Jedro

Toženec ni dokazal vira sredstev, ki naj bi jih tožnici posodil po štirih posojilnih pogodbah. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so vse štiri posojilne pogodbe navidezne. Ker pravdni stranki nista imeli namena (pogodbene volje) skleniti posojilnih pogodb, so te fiktivne in posledično neobstoječe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.855,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so štiri posojilne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, navidezne in zato neobstoječe (I. točka izreka), da so nični sporazum o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo hipoteke in štirje neposredno izvršljivi notarski zapisi (II. točka izreka), ugotovilo je neveljavnost vknjižbe maksimalne hipoteke v višini 800.000 EUR, vpisane v zemljiški knjigi in v sodnem registru, ter vzpostavilo prejšnje stanje vpisov (III. točka izreka), tožbeni zahtevek za izbris zaznamb neposredne izvršljivosti notarskih zapisov je zavrnilo (IV. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 13.486,51 EUR stroškov postopka (V. točka izreka).

2. Toženec sodbo v celoti1 izpodbija iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Zaradi obširnosti pritožbeno sodišče celotne pritožbe na tem mestu ne povzema. Toženec v bistvenem navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita zaradi neizvedenih dokaznih predlogov, s čimer je prišlo do kršitve pravice do enakega varstva po 22. členu Ustave RS in sta podani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpostavlja, da sodišče ni obrazložilo, v katere listine konkretno je vpogledalo, do dokumentacije se ni opredelilo, tako da se dokazne ocene ne da preizkusiti. Sodišče je nepopolno, samovoljno, protizakonito in enostransko upoštevalo določena dejstva, pri tem pa večkrat prekršilo določila ZPP, kar velja tudi za tožničina SMS sporočila, glede katerih je postopalo izven trditev pravdnih strank ter po uradni dolžnosti ugotavljalo dejstva, ki jih tožnica sploh ni prerekala. Toženec izpodbija dokazno oceno sodišča z obširnimi pritožbenimi navedbami tako v zvezi z ugotovitvami glede izročitve posojil v skupnem znesku 490.000 EUR, kot glede tožničinih motivov oziroma nagibov za pridobitev zneskov posojil in načina njihove porabe. V zaključku navaja, da je sodišče z napačnimi odločitvami o zavrnitvi dokaznih predlogov, neutemeljenimi zaključki o toženčevih trditvah, kontradiktornimi navedbami glede dejanskega stanja in samovoljnimi odločitvami o tem, katera priča bi vedela kaj izpovedati, napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, s tem pa toženca prikrajšalo za pravico do poštenega sojenja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v obeh primerih pa naj tožnici naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v obširnem odgovoru na pritožbo navedbe v njej prereka in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju izreka do pritožbenih navedb po vrsti, kot so podane, tj. (1) glede neizvedenih dokaznih predlogov, (2) glede temelja in (3) zaključek, pri čemer obrazloži, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno naredilo v treh sklopih. Prvi sklop se nanaša na zatrjevano izročitev posojil po štirih posojilnih pogodbah v skupnem znesku 490.000 EUR. V tem delu je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da toženec ni uspel dokazati, da si je navedeni znesek izposodil od svojega strica I. K., in ker drugih virov sredstev za zatrjevana posojila v navedeni višini ni zatrjeval, je zahtevke priznalo že iz tega razloga (30. in 31. točka obrazložitve). V tem sklopu se je dodatno opredelilo še do toženčevih trditev o izročitvah zneskov, sklenjenem pravnem poslu na Hrvaškem, tožničinih SMS sporočilih, izpovedbah prič M. L. in J. L. ter M. K. in M. R. ter tudi na podlagi teh izvedenih dokazov zaključilo, da so tožničini zahtevki utemeljeni (32. do 37. točka obrazložitve). Glede na podano trditveno podlago strank je sodišče zahtevke dodatno presojalo še glede tožničinih motivov oziroma nagibov za pridobitev zneskov posojil, ki jih zatrjuje toženec (38. do 42. točka obrazložitve), in ali je tožnica zatrjevana posojila porabila za namene, ki jih zatrjuje toženec (43. do 47. točka obrazložitve) ter ugotovilo utemeljenost zahtevkov tudi po tej podlagi. Pritožbeno sodišče se bo zato prvenstveno izreklo o dokazni oceni glede izročitve zneska posojil v višini 490.000 EUR (prvi sklop dokazne ocene), saj če navedenega toženec ni uspel dokazati, je bilo treba tožnici zahtevke priznati že po tej podlagi. Glede na to, da je sodišče prve stopnje opravilo še nadaljnja sklopa dokazne ocene in ker so tudi v zvezi s tem podane obširne pritožbene navedbe, bo pritožbeno sodišče na njih zaradi toženčeve pravice do izjave prav tako odgovorilo, čeprav gre (le) za dodatne razloge za priznanje tožničinih zahtevkov.

Glede neizvedenih dokaznih predlogov

6. Pritožbene navedbe o postopkovnih kršitvah zaradi neizvedenih dokaznih predlogov (1) po zaslišanju prič R. M., A. B., G. P. in K. P., (2) s postavitvijo izvedenca grafologa, (3) s postavitvijo izvedenca finančne stroke in zaslišanjem priče A. A. in (4) po predložitvi celotnih bančnih izpisov prometa od leta 2011 do 2015, so deloma nedopustne, deloma pavšalne, pa tudi neutemeljene.

7. Postopek v tej pravdni zadevi se je začel po določilih ZPP, vključno z novelo ZPP-D. Skladno z 286. b členom prej in tudi sedaj veljavnega ZPP (vključno z novelo ZPP-E) mora stranka postopkovne kršitve pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kasnejše sklicevanje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upošteva le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ker toženec postopkovnih kršitev ni pravočasno grajal (razen glede predložitve TRR izpisov na naroku 4. 12. 2018), so pritožbene navedbe v tem delu prepozne. Gre namreč za uveljavljanje pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče skladno s 350. členom ZPP tudi pred sprejetjem novele ZPP-E ni pazilo po uradni dolžnosti.

8. Pritožbene trditve glede neizvedenih dokazov so neutemeljene najprej iz razloga, ker se vsi navedeni štirje sklopi neizvedenih dokazov nanašajo na ugotovitve in dokazno oceno z dodatno utemeljenimi razlogi za zavrnitev toženčevih ugovorov (tožničini motivi in nagibi za pridobitev zneskov posojil in način porabe spornih posojil) in ne na vire pridobljenih sredstev za izročitev posojila, glede česar je sodišče prve stopnje tožničine zahtevke primarno priznalo, zato izvedba navedenih dokazov do drugačne odločitve ne bi mogla pripeljati.

9. Pritožbene trditve glede postopkovnih kršitev z neizvedbo navedenih dokaznih predlogov so neutemeljene tudi iz naslednjih razlogov. Priči R. M. in A. B. sta bili predlagani le za dokazovanje, da je toženec delal v tožničinem podjetju oziroma v podjetju njenega očeta, kar je bilo neprerekano, zato ju ni bilo treba zasliševati. V zvezi s tem tudi ne prič G. P. in K. P. Glede slednjih dveh je toženec pravočasno predlagal le na splošno, da bosta lahko povedala, kako je bil toženec zaposlen, kako se je poslovalo v firmi, kako je tožnica plačevala stroške. Ne držijo pritožbene navedbe, da je pravočasno navajal, da bosta potrdila, da je tožnica veliko poslovala z gotovino in plačevala zaposlene tako rečeno „z denarjem na roke“, da je izplačevala z gotovino svoje dobavitelje, kupovala vozila in nakazovala denar na svoj račun kot gotovinski polog ali kot posojila družbi. To je navedel prepozno, v peti pripravljalni vlogi, zato sodišče navedenega pravilno ni upoštevalo.

10. Pritožbene trditve, da je sodišče nezakonito zavrnilo toženčev predlog po postavitvi izvedenca grafologa za ugotavljanje ponarejenih dopisov na več listinah, ki jih je v izpodbijani sodbi nezakonito štelo tožnici v prid, so pavšalne do te mere, da pritožbeno sodišče na njih ne more konkretno odgovoriti. Sodišče prve stopnje se je o zavrnitvi tega dokaznega predloga izreklo v 28., 41. in 44. točki obrazložitve, kjer je jasno povedalo, zakaj postavitev izvedenca ni bila potrebna, česar pritožba konkretno ne izpodbija. Nadalje je sodišče pravilno zavrnilo toženčev predlog po postavitvi izvedenca finančne stroke in zaslišanju priče A. A., saj sta bila dokazna predloga podana, preden je tožnica na toženčevo zahtevo predložila listine o virih gotovinskih pologov. Ker je toženec, kot navaja sodišče prve stopnje v 44. točki obrazložitve, tem trditvam in listinam ugovarjal povsem pavšalno, je pravilno štelo, da so tožničine trditve o izvoru gotovine ostale neprerekane. Potrebe po izvedbi navedenih dokazov torej ni bilo. Ker pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča v tem postopku pomemben izvor gotovine, navedenih dokazov tudi ni bilo treba izvajati glede vprašanja, ali je družba na splošno poslovala nezakonito.

11. Pritožbena navedba, da je sodišče nezakonito zavrnilo toženčev substanciran predlog po predložitvi izpisov prometa na bančnem računu podjetja pri banki X. za leta od 2011 do 2015, je nerazumljiv in s tem neutemeljen. Toženec je dokazni sklep sodišča v zvezi s tem grajal na naroku 4. 12. 2018 in sicer, da zgolj iz previdnosti uveljavlja bistvene kršitve pravdnega postopka, saj je prepričan, da bi sodišče moralo naložiti predložitev celotnega prometa in ne omejeno, kot je to določeno s sklepom. V nasprotnem primeru namreč morebitni izvedenec, ki bo pregledoval finančno dokumentacijo, ne bo imel možnosti vpogleda, s tem pa stranka ne bo imela možnosti izjasniti se o vseh pravno relevantnih okoliščinah. Toženec v pritožbi ne izpodbija, ampak izrecno navaja, da je zahteval predložitev samo podatkov o vseh gotovinskih nakazilih na račun in da tožnica takih izpisov ni predložila ter da manjkajo strani in izpis za celo leto 2015. Navedeno ne drži, saj je tožnica predložila izpise prometa na bančnem računu podjetja pri banki, in sicer pregled prometa od 6. 12. 2011 (prva pogodba je bila sklenjena 5. 12. 2011) do 22. 6. 2015 (zadnja pogodba je bila sklenjena 4. 3. 2015; priloge A 507 do A 511). Iz izpisov izhaja, da je podan pregled prometa kronološko za posamezna leta, kot ga je v tem obdobju vodila banka. Zato ni jasno, kaj bi v zvezi s tem sodišče tožnici še moralo naložiti. Ob povedanem do zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neizvedbe zgoraj navedenih toženčevih dokaznih predlogov ni prišlo.

12. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče ni jasno navedlo, v katere listine je vpogledalo. Sodišče je v 22. točki obrazložilo, v katere listine je vpogledalo, in sicer je na prvem naroku za glavno obravnavo dopustilo dokaz z vpogledom v vse listine obeh pravdnih strank, ki so bile predložene v slovenskem jeziku oziroma v overjenem prevodu v slovenski jezik. To pomeni, da so bile vpogledane in prebrane vse dokazne listine, ki sta jih stranki do tega trenutka vložili v sodni spis, stranki pa z dokaznim gradivom razpolagata, zato lahko sami preverita, v katere listine je sodišče vpogledalo. Na drugem naroku je sodišče vpogledalo v listine v prilogah od A 507 do A 587 in od B 83 do B 86, na tretjem naroku pa v listine v prilogah od A 588 do A 599 in od C1 do C3, razen v listine tožnice v prilogi A 506 in toženca v prilogah od B 77 do B 82, ker je štelo, da sta jih predložila prepozno. Do listin, ki jih je štelo za relevantne za odločitev, se je sodišče v dokazni oceni opredelilo, tako da je tudi ta pritožbena trditev neutemeljena.

13. Pavšalna je pritožbena trditev, da je sodišče nepopolno, samovoljno, protizakonito in enostransko upoštevalo določena dejstva ter s tem večkrat prekršilo določila ZPP. Na toženčeve konkretne pritožbene očitke je odgovorjeno zgoraj. Nadalje ni res, da bi tožnica v SMS sporočilih priznala obstoj dolga, do tega se je sodišče opredeljeno izreklo v 36. točki obrazložitve in v zvezi s tem po oceni pritožbenega sodišča ni samovoljno, izven trditvene podlage strank, ugotavljalo dejstev. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe od 2. do 8. strani pritožbe.

Glede temelja

14. Obrazložitev sodbe ni v nasprotju z odločilnimi dejstvi v 28. in 36. točki obrazložitve. V 28. točki je sodišče na splošno pojasnilo toženčevo pogodbeno razmerje in delo v tožničinem podjetju, medtem ko se je v 36. točki opredelilo do toženčevih zatrjevanj, da je tožnica do njega imela dolg iz naslova posojilnih pogodb in da mu je navedeno v SMS sporočilu priznala ter obljubila, da mu bo vrnila. Pritožbeno sodišče se je z vsebino SMS sporočil (prilogi A 201 in A 202 - na 18 straneh) seznanilo in potrjuje dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je navedena SMS sporočila pravilno tolmačilo, saj je treba tožničino navedbo, da bo tožencu vrnila, kar je dolžna, da bo lahko overil pri notarju in da bo ona lahko dobila kredit ali pa bo prodala kakšno nepremičnino, presojati v celotnem kontekstu poslanih SMS sporočil. Pravilno je zaključilo, da so šla SMS sporočila predvsem v smeri toženčevega podpisa na izbrisni pobotnici, v sled česar bi tožnica lahko dobila kredit, ki ga je očitno rabila. Sodišče je pravilno zaključilo, da iz navedenega izhaja, da je tožnica tožencu res dolgovala nekaj denarja iz naslova opravljenih del za podjetje, nikakor pa sodišče ni zaključilo, kot navaja pritožba, da mu je dolgovala nek majhen znesek ter da bo prodala več nepremičnin v visokih zneskih. Pravilno je ugotovljeno, da tožnica s temi navedbami ni priznala dolga po posojilnih pogodbah, to iz SMS sporočil ne izhaja. Pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da se zadnji stavek „Ali pa bom prodala kakšno nepremičnino“ nanaša predvsem na predhodni del besedila, da tožnica potrebuje izbrisno pobotnico, da bo lahko pridobila kredit. Namreč iz navedenega SMS sporočila je razbrati, da če izbrisne pobotnice toženec ne bi podpisal, s čimer bi tožnica razbremenila svoje premoženje in prišla do kredita, bo zato, ker potrebuje sredstva, prodala kakšno nepremičnino.

15. Pritožbeno sodišče potrjuje tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje glede navideznosti pogodbe med tožencem in njegovim stricem (priloga B 13) in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Pritožbene navedbe, da je pristnost posojilne pogodbe preveril že Europol, kar izhaja iz uradnega zaznamka z dne 29. 9. 2016 (priloga A 167), so neutemeljene in je sodišče pravilno obrazložilo, da na navedeno ni vezano, saj je bil na zaprosilo slovenske policije s strani hrvaške policije opravljen le razgovor z I. K., pa tudi sicer slovensko civilno sodišče ni vezano na morebitne zaključke hrvaške policije o resničnosti konkretnega posojila. V zvezi z naslednjo pritožbeno navedbo o izpovedbi toženca glede prejema gotovine od strica in podpisa pogodbe med njima, tudi pritožbenega sodišča njegova izpoved ni prepričala in jo ocenjuje za neverodostojno. Glede na visok znesek posojila, ki naj bi ga prejel od strica, to je 511.000 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je nelogično in neživljenjsko, da se toženec podrobnosti ne bi spomnil, pa čeprav za osem let nazaj. Še posebej, ker je izpovedano, da naj bi si velike zneske več deset tisoč EUR izročala kar v gotovini, pri čemer ni znal pojasniti, od kje stricu tolikšni prihranki in kje je hranil ta denar. Pri tem je navedel, da je stric živel v neprofitnem stanovanju, iz uradnih zaznamkov pa izhaja stričeva izpoved, da v Nemčiji živi v najemnem stanovanju. Toženec se je zapletel tudi pri pojasnilih glede sklepanja in podpisovanja pogodbe ter glede posameznih denarnih prevzemov po posojilih. Pogodbo med njima je zato sodišče pravilno štelo kot fiktivno. Pritrditi gre sodišču prve stopnje tudi v delu, da je toženec nejasno izpovedoval glede zneskov 38.000 EUR in 46.000 EUR, četudi niso posebej relevantni za odločitev o fiktivnosti pogodbe s stricem. Povsem pravilno je sodišče razumelo tudi uradni zaznamek z dne 22. 3. 2016 (priloga A 160), kjer je toženec ob razgovoru s policisti glede posojenega denarja povedal, da si je večino denarja izposodil od svojega strica ter da ima za vsa posojila s stricem sklenjene pogodbe, ki jih je moral skleniti, da je na Hrvaškem sploh lahko dvignil denar. Iz tega izhaja nekonsistentnost njegovih izjav, saj v tem postopku trdi, da je bila pogodba ena sama in da je denar vedno prevzemal v Nemčiji, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, pritožbeno sklicevanje, da je policist narobe razumel toženčevo izpoved, pa ne more izpodbiti vsebine uradnega zaznamka. Sodišče prve stopnje je že po teh izvedenih dokazih v 31. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da toženec tožnici nikoli ni izročil zneskov posojil, ki so navedeni v spornih pogodbah, saj v postopku ni trdil, da bi imel poleg posojila od svojega strica še kakšne druge vire sredstev.

16. Da zneski, ki naj bi si jih izposodil od strica in jih tožnici izročal, niso bili izročeni skladno z določili v posojilnih pogodbah, s strani toženca niti ni bilo prerekano, zato je zaključek sodišča prve stopnje v 32. točki obrazložitve pravilen. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je bila njegova izpoved v tem delu neprepričljiva. Pritožbena navedba, da sodišče ugotovljen obstoj ločene pogodbe med stricem in tožencem nepravilno postavlja kot temelj odločitve o obstoju posojilnih pogodb, sklenjenih med tožencem in tožnico, je nerazumljiva, saj je sodišče jasno povedalo, toženec pa sam zatrjeval, da je sredstva pridobil od strica, da jih je lahko dal naprej tožnici. Presoja posojilne pogodbe med njim in stricem, torej presoja, ali je ta pogodba predstavljala vir sredstev po posojilnih pogodbah, je predhodno vprašanje vprašanju, ali so štiri posojilne pogodbe navidezne. Pravilno pa je tudi tolmačenje sodišča prve stopnje v drugem odstavku 33. točke obrazložitve, da je toženec moral dokazati vir sredstev za zatrjevana posojila, česar ni dokazal. Sodišče v tem odstavku zgolj pojasnjuje, da če bi toženec dokazal vir sredstev za zatrjevana posojila, bi to lahko pomenilo, da sta pravdni stranki imeli namen skleniti posojilne pogodbe, kar sam zatrjuje. Pritožbena navedba, da sodišče ni obrazložilo, zakaj bi toženec in stric poskušala ustvariti videz posojilnih pogodb, je nejasna in neutemeljena. Toženec trdi, da sta s stricem sklenila le eno posojilno pogodbo, za katero je sodišče ugotovilo, da je navidezna, na več mestih pa poudarilo, da je bil namen sklenitve te pogodbe, da bi toženec dokazal vir sredstev. Zakaj sta pa tožnica in toženec poskušala ustvariti videz štirih posojilnih pogodb, je v sodbi sodišča prve stopnje jasno obrazloženo, in sicer zato, da bi tožnica izkazovala svojo prezadolženost in s tem zavarovala svoje premoženje, na katerega bi lahko posegli njena mati, brat in bivši partner.

17. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da mati, brat in bivši partner zoper toženca niso vložili niti ene kazenske prijave in pričeli sodnega postopka, zoper tožnico pa so vložili več kazenskih ovadb in pričeli pravdne postopke, kar jasno pokaže, kdo je koga goljufal, kdo je ponarejal podpise in kdo je poneveril listine, so pavšalne, za postopek ugotavljanja fiktivnosti posojilnih pogodb pa tudi nebistvene. Nadalje ne drži, da sta tožničina mati in brat vedela, da je toženec tožnici posodil denar, saj navedeno ne izhaja ne iz podpisane izjave z dne 11. 11. 2005 (priloga B 32) ne iz izpovedi obeh v postopku. Nadalje je sodišče prve stopnje v 35. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da zaključek o fiktivnosti posojilnih pogodb dodatno potrjuje narava pravnih poslov, ki sta jih stranki v spornem obdobju sklepali tudi na Hrvaškem. Pritožbena navedba, da sta sporazum o zavarovanju na Hrvaškem sklenila za zavarovanje tu obravnavanih štirih posojilnih pogodb, je sprenevedanje, saj sta ga sklenila za zavarovanje po posojilni pogodbi z dne 2. 10. 2015 v višini 300.000 EUR (priloga A 170). Vse tu obravnavane štiri posojilne pogodbe pa so do tedaj že bile sklenjene. Tudi v sporazumu o razvezi pogodbe o zavarovanju z dne 28. 10. 2015 (priloga A 171) je navedena pogodba z dne 2. 10. 2015. Posojilna pogodba z dne 2. 10. 2015 za znesek 300.000 EUR je bila torej fiktivna, saj v postopku ni bilo prerekano, da pravdni stranki v resnici te posojilne pogodbe nikoli nista sklenili. Pritožbena navedba glede datumov posojilnih pogodb ter datumov overitev pogodb in sporazuma o zavarovanju je po presoji pritožbenega sodišča nejasna, saj datumi med pravdnimi strankami niso bili prerekani, izkazani so tudi z listinami. Pritožbene navedbe, da naj bi bila tožnica pri tem zavedena, pa so protispisne, saj tožnica ne zatrjuje, da bi bila zavedena, ampak da je prišlo do sklenitve fiktivnih pogodb. O tem, da tožnica s SMS sporočili ni pripoznala svojega dolga do toženca po posojilnih pogodbah, je obrazloženo zgoraj.

18. Zakaj bi sodišče moralo verjeti mirnima življenjskima izpovedbama prič M. K. in M. R., predlaganih s strani toženca, in ne izpovedama tožničine matere in brata, ki naj bi bila razburjena, pritožba prepričljivo ne pojasni. Tudi ni res, da sta tožničina mati in brat v svojih izpovedih potrdila, da mora tožnica tožencu dolg povrniti, nasprotno, odgovorila sta, da ne vesta ničesar o teh toženčevih posojilih tožnici, iz celotnih izpovedi pa izhaja, da nista potrdila trditev toženca, da je tožnici posojal denar, še posebej ne v takšni višini, kot jo zatrjuje. Navedeno je izpovedal tožničin brat tudi v pogovoru s policijo, in sicer v uradnem zaznamku z dne 5. 7. 2016 (priloga A 177), da mu ni znano, da bi tožnica od toženca prejela kakšen denar, da se v podjetju ni poznalo, da bi prišel kakšen denar, niti ga v tistem času ni potrebovala. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede izpovedi prič M. K. in M. R., saj konkretnih dejstev glede štirih posojil nista vedela povedati. M. K.-ju ne gre verjeti, da je bil posrednik med tožnico in tožencem, saj iz predloženih dokazil (priloge A 215 do A 217) izhaja, da je tožnici samovoljno pošiljal sporočila, na katera ona ni odgovarjala, M. R. pa je izpovedal, da mu je toženec v drugi polovici leta 2015 povedal, da je tožnici posodil zneska 146.000 EUR in 148.000 EUR, do takrat pa so bile sklenjene vse štiri pisne posojilne pogodbe, zato ni logično, zakaj mu ni povedal za celotni znesek. Tudi on o konkretnih okoliščinah posojil ni znal izpovedati. Sodišče prve stopnje je izpovedbe zaslišanih M. L. in J. L. ter M. K. in M. R. ob upoštevanju preostalih izvedenih dokazov pravilno dokazno ocenilo. Kot je obrazloženo zgoraj, toženec ni dokazal vira sredstev v višini 490.000 EUR, ki naj bi jih tožnici posodil po štirih posojilnih pogodbah. Tudi dodatno izvedeni dokazni postopek (obrazložitev sodišča od 32. do 36. točke) njegovih trditev ni potrdil, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so vse štiri posojilne pogodbe navidezne in da toženec tožnici nikoli ni izročil zneskov, ki so navedeni v njih, ter je tudi po dodatno izvedenih dokazih tožničinemu zahtevku pravilno ugodilo. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe od 8. do 15. strani.

19. Dokazna ocena glede tožničinih motivov oziroma nagibov za pridobitev zneskov posojil je pravilna in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Da so bile trditve in izpovedbe toženca o tem, zakaj je tožnica potrebovala sporna posojila, nasprotujoče, pritožba niti ne izpodbija. Do plačila davka na promet z nepremičninami za nakup nepremičnine na D. v višini 3.240 EUR se je sodišče izreklo v 47. točki obrazložitve in v postopku ni bilo prerekano, da je bil ta znesek plačan. Da sta bila pokojni oče in tožnica v dobrih odnosih, je sodišče pravilno zaključilo, navedeno izhaja tako iz materine izpovedi (9. stran prepisa snemanja) kot iz izjave tožničinega bivšega partnerja (priloga A 289). To dejstvo izhaja tudi iz izjave o odpisu terjatev z dne 2. 1. 2013 (priloga A 261), kjer se je oče med drugim odrekel kupnini za nakup nepremičnin na D. v vrednosti 162.000 EUR, zato so vse pritožbene trditve v zvezi z navedenim nakupom prav tako neutemeljene. Poleg tega iz izjave izhaja, da se je odpovedal tudi prejemu kupnine poslovnega deleža v vrednosti 30.000 EUR, zato je sodišče pravilno zaključilo, da tožnica za to izplačilo denarja ni rabila. Tudi sicer datumi zapadlosti posameznih 36 obrokov po 4.500 EUR v pogodbi niso bili dogovorjeni. Ni res, da sodišče ne loči kupnine za poslovni delež in za nepremičnino na D., saj se je do obeh kupnin jasno opredelilo, četudi je nekoliko nejasno zapisan stavek v drugem odstavku 41. točke obrazložitve, ki ga selektivno in izvzeto iz konteksta celotne dokazne ocene izpostavlja pritožba. Sodišče prve stopnje se je izreklo tudi do toženčevih trditev, da naj bi bila izjava z dne 2. 11. 2013 o odpisu terjatev ponarejena, a je ugotovilo, da potem, ko je tožnica predložila overjen izvod te izjave, toženec tožničinih trditev ni več konkretizirano prerekal. Iz tega razloga je pravilna odločitev, da ni bila potrebna postavitev izvedenca grafologa. Iz notarsko overjene listine (priloga A 261) izhaja, da je notarka potrdila, da je tožničin oče priznal podpis na tej listini ter njegovo istovetnost, ki je bila ugotovljena z osebno izkaznico, zato tudi pritožbeno sodišče nima nobenih dvomov o tem, da se je oče navedenim terjatvam do tožnice odrekel, kar še posebej kaže na dober odnos tožnice in očeta. Pritožbena navedba, da oče tožnici ni izročal denarja, je ponovno izvzeta iz konteksta zaslišanja. To je tožničina mati res izpovedala, ko je bila vprašana o enkratnem znesku izročitve več kot 100.000 EUR, medtem ko sta tako mati kot brat izpovedala, da so vsi družinski člani (oče, mati, brat in sestra) podjetju posojali likvidnostna sredstva (35. in 36. stran prepisa snemanja), brat pa je izpovedal tudi, da je oče vseskozi imel določeno gotovino, do 30.000 EUR, pri sebi.

20. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da toženec načina porabe spornih posojil, kot ga je zatrjeval, ni dokazal. Zgoraj je navedeno, da je tožnica predložila izpise gotovinskih pologov na bančni račun podjetja za leta 2011 - 2015 (priloge od A 507 do A 512) ter natančno opredelila plačila kupcev in posojila podjetju. Sodišče je pravilno zaključilo, da je navedenim trditvam in predloženim dokazom toženec ugovarjal zgolj pavšalno in je pravilno štelo te trditve za neprerekane, torej, da je znesek gotovinskih pologov v spornem obdobju znašal 562.269 EUR, od tega znesek 107.300 EUR predstavlja posojila, ki jih je tožnica izročala podjetju, znesek 454.969 EUR pa se nanaša na plačila s strani kupcev. Znesek plačil s strani kupcev pritožbeno ni sporen, toženec pa izpodbija znesek 107.300 EUR, ki naj bi ga tožnica v posameznih pologih nakazala družbi kot posojilo. Iz listin (priloge od A 507 do 570 in od A 576 do A 587) izhaja, da so vsi družinski člani družbi dajali likvidnostna posojila, ki so bila zavedena bodisi kot posojilo (dvakrat), v večini primerov pa kot polog na račun ali polog izkupička, in to ne samo v spornem obdobju po sklenitvi posojilnih pogodb, ampak tudi v letih pred tem. Navedeno izhaja iz skladnih izpovedb tožnice ter matere in brata. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da je tožnica navedeni znesek nakazala družbi kot posamezna posojila ter da je sredstva pridobila od očeta, saj iz predloženih podatkov izhaja tudi, da po njegovi smrti družbi posojil več ni dajala.

21. Sodišče prve stopnje navedb v toženčevi peti pripravljalni vlogi pravilno ni upoštevalo oziroma jih je pravilno štelo za prepozne in je zgoraj pojasnjeno, da iz tega razloga ni bilo potrebe po zaslišanju priče K. P. Ali so bili bratovi podpisi v letu 2008 ponarejeni za ta postopek, je sodišče pravilno štelo za nebistveno in mu ni bilo treba postaviti izvedenca grafologa. Dejstvo v zvezi s plačevanjem dobaviteljev je sodišče pravilno presojalo v okviru pravočasno podanih toženčevih trditev. Ker je tožnica predložila vso ustrezno poslovno dokumentacijo glede prenove na L., česar toženec ni konkretno prerekal, tudi zaslišanje priče G. S. ni bilo potrebno. Glede avtomobilov pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je toženec odgovoru na tožbo selektivno priložil zavarovalni polici (prilogi B 8 in B 9), iz katerih izhajata visoki nabavni vrednosti 67.597 EUR in 74.293 EUR, ter zatrjeval, da je tožnica iz posojil, ki jih je priskrbel, kupila navedeni vozili, za kar je porabila čez 100.000 EUR, ni pa predložil računov, čeprav ju je v dokaznih predlogih navedel. Računa je predložila tožnica (prilogi A 315 in A 326), iz njiju pa izhaja, da je bilo za prvo vozilo v letu 2013 plačanih 24.500 EUR, za drugo v letu 2014 pa 14.000 EUR. Pri tem se pri prvem avtomobilu zatrjuje kompenzacija, pri prodaji drugega pa naj bi tožnica celo dobila denar nazaj, kar pomeni, da toženec svojih trditev, da je tožnica za avtomobila porabila več kot 100.000 EUR, ni dokazal. Zato tudi ni bilo treba zasliševati prodajalca D. J. in zavarovalnega agenta B. B. 22. Tako kot za priče R. M., A. B., G. P., K. P. in A. A., velja tudi za priče G. S., D. J. in B. B., da njihove izpovedi, če bi jih sodišče zaslišalo, ne bi pripeljale do drugačne odločitve. Priče so bile predlagane za dokazovanje porabe sredstev posojil, kar je sodišče prve stopnje presojalo kot dodatni razlog za priznanje tožničinih zahtevkov, ki jih je primarno priznalo iz razloga, ker toženec ni dokazal virov pridobitve denarnih sredstev za posojila.

23. V zvezi s plačilom 15.000 EUR bivšemu tožničinemu partnerju po sodbi delovnega sodišča (prilogi A 351 in A 352) gre pritrditi pritožbi, da se je sodišče prve stopnje nedoločno sklicevalo, da je tožnici navedeni znesek posodil oče. A pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da zneski za nakup avtomobilov 14.000 EUR in 24.500 EUR (oziroma še manj glede na zatrjevano kompenzacijo in delno vračilo denarja), 15.000 EUR za plačilo bivšemu tožničinemu partnerju in 3.240 EUR za plačilo davka na promet nepremičnin za za nakup nepremičnin na D. ne dokazujejo toženčevih trditev, da je tožnici posodil 490.000 EUR, saj gre za tako nesorazmerno nizke zneske, da njihova poraba v nobenem primeru ne more kazati na obstoj spornih posojil. Pritrditi gre sodišču tudi v delu, ko navaja, da znesek tožničinih posojil družbi v višini 107.300 EUR prav tako ne more pojasniti sklenitve posojilnih pogodb v višini 490.000 EUR. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe od 15. do 21. strani.

Zaključek

24. Ob povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolnoma in pravilno ugotovilo ter je pravilno uporabilo materialno pravo, tj. da pravdni stranki nista imeli namena (pogodbene volje) skleniti štirih posojilnih pogodb, zato so fiktivne in posledično neobstoječe. Pri tem sodišče ni storilo očitanih postopkovnih kršitev, saj je dokazna ocena natančna, jasna, prepričljiva in konsistentna ter v celoti sledi metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (351. člen ZPP). Tožencu niso bile kršene ustavne pravice do enakega varstva pravic, do sodnega varstva, do pravnega sredstva in do izjave, kot neutemeljeno zatrjuje na koncu pritožbe.

25. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo, ki znašajo 1.855,62 EUR in predstavljajo nagrado 2500 točk, kar znaša 1.500 EUR, 2 % materialni stroški od 1000 točk znašajo 12 EUR, 1 % od preostanka točk 9 EUR, 22 % davek na dodano vrednost pa 334,62 EUR.

1 Pri čemer gre ugotoviti, da za izpodbijanje zavrnilnega dela ne izkazuje pravnega interesa.