bila odločitev davčnega organa v obravnavani zadevi davčne izvršbe pravilna ter da prosilka tako nima verjetnega izgleda za uspeh v zgoraj navedenem upravnem sporu, kar pomeni, da ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP.

8. V tožbi tožnica v zvezi s standardom "razumnosti" pravi, da ji je povsem nerazumno, da organ kot sodišče ne upošteva, da je MF oz. FURS (DURS) ignoriral sklep sodišča I U 1539/2010 (pravnomočen in izvršljiv 3. 1. 2014) in da ga neupravičeno ignorira. Po njenem mnenju je to tudi v nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Na osnovi tega sklepa bi moral FURS (DURS) umakniti izvršbo z njenega računa. Pošteno oz. moralno bi bilo, da bi organ ta sklep sodišča upošteval oziroma izvršil in šele nato bi lahko od tožeče stranke karkoli terjal. Nepošteno oz. nepravično je, da od stranke zahteva opravljanje njenih dolžnosti, to je plačevanje davkov, svojih dolžnosti, to je izvrševanje sodnih sklepov, pa noče izvajati.

9. Vrstni red bi moral biti tak: najprej bi morali pristojni organi izvršiti sodni sklep, potem šele bi lahko tožnico za karkoli terjali, zato je brezpredmetno, kar piše v točkah od 7 do 11 izpodbijanega akta. Pri tem organ navaja celo, da prosilka ni navedla kršitev, ki bi kazale na nepravilno ugotovitev stanja, kar ni res. Dodaja, da je v prošnji točno navedla, da sklep I U 1539/2010 MF oz. FURS ves čas ignorirata.

10. Tožba je utemeljena.

11. Tožena stranka se v izpodbijanem aktu glede standarda "očitne nerazumnosti" (prva alineja 1. odstavka 24. člena ZBPP) ni oprla na to, da je zahteva ali pričakovanje tožnice v očitnem nasprotju z načeli morale in pravičnosti, ali da tožnica zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev tudi, če bi ji finančni položaj to dopuščal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilke očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (2. odstavek 24. člena ZBPP), temveč je tožena stranka napravila oceno, da je zadeva "očitno nerazumna", ker "nima verjetnega izgleda za uspeh" (tretja alineja 1. odstavka 24. člena ZBPP). Tudi v tem primeru, ko se pristojni organ spusti v vsebinsko presojo, ali bi lahko stranka z zahtevkom v sodnem postopku uspela, mora biti ugotovljena neverjetnost za uspeh zahtevka dovolj očitna. Ta standard pa je zelo redko lahko izkazan v postopku, kadar stranka ne dobi možnosti, da bi se pred izdajo upravne odločbe lahko izrekla o spornem dejstvu in okoliščini, ki je pomembna za odločitev. Obravnavani primer to potrjuje.

12. Tožena stranka je namreč omenjeni standard "očitne nerazumnosti" za uspeh v sodnem postopku v konkretnem primeru ugotovila po eni strani (zgolj) z povzemanjem, kaj je odločil prvostopenjski organ v izvršilnem postopku, v čem je drugostopenjski organ popravil odločitev prvostopenjskega organa in je v zvezi s tem tožena stranka napravila oceno, da je "podrobno navedeno, kaj so izvršilni naslovi za nadaljevanje postopka davčne izvršbe oziroma katere obveznosti ostajajo še neporavnane" in da so "pregledno navedene obveznosti, ki ostajajo še neporavnane"; poleg tega pa tožena stranka na drugi strani tožeči stranki v izpodbijanem aktu očita, da ni podala navedb "v smeri, ki bi kazale, da je katera od neporavnanih obveznosti dejansko bila že poravnana. V prošnji za odobritev BPP poda zgolj navedbe v smeri, da bi moral FURS slediti sklepu sodišča z oznako In 1539/2010 ter da bi moral najprej oni narediti svojo obveznost, to je umakniti izvršbo, ne poda pa nobenih konkretiziranih navedb, ki bi kazale na to, da je obveznosti poravnala v večjem obsegu od ugotovljenega oziroma da določene obveznosti sploh niso nastale."

13. Tak način ugotavljanja "očitne nerazumnosti", ki temelji na standardih dokaznega bremena, četudi gre za zaprošeno pravno pomoč v izvršilnem postopku, bi bil sprejemljiv, če bi bila tožnica pred izdajo izpodbijane odločbe ustrezno seznanjena s ključno okoliščino spora, ki je relevantna za strankin (ne)uspeh v postopku, in bi se do nje lahko opredelila preden bi bila odločba izdana. V konkretnem primeru pa ob podaji prošnje tožnica ni bila niti na obrazcu za vložitev prošnje niti ni bila mimo obrazca obveščena o tem, da mora utemeljiti razumnost oziroma verjeten izgled za uspeh v sodnem postopku. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica samoiniciativno v rubriko pod opombami dopisala: "isto kot zadnjič", da naj prvostopenjski organ in drugostopenjski organ najprej sledita sklepu sodišča v zadevi In 1539/2010 in da naj zato umaknejo izvršbo. Kljub tej navedbi tožnice v prošnji pa tožena stranka tega sklepa sodišča niti ni po vsebini obravnavala v oceni o očitni nerazumnosti prošnje z vidika izgledov za uspeh. Ker tožnica v tožbi uveljavlja prav ta ugovor, je procesna napaka glede pravice do izjave tožnice v upravnem postopku, ki sicer ni absolutna pravica, in je v njo dopustno poseči, če je to v skladu z načelom sorazmernosti, lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1).

14. Glede pravice do izjave na splošno v postopkih odločanja o brezplačni pravni pomoči je Upravno sodišče že večkrat razsodilo, da mora pristojni organ za brezplačno pravno pomoč, ob upoštevanju 2. odstavka 34. člena ZBPP, subsidiarno uporabljati določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št, 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami). Po določilu 2. odstavka 34. člena ZBPP, če ZBPP ne določa drugače, postopa pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po ZUP.1 To pa glede na konkretne dejanske okoliščine primera, ob upoštevanju določila 1. odstavka 24. člena ZBPP, pomeni, da bi tožena stranka morala upoštevati določila ZUP o zagotavljanju možnosti stranki, da se pred izdajo odločbe izjavi o sporni okoliščini izgleda za uspeh, ker gre za dejstvo oziroma okoliščino, ki je pomembna za odločitev (1. odstavek 7. člena, 1. odstavek 9. člena ZUP, 4. odstavek 9. člena, 1. odstavek 138. člena ZUP, 145. in 146. člen ZUP). V opombi navedenih zadevah Upravno sodišče postavlja stališče, da organ odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi, razen v primerih, določenih z zakonom. ZBPP tudi za predmetno situacijo takšnega primera ne predvideva, pa tudi sicer sodišče ne vidi argumentov za to, da bi bil ta poseg oziroma odvzem pravico do izjave in obrambe stranke v upravnem postopku, tudi v zvezi z brezplačno pravno pomočjo v izvršilnem postopku, v skladu z načelom sorazmernosti, saj odvzem te pravice ni nujen v tem smislu, da ne bi bilo mogoče z milejšim posegom in sorazmerno varstvu pravice do izjave stranke zadovoljiti javni interes po učinkovitem vodenju postopka.

15. Poleg tega bi brez uporabe določb ZUP v takem primeru stranka imela šele v upravnem sporu prvič možnost, da odgovori oziroma pojasni ključne sporne okoliščine in bi sodišče v upravnem sporu originarno presojalo dejstva. To ne bi bilo skladno z namenom upravnega spora, ki je v zagotavljanju sodnega varstva pravic in obveznosti in hkrati s tem izvajanje sodnega nadzora nad zakonitostjo delovanja subjektov javnega prava (1. odstavek 157. člena Ustave, 1. in 2. člen ZUS-1), kar pomeni, da sodišče v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost ugotovljenega dejanskega stanja in njegovo aplikacijo na zakonski dejanski stan s strani tožene stranke (2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

16. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe. V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na stališča sodišča, ki zadevajo postopek (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

1 Pravnomočne sodbe v zadevah U 471/2007 z dne 9. 5. 2007, U 730/2007 z dne 30. 4. 2007 in U 937/2007 z dne 20. 6. 2007, U 1884/2008-7 z dne 17. 9. 2008.