Jedro

Odškodninska odgovornost je odgovornost, ki temelji na zakonu, in je s pogodbo ni mogoče prenesti na drugega.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 2.107,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.07.2004 dalje. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 85,21 EUR.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da 14. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP) ureja le razmerje med najemodajalcem in najemnikom, ne pa odškodninske odgovornosti za nepravilno nameščeno in slabo vzdrževano rampo. Tožena stranka kot lastnik – imetnik poslovne stavbe nosi objektivno odgovornost za škodo od nevarne stvari – rampe. Obiskovalci takšne ovire ne pričakujejo, saj gre za vhod v uradne prostore sodišča, kjer po normalnem teku stvari naj ne bi bilo nobenih ovir. Tožena stranka je poslovni prostor res oddala v najem sodišču, vendar to ne vpliva na njeno odgovornost. Ne drži tudi zaključek sodišča, da je sklenitelj zavarovanja po zavarovalni polici št. 0100409 najemnik stavbe. Tožena stranka ni z ničemer obveščala mimoidočih in jih opozarjala, rampa pa je bila na dan škodnega dogodka še pokvarjena in zato ves čas popolnoma spuščena. V tej smeri bi morala ukrepati tako najemodajalec kot najemnik stavbe. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno sojenje ter priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica od tožene stranke zahteva povračilo škode, ki ji je nastala dne 17.12.2004 pred vhodom v stavbo na naslovu M., kjer je nameščena nezaščitena rampa, ki preprečuje vhod nepooblaščenim osebnim vozilom. Rampa je bila pokvarjena in zato spuščena, tožnica je ni opazila, se zanjo zataknila, posledično padla in si poškodovala desni gleženj. Meni, da gre za nevarno stvar, zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke kot lastnice stavbe, ki ni v zadostni meri poskrbela za zavarovanje omenjene rampe, saj v kolikor ta ne bi bila pokvarjena in spuščena oz. bi bilo v njeni okolici vsaj opozorilo, ki bi na samo prisotnost rampe opozarjalo mimoidoče, do nesreče ne bi prišlo.

Sodišče prve stopnje je njen tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka svojo obveznost upravljanja in vzdrževanja stavbe prenesla na najemnika, le investicijska dela so bila stvar zavarovalnice oz. lastnika stavbe, pri tem pa se je sklicevalo na 14. člen ZPSPP. Po mnenju sodišča prve stopnje je tako utemeljen ugovor pasivne legitimacije tožene stranke.

Tožeča stranka je podala navedbe, ki lahko utemeljujejo odškodninsko odgovornost tožene stranke tako po krivdnem kot po objektivnem principu. V prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je urejena splošna, krivdna odgovornost. Zahteva za povračilo škode je utemeljena, če so podani štirje elementi, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je OZ vpeljal načelo obrnjenega dokaznega bremena (1. odstavek 131. člena OZ), kar pomeni, da je na tožencu breme, da dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Objektivna odgovornost, ki je uzakonjena v drugem odstavku 131. člena OZ ter 149. in 150. členu OZ, je izjema. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ). Da gre za objektivno odgovornost, sodna praksa šteje samo v okoliščinah in primerih, ko gre za veliko in nepredvidljivo nevarnost škode, ki se ji ni mogoče izogniti tudi, če se pri opravljanju dejavnosti ali uporabi stvari uporabi vsa dolžna skrbnost. V določenih okoliščinah sicer stvar res lahko postane nevarna, vendar to narave odgovornosti ne spreminja. Treba je ugotoviti, ali je takšna povečana nevarnost posledica nedopustnega ravnanja ali ne. Če je posledica nedopustnega ravnanja, je podlaga odškodninske odgovornosti zopet krivdna.

Sodišče prve stopnje narave morebitne odškodninske odgovornosti tožene stranke sploh ni presojalo. V obrazložitvi se je sicer sklicevalo na 131. člen OZ, vendar predpostavk krivdne odgovornosti tožene stranke ni ugotavljalo. Sklicevanje sodišča prve stopnje na 14. člen ZPSPP pa ne utemeljuje zavrnitve tožbenega zahtevka. Ta določba ureja le medsebojna razmerja najemodajalca in najemnika ter njuno morebitno (poslovno) odškodninsko odgovornost. Tudi v kolikor bi sodišče štelo, da je tožena stranka s pogodbo prenesla svojo odškodninsko odgovornost na najemnika, pa gre ugotoviti, da takšen medsebojen dogovor pogodbenih strank ne more učinkovati proti osebam, ki niso sodelovale pri sklepanju pogodbe (3. osebe). Odškodninska odgovornost je odgovornost, ki temelji na zakonu, in se je odgovorna oseba ne more izogniti s prenosom na drugega.

Pritrditi gre tudi pritožbeni kritiki, da dokazi ne potrjujejo zaključka, da je v pogajanjih pred vložitvijo tožbe tožena stranka odgovarjala za Okrajno sodišče v Ljubljani (pravilno RS) kot svojega zavarovanca. Res je to tožeča stranka navedla v odškodninskem zahtevku, ki ga je pred pravdo naslovila na toženo stranko (A8), a predložena polica (B7) in poravnalna ponudba (A9) potrjujeta, da je tožena stranka nastopala kot odgovorna zase.

Ker sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo narave in elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (353. člen ZPP), saj bi v kolikor bi opravilo obravnavo in prvič ugotavljalo pravnorelevantna dejstva ter odločilo o tožbenem zahtevku, pravdnima strankama odvzelo možnost pritožbe (1. odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 25. členom Ustave Republike Slovenije). Glede na že povedano se bo moralo sodišče prve stopnje najprej opredeliti do narave odgovornosti in presoditi, ali so podani elementi krivdne ali objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke ter ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, je razveljavilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka in odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).