Jedro

Ravnanje izvajalca javne gospodarske službe je protipravno, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sodbo, opr. št. P 342/2014 z dne 19. 3. 2015 je sodišče prve stopnje odločilo, da obstaja pravna podlaga v tožbi uveljavljanega tožbenega zahtevka in je le-ta v celoti utemeljena. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnica poškodovala dne 12. 2. 2013 v popoldanskem času na sprehajališče ob S. v kraju R. Padla je na poledeneli zaplati sprehajalne poti, ki je ni bilo moč videti. Zaradi padca je zadobila telesno poškodbo, ki je v vzročni zvezi s padcem. Tožnica pa je padla zaradi tega, ker zavarovanec tožene stranke ni poskrbel, da je bila pot ustrezno očiščena. Zavarovanka ni storila vsega, kar se od nje kot strokovnjaka pričakuje in v obravnavanih zimskih razmerah spornega dela javne poti ni dovolj in ustrezno posipala s peskom in soljo in s čemer bi preprečila, da tožnici ne bi spodrsnilo in se ne bi poškodovala, zato je v celoti odgovorna za tožnici nastalo ji škodo. Kot pravno podlago za svojo odločitev je uporabilo pravila o krivdni odgovornosti po določbi člena 131 OZ v zvezi z drugim odstavkom 6. člena OZ. Pri skrbi za pešce, ki so najmanj zavarovani udeleženci v prometu, so preventivni ukrepi po mnenju sodišča prve stopnje še toliko bolj pomembni, še zlasti, če je sprehajalna pot nedvomno takšna, ki je ob zimskih razmerah, kot so bile obravnavanega dne postala nevarna za pešce zaradi ledenih zaplat. Zato je sprejelo takoimenovano vmesno sodbo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe ni podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke in sodišče prve stopnje tudi ni pravilno zaključilo, da ni podan vsaj soprispevek tožnice k predmetnemu škodnemu dogodku. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo. Sporna sprehajalna pot ni spadala med prioritete, zato zanjo ni predviden preventivni posip pred poledico. Tožena stranka se ne more strinjati s stališčem sodišča, na katerega je oprlo svojo odločitev in sicer, da pot ni bila ustrezno očiščena in da bi zavarovanec tožene stranke lahko pričakoval, da obstoji možnost ledu na sprehajalni poti, še zlasti na območju v bližini reke in kar bi narekovalo dodatno preventivno posipavanje. Namreč te trditve tožeča stranka niti ni tožbeno zatrjevala. Prav tako pa območje sprehajalne poti ni spadalo pod prioriteto prvega razreda za katero bi se zahtevalo preventivno posipavanje proti poledici. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe priče Š., da je istega dne že v jutranjih urah splužil in posipal sporno pot. Nikakor ni mogoče šteti, da so bile tega dne izredne vremenske razmere, saj je iz zapisa Arso, ki ga je v spis predložila tožena stranka razvidno, da je navedenega dne bila povprečna temperatura zraka - 1,4 stopinje C, medtem ko je bila količina padavin zgolj 9 mm. Glede na vse to ni pričakovano, da bodo izvajalci zimske službe plužili in čistili tako, da se bi se splužil do suhega in je to neživljenjsko in tudi pravno nevzdržno, da se od izvajalca zimske službe na javnih površinah zahteva takšna stopnja skrbnosti, ki bi pomenila čiščenje vsakega najmanjšega kotička in čiščenja do suhega in, da ne sme obstajati nobena ledena zaplata ali sneg. Glede na dejstvo, da pot, kjer bi naj tožnica padla, ne spada v prvo prioriteto in glede na to, da je zavarovanec tožene stranke istega dne opravil posipavanje in soljenje te poti, tožena stranka meni, da njenemu zavarovancu ni mogoče očitati kakršnekoli odgovornosti za nastali škodni dogodek in odločitev sodišča je napačna. Sodišče se opira na prvi odstavek 30. člena Pravilnika, vendar pa je le-tega napačno uporabilo, saj predmetni člen govori o nevarnih delih ceste, kar pa sporna sprehajalna pot vsekakor ni, zato tudi ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Poleg tega pa je dolžnost pešcev, da so pozorni na tla v primeru snežnih razmer.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke pritožnica šele v pritožbi navaja dejstva za odločitev o soprispevku tožnice, katera pa ne konkretizira. Po mnenju tožeče stranke, tožena stranka ni uspela dokazati, da je njen zavarovanec ravnal s skrbnostjo strokovnjaka in so tako nedvomno podane vse predpostavke za ugotovljeno odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožena stranka utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je svojo odločitev v določenem delu sprejelo mimo tožbenih trditev tožeče stranke. Iz navajanj tožeče stranke ni mogoče razbrati, da je ta stranka trdila, da bi zavarovanec v opisanih zimskih razmerah lahko pričakoval, da obstoji možnost ledu na sprehajalni poti, še zlasti na območju v bližini reke in kar bi narekovalo dodatno preventivno posipavanje.(1) Na takšnih navedbah pa potem sodišče prve stopnje kot element protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke temelji uporabo prvega odstavka 30. člena Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest, ki določa, da se v obdobju, ko obstoji nevarnost poledice na izpostavljenih in prometno nevarnih delih ceste, te posipajo proti poledici. Teh trditev tožeča stranka ni postavila, zato je sodišče prve stopnje izhajalo izven trditev tožeče stranke in je s tem storilo bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po določbi 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Ker teh navedb o izpostavljenem delu sporne poti tožeča stranka ni navedla, bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem postopku obravnavati tisti del trditvene podlage tožeče stranke, ki ne vsebuje teh trditev.

6. Podan je tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vprašanje odškodninske odgovornosti v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena ureja 163 člen OZ.(2) Po tej določbi tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če jo brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve. Protipravnost ravnanja tistega, ki opravlja komunalno dejavnost se kaže v opustitveni dolžnosti in sicer, da neha opravljati svojo dejavnost ali neredno opravlja svoje storitve. Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje sledi, da je zavarovanec tožene stranke tega dne opravil svojo storitev in sicer storitev pluženja in posipavanja tega dela sporne poti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je A. Š., kot traktorist, že v zgodnjih jutranjih urah tega dne s traktorjem in posipovalcem opravil pluženje in posipanje tudi tega dela sporne poti. To izhaja iz njegove izpovedbe, kakor tudi iz priloženega izpisa voženj s postanki, ter delovnega naloga (B5-B11). To delo je opravil med 5.54 in 5.58 uro zjutraj in v tem delu je slediti pritožbenim navedbam tožene stranke, da je zavarovanec svojo nalogo zjutraj opravil. Nato pa sodišče prve stopnje materialnopravno napačno ugotavlja, kakšne so bile dolžnosti zavarovanca tožene stranke glede opravljanja njegove komunalne dejavnosti v preostanku dneva, do poškodbe tožnice. Kot že povedano, je dokazno breme za razbremenitev odgovornosti po 163. členu OZ na strani tožene stranke kot izvajalca poslov splošnega pomena. Le-ta mora dokazati, da ni nehal opravljati svoje dejavnosti in da je svojo dejavnost opravljal redno. Tožena stranka trdi, da njena nadaljnja dolžnost, kot ji jo očita sodišče prve stopnje, ne izhaja iz materialnopravnih predpisov, kateri nalagajo njeno nadaljnjo dolžnost v zvezi z rednim vzdrževanjem sporne poti tega dne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za ustrezno in redno posipavanje in za s peskom posuto pot, s čemer bi preprečil, da tožnici ne bi spodrsnilo in se ne bi poškodovala. Za takšen zaključek pa bi sodišče prve stopnje moralo pravilno uporabiti materialno pravo, ki nalaga zavarovancu tožene stranke, kako naj redno opravlja svojo komunalno dejavnost in le v primeru, če bi ugotovilo, da zavarovanec tožene stranke ni opravljal komunalne dejavnosti v skladu z materialnopravnimi predpisi, bi lahko ugotovilo njegovo protipravnost. Da bi ugotovilo, ali je zavarovanec tožene stranke opustil svojo dolžnost opravljanja posla splošnega pomena in ali je le-te morda neredno opravljal, bi moralo njegovo dolžnost presojati v smislu njegovih zadolžitev, kot le-te izhajajo iz Programa izvajanja zimske službe na občinskih javnih cestah v O. R. z dne 2. 11. 2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sporna pot bila splužena, ni pa bila posipana. Kot je že obrazloženo zgoraj, je sporna pot bila ob 5.58 uri posipana, sodišče prve stopnje pa bi moralo ugotoviti ali je zavarovanec tožene stranke nato deloval v nasprotju s točko 2 Programa izvajanja zimske službe, ki med drugim določa, da se posipanje poledice prične izvajati takoj, ko se na cestišču zazna pojav poledice. Na cestah oziroma odsekih cest, za katere se predvideva verjetnost poledice in za tiste ceste, ki so v programu zimske službe potrjene kot prioritetne, se izvaja preventivni posip. Na vseh cestah, kjer je promet oviran zaradi snega ali poledice je nameščena ustrezna prometna signalizacija. Prav tako je dejavnost posipavanja opredeljena v prvem odstavku 30. člena Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in na nivoju rednega vzdrževanja javnih cest. Le-ta v prvem odstavku določa, da v obdobju, ko obstaja nevarnost poledice, se izpostavljeni in prometno nevarni deli cest posipajo proti poledici. Mesto in način posipavanja se določi glede na klimatsko geografske razmere, lego, naklon in kategorijo ceste ter druge lokalne razmere. Sodišče prve stopnje je bilo zato dolžno ugotavljati protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke - opustitev kot le-ta izhaja iz Programa izvajanja zimske službe in iz prej citiranega Pravilnika. Ker tega ni storilo, je napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 163. člena OZ, kot je vse navedeno v obrazložitvi sodišča druge stopnje in se je sodišče prve stopnje pri tem preveč pavšalno sklicevalo na določbo drugega odstavka 6. člena OZ in je zato materialnopravno neargumentirano v obrazložitvi zapisalo, da zavarovanka ni storila vsega, kar se od nje kot strokovnjaka pričakuje in v obravnavanih zimskih razmerah spornega dela poti ni dovolj in ustrezno posipala s peskom in soljo, s čemer bi preprečila, da tožnici ne bi spodrsnilo in se ne bi poškodovala in je zato v celoti odgovorna za tožnici nastalo ji škodo. Šele, ko bo sodišče prve stopnje ugotovilo dolžno ravnanje zavarovanca tožene stranke po 5.40 uri zjutraj tega dne, bo lahko oblikovalo takšen pravni stavek. Prav tako je materialno pravno neopredeljen del obrazložitve sodišča prve stopnje v točki 13, kjer sodišče prve stopnje navaja, da pri skrbi za pešce, ki so najmanj zavarovani udeleženci v prometu, so preventivni ukrepi še toliko bolj pomembni, še zlasti, če je sprehajalna pot nedvomno takšna, ki ob zimskih razmerah, kot so bile obravnavanega dne, izpostavljena in nevarna za pešce v primeru ledenih zaplat. Kot je že obrazloženo, razlogi v tem delu presegajo trditveno podlago tožeče stranke.

7. Glede na obrazloženo, ker je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in, ker ni zapolnilo pravnega standarda iz 163. člena OZ o dolžnosti opravljanja oziroma nerednega opravljanja komunalnih storitev, je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 354. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

8. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo slediti navodilom, kot izhajajo iz obrazložitve sklepa sodišča druge stopnje (člen 362 ZPP). Svojo odločitev bo moralo temeljiti na trditveni podlagi obeh pravdnih strank in nato ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti ali je zavarovanec tožene stranke tudi po 5.58 uri tega dne, svojo službo komunalne dejavnosti nehal opravljati ali pa je neredno opravljal svoje storitve. Takšen zaključek bo našlo v primerjavi z ugotovljenim dejanskim stanjem sporne poti in v zvezi s prej citiranim materialnim pravom (Pravilnik in Program izvajanja zimske službe na občinskih javnih cestah Občine Radeče). Sodišče naj upošteva novejšo sodno prakso v zvezi z odgovornostjo izvajalca poslov splošnega pomena.(3)

9. Obe pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške. Po določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP, če sodišče druge stopnje razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Op. št. (1): Glej del obrazložitve v točki 13 sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (2): Zavarovanec tožene stranke je za občino izvajal javno gospodarsko dejavnost. Op. št. (3): Sodba VSL I Cp 4346/2008, Sodba VSL II Cp 1827/2010 z dne 21. 7. 2010, VS RS II Ips 179/2006 z dne 26. 6. 2008, Sodba VSL I Cp 2762/2010 z dne 27. 10. 2010, Sodba VSC, Cp 97/2011 z dne 21. 6. 2011 in druge primerljive.