Jedro

Kadar se eden izmed zakoncev (ki sta solastnika stanovanja) prostovoljno izseli iz stanovanja, tedaj vrednotna podstat zahtevka za plačilo uporabnine načeloma ni podana.

Izrek

1. Pritožba proti sodbi se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. Pritožbi zoper sklep o stroških se ugodi in se odločitev spremeni tako, da se znesek priznanih stroškov zniža na 2.471,17 EUR. V preostalem delu se pritožba proti sklepu zavrne in se ta v nespremenjenem delu potrdi.

3. Pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem sojenju zavrnilo zahtevek za plačilo uporabnine. O stroških je odločilo s posebnim sklepom in tožeči stranki naložilo, naj tožencema plača 2.942,82 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti obema odločbama vlaga pritožbo tožeča stranka.

V pritožbi proti sodbi uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj sodbo bodisi spremeni v njegovo korist bodisi jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbi očita, da vsebuje nejasne razloge, ki so si med seboj v nasprotju. Meni, da je sodišče favoriziralo toženo stranko. Izvedlo je zgolj toliko dokazov, ki jih je štelo za potrebne za namen, da bi toženca v postopku uspela. Pravi, da je sodišče vse razrešilo kar na enem samem naroku. Nato pa je izključno na izpoved tožnika oprlo svojo odločitev. Pri tem pa je zanemarilo vse predhodne izpovedbe tožeče stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati neizpodbitno dejstvo, da sta toženca nepremičnino leta in leta uporabljala preko višine idealnega deleža. Prav tako napada razloge sodbe, češ da tožeča stranka uveljavlja plačilo uporabnine od 1.7.1999 dalje. Neizpodbitno dejstvo namreč je, da plačilo uporabnine uveljavlja za čas od 1.7.1994 dalje. Tožeča stranka vztraja pri tezi, da se z uporabo stanovanja ni strinjala in tudi nikoli ni soglašala z brezplačno rabo. Vztraja pri tezi, da se je bila prisiljena izseliti. Tožeča stranka bi seveda ostala v stanovanju, vendar pa bi se morali toženi stranki izseliti. Vendar se nista, niti še v letu 2005. Tožeča stranka je bila tako tista, ki se je bila primorana umakniti. Pritožba napada tudi dokazno oceno izpovedbe priče P. P. Ta priča je partnerica drugotoženke. Zato je izpovedovala neresnično. Napada tudi ugotovitve, da naj bi se drugotožena stranka k tej priči priselila že leta 1998. To pa seveda ne more držati, saj je drugotožena stranka še leta 2002 tožečo stranko prijavila zaradi domnevnega motenja posesti. Pritožba zaključuje, da sodišče prve stopnje izvedenih dokazov med sabo ni kritično ocenjevalo.

Tudi v pritožbi proti odločitvi o stroških postopka pritožba uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga bodisi spremembo bodisi razveljavitev izpodbijanega sklepa. Bistvena teza pritožbe je, da tožena stranka stroškov sploh ni priglasila. Gotovo pa tega ni storila do konca glavne obravnave. To navsezadnje izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi.

Pritožbi sta bili vročeni toženi stranki. Ta je odgovorila le na pritožbo proti sodbi in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba proti sodbi ni utemeljena. Pritožba proti sklepu o stroških je delno utemeljena.

O pritožbi proti sodbi: Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravnemu izhodišču sodišča prve stopnje. Bistvo tega izhodišča je naslednje: kadar se eden izmed zakoncev oz. zunajzakonskih partnerjev (ki sta solastnika stanovanja) prostovoljno izseli iz stanovanja, tedaj vrednotna podstat zahtevka za plačilo uporabnine načeloma ni podana. Sodna praksa je bila glede tega vprašanja v preteklosti v pretežnem delu drugačna (1). Odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 508/2006 predstavlja obrazložen odmik od pretežnega dela nekdanje sodne prakse. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na vse okoliščine konkretnega primera tudi v tej pravdni zadevi ni razlogov za odstop od zgoraj navedenega načelnega materialnopravnega izhodišča. Pri tem so pomembna predvsem naslednja dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje ter jih pritožbeno sodišče sprejema: stanovanje je bilo skupno premoženje tožnika in toženke; delež tožnika je znašal 855/1000, delež toženke pa 145/1000; v nepravdnem postopku je bilo s sklepom 10.11.2005 skupno premoženje razdeljeno tako, da je tožnik postal izključni lastnik stanovanja (plačilo uporabnine se nanaša torej na obdobje, ko je bilo stanovanje še v solastnini); tožnik je stanovanje nehal uporabljati za redno bivanje v letu 1994; razlog je bil, da se s toženko nista več razumela; za prepire ni bilo potrebno veliko; tožnik je imel vseskozi ključe; v svoji sobi je imel vedno postlano posteljo in je tudi občasno prespal; stanovanje je uporabljal toliko, kolikor je sam želel in ne toliko, kolikor sta mu dopuščala toženca; v stanovanju je prespala tudi O. M. (tožnikova mama).

Tako ugotovljenih dejstev pritožbena kritika ne uspe izpodbiti. Pritožba je več ali manj pavšalna in predstavlja nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Vendar pa so v izpodbijani sodbi navedeni razlogi o dejanskih zaključkih sodišča prve stopnje. Ti so celoviti, notranje povezani in prepričljivi. To velja tudi glede dokazne ocene izpovedbe P. P. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh zatrjevanih dejanskih okoliščin. Tako tudi do tega, da je tožnik v preteklosti res celo vložil tožbo za izselitev tožencev iz spornega stanovanja, vendar pa je to tožbo kasneje umaknil. Razlog za to tožbo je po ugotovitvah sodišča prve stopnje ta, da je tožnik štel, da je stanovanje izključno v njegovi lasti. Ko se je izkazalo, da to ne drži, je tožbo umaknil. Tako je dopuščal stanje, da sta v stanovanju toženca ostala. Ob tem pa je imel tudi sam vso možnost v stanovanje prihajati. Ugotovljeno je bilo, da je to tudi počel. Ob tako ugotovljenih dejstvih pa vrednotna podstat za plačilo uporabnine ne more biti podana. V takšnem položaju je treba pač problem solastninske skupnosti dogovorno ali pa sodno urediti. Vrednotno neutemeljeno pa je, da eden izmed solastnikov, ki se prostovoljno izseli, naknadno zahteva plačilo uporabnine.

Dokazno oceno pritožbeno sodišče potrjuje predvsem iz naslednjih razlogov: priča P. P., priča O. M. in toženca so vsi izpovedali, da je tožnik v stanovanje prihajal. Iz njegovih izpovedb tudi ne izhaja, da bi mu to kdo branil. Da razmere niso bile takšne, zaradi katerih bi tožnik v stanovanje ne mogel prihajati, pa navsezadnje dokazuje dejstvo, da je v stanovanju prespala enkrat celo tožnikova mati. Tudi to, da naj bi tožnik po lastni izpovedbi nekajkrat prespal, govori v prid tezi, da mu uporabe stanovanja nihče ni branil. Ob tem je pritožbeno sodišče prepričano, da ovadbe in prijave tožnika niso ovirale pri uporabi stanovanja. Zveza je po življenjski plati razpadla in posledica tega je bila, da tožnik zaradi lastnega miru v stanovanju ni več redno bival. Z razpadom intimne skupnosti tožnika in prve toženke se je dejanska raba solastne stvari spremenila. Takšni preureditvi dejanske rabe solastne stvari tožnik ni nasprotoval. Predvsem pa ne na ta način, da bi izrazil zahtevo, naj mu toženca plačujeta uporabnino.

Procesne kršitve, na katere se sklicuje pritožba, so navedene povsem pavšalno. Pravilo o mejah preizkusa sodbe prve stopnje (350. člen ZPP (2)) terja, da pritožnik konkretizirano uveljavlja procesne kršitve, na katere sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. To pomeni, da je naloga pritožbenega sodišča zgolj ta, da preveri, ali so trditve o procesnih dejstvih resnične in nadalje, če se izkaže, da so, da opravi procesnopravni sklep in ugotovi, ali je bistvena kršitev postopka podana ali ne. Pritožba, kakršna pa je tožnikova, pa navedenega procesnega ravnanja pritožbenemu sodišču ne omogoča, marveč bi mu nalagalo, da po uradni dolžnosti preizkuša tudi tiste procesne kršitve, ki bi jih moral pritožnik konkretizirano uveljavljati. Očitki o procesnih kršitvah tako niso utemeljeni.

Pritožba tako ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 353. členom ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

O pritožbi proti sklepu o stroških: Tožnik v pritožbi trdi, da toženca do konca glavne obravnave stroškov nista priglasila. Pritožbeno sodišče je zato v luči pravila iz 3. odstavka 163. člena ZPP preizkusilo resničnost navedenega procesnega dejstva. Pri tem je ugotovilo, da iz spisovnega gradiva v resnici ne izhaja, da bi toženka stroške priglasila do zaključka glavne obravnave. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 15.10.2009 izhaja namreč le to, da je stroške priglasila tožeča stranka. Kasneje (na list. št. 182) se res nahaja še en ročno pisan stroškovnik, ki je naslovljen kot stroškovnik tožeče stranke. Ne glede na to, ali gre pri tem stroškovniku morebiti za lapsus v nazivu, pa ni jasno, kako in kdaj je ta stroškovnik prispel v spis. Iz zapisnika, ki je javna listina, ne izhaja, da bi tožena stranka stroške priglasila do konca glavne obravnave. Zato je bilo mogoče upoštevati le tiste priglašene stroške, ki jih je tožena stranka priglasila že ob zaključku glavne obravnave v prvotnem sojenju (26.9.2006 – stroškovnik na list. št. 108). Ti stroški so torej bili pravočasno priglašeni. Izpodbijani sklep pa se sklicuje tudi na priglasitev stroškov, ki so nastali kasneje. Ker takšna pravočasna priglasitev kasnejših stroškov iz spisa ni razvidna, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških spremenilo tako, da je toženi stranki obračunalo le stroške po stroškovniku z dne 26.9.2006. Pri tem je pritožbeno sodišče materialnopravno preizkusilo tudi te stroške. Od stroškov, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom, je odštelo priznanih 50 točk, ki jih je sodišče priznalo za končno poročilo stranki. Celotno opravilo je namreč zajeto v ostalih postavkah. Pritožbeno sodišče je tako toženi stranki priznalo stroške postopka v višini 3.975 odvetniških točk, temu dodalo 10 % pribitek za zastopanje več strank, 20 % DDV in znesek materialnih stroškov v višini 62,80 EUR. Tako obračunani stroški znašajo 2.471,17 EUR. Na podlagi pooblastila iz 3. točke 365. člena ZPP je tako pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep o stroških spremenilo, kot je navedeno zgoraj.

O pritožbenih stroških: Pritožnik je uspel z izrazito majhnim delom obeh pritožb. Na podlagi pravila iz 2. odstavka 154. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbenega postopka krije sam.

O kritiki dotedanje prakse glej več v: Zvone Strajnar, Neupravičena pridobitev, Pravosodni bilten, 2003/2, strani 153-173. Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji).