Jedro

Predpostavka za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 je tožba zoper odločbo, s katero je odločeno o kakšni pravici ali obveznosti. Če ta pogoj ni izpolnjen, tožnik ne more v upravnem sporu zoper sklep o dovolitvi izvršbe zahtevati izdaje začasne odredbe po navedeni določbi ZUS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se do pravnomočnosti zadrži izvršitev izpodbijanega akta. Zahtevo je tožnik vložil med upravnim sporom, ki ga je sprožil dne 12.11.2007 zoper sklep o dovolitvi izvršbe gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota C. z dne 16.8.2007. Z navedenim sklepom je bilo ugotovljeno, da je odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enota C. z dne 8.12.2006, popravljena s sklepom o popravi pomote z dne 30. 5. 2007, s katero je bil tožniku odrejen inšpekcijski ukrep - odstranitev stanovanjskega objekta na parceli, št. 15 in 16 k.o..., postala izvršljiva (1. točka izreka), ter določen rok za izvršitev odločbe (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče navaja, da z izpodbijanim sklepom ni odločeno o nobeni tožnikovi pravici ali obveznosti in da vsebina sklepa ni takšna, da bi bila izvršba sploh mogoča. Zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zahteval izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker bi mu z izvršitvijo akta - rušitvijo stanovanjske hiše, nastala težko popravljiva škoda, in sicer materialna škoda v višini preko 100.000 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje so pravilni in imajo podlago v 1. in 2. odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS- 1, Uradni list RS, št. 105/2006).

Začasna odredba po 2. odstavku 32. člena ZUS-1, kakršno je predlagal tožnik, je institut, s katerim se prepreči izvršitev v upravnem sporu izpodbijanega akta. Tožba v upravnem sporu namreč nima suspenzivnega učinka, razen v primerih, ko poseben zakon določa drugače. Zato je v ZUS- 1 predvideno pooblastilo sodišču, da na tožnikovo zahtevo zadrži izvršitev izpodbijanega akta, če so zato izpolnjeni pogoji, in sicer, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda in če bi izdaja začasne odredbe ne posegla nesorazmerno v javno korist. Sodišče torej lahko z začasno odredbo prepreči izvršitev v upravnem sporu izpodbijanega akta, vendar le do pravnomočne odločitve o tožbi. Glede na namen začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 je torej procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe vložena tožba zoper odločbo, s katero je odločeno o kakšni pravici ali obveznosti, torej zoper izvršilni naslov, v obravnavanem primeru je to odločba, s katero je bil tožniku odrejen inšpekcijski ukrep. Da bi tožnik vložil tožbo zoper odločbo, s katero mu je bil odrejen inšpekcijski ukrep, pa iz podatkov spisa ne izhaja in tega tožnik niti ne zatrjuje. Zato je sodišče ravnalo pravilno, ko je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

Ker glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.