Jedro

Posameznik ima pravico vedeti za razloge, zaradi katerih je sodišče sprejelo določeno odločitev, sicer je pravica do sodnega varstva le navidezna.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba: v delu, ki se nanaša na prekršek po sedemnajstem odstavku 88. člena Zakona o pravilih cestnega prometa,spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilca ustavi. Stroški tega dela postopka bremenijo proračun; v delu, ki se nanaša na prekršek po petem odstavku 37. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču v ponovno sojenje.

Obrazložitev

A. 1.

Prekrškovni organ Policijska postaja Slovenske Konjice je zoper storilca dne 16. 9. 2011 izdal odločbo o prekršku št. 555006356183 za

radi prekrškov po petem odstavku 37. člena in sedemnajstem odstavku 88. člena Zakona o pravilih cestnega prometa

(v nadaljevanju ZPrCP). Za prvi prekršek je storilcu določil globo 500 € in 5 kazenskih točk, za drug prekršek pa globo 200 €, nakar mu je izrekel enotno globo 700 € in 5 kazenskih točk. Zoper odločbo o prekršku je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah s sodbo ZSV 151/2011 z dne 14. 5. 2012 zavrnilo.

2.

Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in kršitve materialnih določb zakona po 1. točki 156. člena ZP-1. Navaja, da izpodbijana sodba glede prekrška po petem odstavku 37. člena ZPrCP nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz obrazložitve sodbe ne izhaja, zakaj sodišče ocenjuje, da je prišlo do trčenja v obcestno škarpo zaradi prekrška kršitelja in ne zaradi njegovega umikanja nasproti vozečemu avtomobilu, kot je navajal kršitelj v zahtevi za sodno varstvo. Ker razlogov o tem odločilnem dejstvu nima niti odločba o prekršku, čeprav je storilec enake navedbe podal že v postopku pred prekrškovnim organom, sklicevanje na razloge odločbe prekrškovnega organa ne zadostuje. V zvezi s prekrškom po sedemnajstem odstavku 88. člena ZPrCP vrhovna državna tožilka meni, da opis dejanja v izreku odločbe o prekršku ne vsebuje vseh zakonskih znakov prekrška, saj je navedeno zgolj, da je poleg voznika na sedežu sedela oseba pod vplivom alkohola. Ker zakon za obstoj tega prekrška zahteva, da je oseba na sovoznikovem sedežu očitno pod vplivom alkohola, bi to očitnost moral izkazovati tudi izrek odločbe. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na prekršek po petem odstavku 37. člena ZPrCP, razveljavi in v tem delu vrne sodišču zadevo v ponovno sojenje, v delu, ki se nanaša na prekršek po sedemnajstem odstavku 88. člena ZPrCP pa sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi.

3.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu, ki nanjo ni odgovoril. B.

K zatrjevani kršitvi določb postopka

4.

Kot izhaja iz izreka odločbe o prekršku, je storilec prekršek po petem odstavku 37. člena ZPrCP storil s tem, da na odseku ceste, kjer vozišče ni ločeno z ločilno črto, ni vozil čim bližje desnemu robu oziroma na takšni oddaljenosti od desnega roba vozišča, da bi promet potekal varno in neovirano, zaradi česar je zapeljal v desno čez bankino ter po 8,4 m vožnje po desni bankini s sprednjim desnim kolesom vozila trčil v kamnito obcestno škarpo, nakar je z desnimi kolesi vozil po njej v dolžini 6,8 m, nato pa zapeljal nazaj na bankino ter na vozišče, po 39,2 m vožnje po desnem delu vozišča pa je vozilo zaradi poškodovanega sprednjega desnega kolesa obstalo.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je storilec v izjavi po 55. členu ZP-1 ter v ugovoru zoper plačilni nalog navajal, da obravnavanega prekrška ni stori, saj je s ceste zapeljal zato, ker je iz nepreglednega ovinka nasproti pripeljal avtomobil rdeče barve z dolgimi lučmi, vozil je z veliko hitrostjo in po storilčevem voznem pasu. Trdil je, da je bila vožnja po bankini in trčenje v obcestno škarpo izključno posledica predrzne in objestne vožnje voznika neznanega vozila, ki se mu je sam umikal. Navedel je, da je po trku nemudoma poklical policijo in vlečno službo, vendar policista, ki sta prišla na kraj dogodka, nista hotela zabeležiti njegove izjave. Zaradi prometne nesreče ni uveljavljal odškodnine pri zavarovalnici. Storilec je kot dokaz predlagal svoje zaslišanje, zaslišanje svojega brata, policistov, ki sta obravnavala prekršek, priložil je slike cestnega odseka ter predlagal poizvedbe na zavarovalnici o morebitni vložitvi odškodninskega zahtevka. Iste trditve in dokazne predloge je storilec podal tudi v zahtevi za sodno varstvo.

6. Vrhovna državna tožilka pravilno opozarja, da niti prekrškovni organ v odločbi o prekršku niti sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo na te navedbe storilca nista odgovorila. Pooblaščena uradna oseba je v obrazložitvi odločbe o prekršku navedla, da je, kljub zanikanju kršitelja, svojo odločitev sprejela na podlagi opisa dejanskega stanja policistov, ki sta opravila ogled kraja prometne nesreče, zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče, skice in slik prometne nesreče. V nadaljevanju obrazložitve je naveden dejanski opis prekrška, kot izhaja iz izreka odločbe. Sodnica je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzela navedbe prekrškovnega organa, nato pa navedla, da ni podana nobena kršitev iz 62. člena ZP-1 ter da je bilo dejansko stanje prekrška v hitrem postopku pravilno ugotovljeno.

7. Pravica do obrazložene sodne odločbe, ki izhaja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), je bistven element poštenega sodnega postopka. Od sodišča zahteva, da se z navedbami strank seznani, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se v obrazložitvi svoje odločbe opredeli do vseh tistih navedb, ki so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene.(1) Če naj bo posamezniku v postopku zagotovljena pravica, da predstavi svoje dejanske in pravne argumente, potem mora sodišče relevantnost teh argumentov pretehtati in o njih zavzeti stališče. Posameznik ima torej pravico vedeti za razloge, zaradi katerih je sodišče sprejelo določeno odločitev. V nasprotnem primeru bi bila pravica do sodnega varstva le navidezna.

8. Ta dolžnost sodišča izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, v skladu s katero mora sodišče v obrazložitvi sodbe oceniti navedbe zahteve za sodno varstvo. Pri presoji, ali je bilo standardu obrazloženosti zadoščeno, je potrebno nadalje upoštevati, da je zahteva za sodno varstvo praviloma edino redno pravno sredstvo zoper odločbo o prekršku, ki jo izda prekrškovni organ v hitrem postopku, in predstavlja edino stopnjo sodnega varstva v postopku o prekršku. Dolžnost sodišča, da presodi vse pravno relevantne navedbe zahteve za sodno varstvo, je zato potrebno razlagati še nekoliko širše kot v primeru, ko sodišče druge stopnje presoja pravilnost in zakonitost sodbe, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje.(2)

9. Storilčeve navedbe, da je do trčenja v obcestno škarpo prišlo zaradi umikanja nasproti vozečemu vozilu, ki je nepravilno pripeljal po njegovem delu cestišča, se nanašajo na odločilna dejstva. Če se je namreč dogodek pripetil tako, kot trdi storilec, je njegova krivda za prekršek po petem odstavku 37. člena ZPrCP izključena (prvi odstavek 32. člena Kazenskega zakonika v zvezi z 8. členom ZP-1). Sodišče bi se zato moralo vsebinsko opredeliti do storilčevih navedb in postavljenih dokaznih predlogov. Sklicevanje na obrazložitev odločbe prekrškovnega organa v tem primeru ne zadošča, saj tudi prekrškovni organ ni utemeljil, zakaj meni, da storilčeve trditve in dokazni predlogi ne morejo biti uspešni.(3)

10. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in je torej obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Obrazložitev izpodbijane sodbe je tako splošna, da bi se lahko nanašala na katero koli sodbo, s katero se zahteva za sodno varstvo zavrne. Če bi bila taka obrazložitev dopuščena, bi bila pravica do sodnega varstva v obravnavani zadevi le navidezna.(4) K zatrjevani kršitvi materialnega prava

11.

Po določbi 2. člena ZP-1 nikomur ne sme biti izrečena sankcija za prekršek, če dejanje ni bilo z zakonom, uredbo ali odlokom samoupravne lokalne skupnosti določeno kot prekršek, preden je bilo storjeno, in če za tako dejanje ni bila predpisana sankcija za prekršek. Skladno z navedenim mora izrek odločbe o prekršku med drugim obsegati tudi kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek - kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine (tretji odstavek 56. člena ZP-1).

12. Iz izreka odločbe o prekršku izhaja, da naj bi storilec prekršek pod točko b) storil s tem, da je „v istih krajevnih in časovnih okoliščinah na sedežu poleg voznika vozil osebo, ki je bila pod vplivom alkohola, s čimer je kršil sedmi odstavek 88. člena ZPrCP in s tem storil prekršek po sedemnajstem odstavku 88. člena ZPrCP.“

13. Vrhovna državna tožilka pravilno opozarja, da naveden opis ne vsebuje znakov prekrška. Prevoz alkoholizirane osebe na sovoznikovem sedežu je določen kot prekršek le, če je taka oseba očitno pod vplivom alkohola (sedmi odstavek 88. člena ZPrCP). Ta zakonski znak (tj. očitno) v obravnavanem primeru v izreku odločbe ni niti naveden niti konkretiziran. Dejanje, ki je opisano v izreku odločbe o prekršku, torej nima zakonskih znakov prekrška, zaradi česar je podana kršitev materialnih določb zakona po 1. točki 156. člena ZP-1. C.

14. Glede na ugotovljene kršitve je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na prekršek po petem odstavku 37. člena ZPrCP

, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču v ponovno sojenje. V delu, ki se nanaša na prekršek po sedemnajstem odstavku 88. člena ZPrCP

, pa je Vrhovno sodišče sodbo spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca ustavilo.

Ker je bil postopek ustavljen, stroški tega dela postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1).

Op. št. (1): Odločba Ustavnega sodišča RS Up-672/03 z dne 30. 9. 2005. Op. št. (2): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 47/2012 z dne

27. 11. 2012. Op. št. (3): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 15/2012 z dne 20. 3. 2012. Op. št. (4): Tako Vrhovno sodišče RS tudi v sodbah IV Ips 47/2012 in IV Ips 45/2012 z dne 27. 11. 2012.