Jedro

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna. Za uspešnost zahtevka po 219. členu ZOR je treba res izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja, ter prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja. V konkretnem primeru je tožnica zatrjevala kot korist na strani tožene stranke uporabo tožničinega solastninskega dela brez njenega dovoljenja, prikrajšanje na strani tožnice pa nemožnost uporabe tega dela zaradi ravnanja toženca. Korist in prikrajšanje ima lahko namreč različne izraze.

Tako lahko korist predstavlja uporaba solastne stvari na način, s katerim se krši pravica drugega solastnika (prvi odstavek 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR)), prikrajšanje pa lahko predstavlja izgubo določene pravice, plačilo določenega denarnega zneska, zmanjšanje pravice na določeni stvari, ipd.. V konkretnem primeru tožba ne bi bila sklepčna, če bi tožnica zgolj zatrjevala, da toženec sam uporablja solastno stvar, ne pa tudi, da je toženec tožnico brez njene volje izključil od uporabe solastne stvari. Ključno je torej vprašanje, ali tožnica nepremičnine ne uporablja po lastni volji ali zaradi ravnanja toženca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki od

1.3.1995 do 31.12.2000 uporabnino po 24.000,00 SIT mesečno za polovico stanovanja na B. v L., za čas od 1.1.2001 do 19.1.2001 pa

12.000,00 SIT, kar je dolžna plačati do vsakega 5. dne v mesecu vnaprej, do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke pa je dolžna plačati v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega obroka dalje do dneva plačila, ter ji povrniti pravdne stroške po sodni odmeri z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe dalje do dneva plačila, vse v 15 dneh. Tožeči stranki je naložilo povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 159.715,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.2.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče ponovno preuči vse navedbe, dokazne predloge in predložene listine ter ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna in razlogi sodbe protispisni. Sodišče prve stopnje vrste relevantnih navedb tožeče stranke ni upoštevalo, obenem pa tudi ni upoštevalo izpovedi prič v zvezi s tem. Tožeča stranka je že ves čas tekom nepravdnega postopka ter tudi na naroku dne 1.3.2002 jasno navedla, da ima toženec v stanovanju poleg sebe in svoje nove partnerke tudi dva podnajemnika. Enako je tožnica to trdila in dokazala z zaslišanjem priče D. J. na naroku 25.3.2003. Predložila je tudi podatke o povprečnih najemninah stanovanj, ki se nahajajo v območju L.. Iz vsega tega je jasno, da toženec ne samo, da je sam koristil celotno nepremičnino brez vsakršnega soglasja in v nasprotju z voljo tožnice, temveč je to stanovanje celo tržil in imel od tega korist. Hkrati pa je splošno znano, da je toženec imel korist že samo od tega, ker je sam uporabljal celotno stanovanje in je torej uporabljal tudi del, ki je pripadal tožnici, saj takega stanovanja toženec ne bi mogel uporabljati brez doplačila. Tožnica je tudi predlagala imenovanje izvedenca oz. predhodne poizvedbe pri Občini oz. UE. Vsega tega sodišče prve stopnje ne upošteva, ne poda dokazne ocene o tem, čemu nekaterih dokazov ni upoštevalo, čemu drugih dokazov ni izvedlo, a v isti sapi trdi, da tožnica ni navedla relevantih dejstev ter da je celo zahtevek nesklepčen. Podana je zato kršitev določil ZPP, saj take odločitve sodišča ni mogoče preikusiti. Sodišče je očitno tudi pomanjkljivo izvedlo predlagane dokaze, saj je toženec v nepravdnem postopku opr. št. N 283/95 priznal, da ključev stanovanja tožnici ni dal, ker je odšla in naj bi jemala iz njega stvari. To je potrdila tudi priča D. J. pa tudi priča D.. Toženec tako ni bil v dobri veri, ravnal je z namenom, da tožnica stanovanja ne bi več mogla uporabljati. Tožnica je storila vse, da bi lahko stanovanje tudi sama uporabljala, vložila je tudi predlog za izdajo začasne odredbe, ki je bil zavrnjen in ki je bil usmerjen ravno v zahtevo na izročitev ključev za stanovanje na naslovu B., L..

Pritožba je bila vročena toženi stranki v odgovor v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP, vendar nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je glede na čas nastanka obligacijskega razmerja treba uporabiti v skladu z določbo

1060. člena Obligacijskega zakonika. Po tem določilu ima imetnik, kadar nekdo njegovo stvar uporabi v svojo korist, pravico od njega zahtevati, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Za uspešnost zahtevka po 219. členu ZOR je treba res izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja, ter prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja. Vendar pa je napačno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka tega ni zatrjevala.

Korist in prikrajšanje ima lahko namreč različne izraze. Tako lahko korist med drugim predstavlja uporaba solastne stvari na način, s katerim se krši pravica drugega solastnika (prvi odstavek 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), prikrajšanje pa lahko predstavlja izgubo določene pravice, plačilo določenega denarnega zneska, zmanjšanje pravice na določeni stvari, ipd. Pri tem pa ni pomembno, ali za obogatenega pomeni pridobitev stvari objektivno korist ali ne, oziroma ali se je dejansko okoristil s stvarjo ali ne, ali bi se lahko, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Pomembna je torej predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil (primerjaj II Ips 364/2000). V konkretnem primeru je tožnica zatrjevala kot korist na strani tožene stranke uporabo tožničinega solastninskega dela brez njenega dovoljenja, prikrajšanje na strani tožnice pa nemožnost uporabe tega dela. Pravnorelevantna pa je pri tem okoliščina, ali je tožnica souporabo stanovanja opustila po svoji volji ali neprostovoljno. Če je toženec tožnici fizično onemogočil bivanje v stanovanju, je tožnica zaradi tega dejanja prikrajšana, ker ne more uporabljati svojega solastnega dela, toženec pa obogaten. Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pa samo po sebi ne zadošča za utemeljenost zahtevka, če njegove uporabe ni mogoče opredeliti kot kršitev pravice drugega solastnika. Zmotno je torej stališče sodišča prve stopnje, da je tožba nesklepčna in da je nerelevantno dejstvo, ali je toženec tožnici dejansko onemogočil bivanje v stanovanju. V konkretnem primeru tožba ne bi bila sklepčna, če bi tožnica zgolj zatrjevala, da toženec sam uporablja solastno stvar, ne pa tudi, da je toženec tožnico brez njene volje izključil od uporabe solastne stvari. Glede višine uporabnine pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica ocenila korist za uporabo polovice trosobnega stanovanja v izmeri 76,00 m2 v višini 24.000,00 SIT mesečno. V skladu z ustaljeno sodno prakso se višina uporabnine ugotavlja glede krajevno običajne najemnine za stanovanja, ki so podobna spornemu. Tožnica je torej navedla dejstva v zvezi z višino tožbenega zahtevka, saj, kot rečeno, korist ne predstavlja zgolj dejanski dohodek od oddajanja sobe, kot napačno meni sodišče prve stopnje. Za ugotovitev višine uporabnine pa je tožnica predlagala v tožbi določene dokaze (zaslišanje strank in vpogled v nepravdni spis), kasneje pa tudi poizvedbe pri Občini M. in izvedenca gradbene stroke.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek glede ugotavljanja dejstev, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v obrazložitvi sklepa, predvsem, ali je tožnica sporno stanovanje zapustila prostovoljno ali zaradi ravnanja toženca. Glede višine uporabnine pa naj sodišče prve stopnje, če bo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, presodi, katere dokaze, ki so za ugotavljanje dejanskega stanja primerni, je tožnica glede na potek postopka pred sodiščem prve stopnje predlagala pravočasno v skladu z določbo 286. člena ZPP, ter nato dokazni postopek ustrezno dopolni tudi glede ugotavljanja višine uporabnine.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka

165. člena ZPP.