Jedro

Sodišče svojega zaključka, da bi se tožnik lahko izognil trku, če bi v času škodnega dogodka vozil s prižgano lučjo, ni z ničemer obrazložil. Ker gre za pravno relevantne okoliščine, ki vplivajo na oceno tožnikovega soprispevka, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki (v nadaljevanju toženki) dolžni tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) solidarno plačati odškodnino v višini 21.154,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2008 do plačila (I. točka izreka). V preostanku je zahtevek tožnika zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da sta toženki dolžni v roku 15 dni tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.271,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (III. točka izreka), in da je tožnik dolžan v roku 15 dni prvi toženki povrniti 1.000,76 EUR pravdnih stroškov, drugi toženki pa 1.343,86 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni, podrejeno predlaga, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s presojo sodišča prve stopnje o 20 % soprispevku k nastali škodi (10 % soprispevku zaradi neuporabe luči in 10 % soprispevku zaradi neuporabe varnostne čelade). Vztraja, da ni prispeval k nastanku škode. V svoji izpovedi je potrdil, da je imel na motorju nameščeno luč in da jo je tudi uporabljal. Jasno je, da se brez luči ne bi mogel pripeljati ponoči iz Ljubljane. Zaradi izredno kratkega svetlobnega snopa tudi ob uporabi luči ni imel možnosti opaziti ovire na cestišču in nanjo tudi ni mogel odreagirati, saj je tam ni mogel pričakovati. Ni mu mogoče očitati neuporabe čelade, saj njena uporaba ni bila predpisana, ker je hitrost 25 km/h izredno nizka. Ne vzdrži niti argument nedopustnosti, ki ga sodišče prve stopnje utemeljuje z dejstvom, da se je tožnik iz Ljubljane proti Obali vozil po cestah in kolesarskih stezah. V škodnem dogodku je utrpel izredno hude poškodbe, zaradi katerih je bil v smrtni nevarnosti. Trpel je telesne bolečine v trajanju in z intenziteto, kot izhajajo iz izvedenskega mnenja, tekom zdravljenja je trpel številne nevšečnosti (med njimi tudi dva ciklusa fizioterapije). Pravična denarna odškodnina zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 20.000,00 EUR, zato je prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku 10.000,00 EUR prenizka. Pravična denarna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znaša 17.000,00 EUR in ne 12.500,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Tožniku so izredno hude telesne poškodbe pustile trajne posledice v anatomskem, funkcionalnem in estetskem smislu. Trajne posledice v funkcionalnem smislu predstavljajo občasni glavoboli, motnje koncentracije in spomina, ki so povzročile zmanjšanje učinkovitosti učenja, zaradi katere ni končal šolanja, boleče dviganje desne roke preko vodoravne lege in omejena gibljivost v rami. Trajne posledice predstavljajo tudi brazgotine, ki po oceni sodnega izvedenca ustrezajo definiciji skaženosti. Zahtevek za plačilo stroškov prevoza na preglede in terapije je utemeljen v celoti. Nepravilna je stroškovna odločitev, pri kateri je upoštevan le uspeh po višini, ne pa tudi uspeh po temelju.

3. Zoper obsodilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje prva toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni, podrejeno predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje zaključku, da je podana njena pasivna legitimacija in vztraja, da kolesarska povezava, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, ni bila kategorizirana kot državna kolesarska pot. Iz izpovedi priče M. R. izhaja, da je šlo pri kolesarski povezavi za občinsko nekategorizirano cesto. Iz izpovedi priče E. F. pa izhaja, da je kolesarska povezava tekla po občinskem zemljišču. Pot zdravja in prijateljstva je bila res planirana in predvidena kot državna kolesarska pot, vendar ta pot z njene strani formalno ni bila načrtovana, zgrajena in vzdrževana. Planirana je bila kot daljinska kolesarska povezava, vendar je prva toženka formalno še ni vzpostavila. Preden je obnovo odseka financirala prva toženka, jo je vzpostavila druga toženka in jo ves čas tudi vzdrževala (listinski dokazi). Del odseka je namreč obnovila oziroma financirala druga toženka sama. Financiranje obnove dela, ki ga je obnovila prva toženka, je ta po izpovedi priče F. štela kot svoj vložek v vzdrževanje obstoječe kolesarske povezave. Na odsekih, kjer je prva toženka financirala obnovo, je bila v skladu s projektno dokumentacijo postavljena tudi prometna signalizacija. Da je šlo za obnovitvena dela in da je bil vsaj del projektne dokumentacije izdelan po naročilu druge toženke, je izpovedal tudi priča D. B. Da je to kolesarsko povezavo druga toženka vedno štela za kolesarsko pot, s katero upravlja sama, potrjuje dejstvo, da je pri K. pred škodnim dogodkom in tudi po njem naročala njeno vzdrževanje (dopis z dne 3. 4. 2012). Druga toženka je pri obnovi ves čas sodelovala s prvo toženko (izpoved prič B. in F.). Ob prevzemu 16. 1. 2008 je prva toženka prevzela zgolj dela, ki jih je izvajalec opravil, nikoli pa ni od druge toženke prevzela v upravljanje celotne kolesarske povezave. Druga toženka je postavila ovire na meji oziroma na začetku in koncu odsekov, ki jih je sama financirala. Da je kolesarsko povezavo vzpostavila in vzdrževala druga toženka, je ugotovilo tudi samo sodišče prve stopnje. Prva toženka zato ni pasivno legitimirana. Ker je bila predmetna kolesarska pot v času škodnega dogodka zgolj planirana za izgradnjo in je prva toženka financirala zgolj obnovo majhnega odseka te povezave, prva toženka predmetne kolesarske poti ni bila dolžna vzdrževati, upravljati, nadzorovati in postavljati ustrezno prometno signalizacijo v skladu z Zakonom o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC). Iz navedenega razloga ni podana njena krivdna odgovornost za nastalo škodo. Očitek, da betonskih stebričkov ni označila na način, da bi bili dobro vidni v nočnem času, ni utemeljen. Po dejanskih ugotovitvah so izvajalci obnove odseka, katerega je financirala prva toženka, na kraju škodnega dogodka po projektu postavili le dve betonski oviri, ki nista predstavljali nevarni oviri, ne glede na to, da nista bili dodatno označeni in osvetljeni, saj sta še vedno omogočali nemoten prehod kolesarjev. Priča M. G. je po vpogledu v fotografije povedal, da gre po njegovih izkušnjah za odsevne oznake. Javne cesta niso osvetljene, razen v naseljih, za kar pa so dolžne poskrbeti občine. Dodatna označitev betonskih ovir z barvami in njihova osvetlitev je postala potrebna šele po postavitvi dodatnih treh betonskih ovir, ki pa jih je postavila druga toženka. Iz dokazov (fotografij in skice kraja nezgode) izhaja, da se je tožnik zaletel v betonski stebriček, ki ga je postavila druga toženka. Kdor je v nočnem času vozil po kolesarski stezi z lučjo, je lahko stebričke pravočasno opazil in ustrezno reagiral. Tudi sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da betonski stebrički sami po sebi niso predstavljali povečane nevarnosti, iz katere bi izvirala pri redni rabi in običajni pazljivosti večja nevarnost za uporabnike. Pred tožnikom ni vanje trčil nihče. Ugotovitev, da so stebrički popolnoma onemogočali prehod, ni obrazložena. Skica kraja nezgode ni narisana v pravilnih izmerah. Poleg tega je za ugotovitev navedenega dejstva potrebno strokovno znanje izvedenca cestnoprometne stroke, katerega postavitev je predlagala tudi prva toženka. Nadzora te kolesarske povezave ni bila dolžna opravljati, zato ji sodišče prve stopnje neutemeljeno očita, da ga ni opravljala. Ker jo je ves čas nadzorovala druga toženka, prva toženka brez njenega vedenja in soglasja ne bi mogla odstraniti dodatnih stebričkov, ker ni bila seznanjena s konkretnimi okoliščinami uporabe kolesarske povezave. Za nastalo škodo je izključno odgovoren tožnik oziroma je njegov soprispevek prenizko ocenjen. Tožnik ni vozil s prilagojeno hitrostjo. V okoliščinah konkretnega primera (nočni čas, utrujenost tožnika, vožnja brez luči, neznana pot) je tožnikova hitrost prispevala k temu, da se oviram ni uspel pravočasno izogniti. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da je tožnik vozil brez luči in da ni uporabljal čelade, nosi večino odgovornosti. Če bi imel luč in čelado, bi bile poškodbe bistveno manjše ali do njih sploh ne bi prišlo. Ker je na začetku kolesarske poti zapeljal mimo enakih ovir, bi moral ovire pričakovati in ustrezno prilagoditi vožnjo. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je previsoko odmerjena. Tožnik ni predložil dokaza, da je bilo kolo z motorjem njegova last. Prodal ga je za 400,00 EUR in je bil tako lahko oškodovan za največ 233,00 EUR. Tožnikov zahtevek iz naslova tuje pomoči ni utemeljen, saj je tožniku doma pomagala mati. Dokaza o plačilu pomoči materi in dokaza o cediranju terjatve ni predložil. Ker je sodni izvedenec ugotovil, da je tožnik po odpustu iz bolnice potreboval pomoč le pri fizično zahtevnejših domačih opravilih oziroma dviganju in prenašanju težjih bremen, tožnik ni potreboval pomoči pri osnovnih potrebah in je torej ni potreboval dve uri na dan.

4. Druga toženka v odgovoru na pritožbo tožnika in prve toženke predlaga, da ju pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrne.

5. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje druga toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrne. Podrejeno predlaga, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kateremu členu Pravilnika o prometni signalizaciji nasprotuje samovoljna postavitev treh dodatnih stebričkov na obeh straneh kolesarske steze. Nadalje ni pojasnilo, na podlagi katerega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je podana solidarna odgovornost toženk. Iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj ni mogoče ugotoviti deležev toženk pri nastanku škode, če je pri prvi toženki ugotovljeno večje število protipravnih ravnanj, pri drugi toženki pa le eno. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi okoliščin, navedenih v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, za katere druga toženka ne odgovarja, in ne zaradi samih ovir na kolesarski stezi, ni ugotovilo vzročne zveze med postavitvijo ovir na kolesarski stezi in škodnim dogodkom. Zato je materialnopravno napačno zaključilo, da je tudi druga toženka odgovorna za nastanek škode. Kljub ugotovitvi, da med postavitvijo betonskih ovir in nastalo škodo ni vzročne zveze (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), je sodišče prve stopnje v nadaljevanju navedlo, da so trije postavljeni betonski stebrički bistveno pripomogli k nastanku škodnega dogodka in tega ni pojasnilo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pred trkom tožnik in njegov prijatelj nista zavirala in se nista poskušala izogniti trku. Tožnik betonskih stebričkov ni videl, dokler se ni v enega izmed njih zaletel. Navedeno izhaja iz izpovedi tožnika in njegovega prijatelja. Glede na to, da sta s prijateljem vozila vzporedno, je mogoče, da sta se zaletela ravno v stebrička, ki ju je postavila prva toženka. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik ponoči, na neosvetljeni kolesarski stezi, ki je ni poznal, vozil kolo z motorjem brez luči, njegovo vidljivost pa so dodatno zmanjševala nasproti vozeča vozila. Ker je kljub navedenim okoliščinam vozil s hitrostjo 20-25 km/h, kar je maksimalna hitrost kolesa z motorjem, mu je mogoče očitati, da svoje vožnje ni prilagodil razmeram na kolesarski stezi, s čimer je kršil Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1). Hitrosti vožnje ni prilagodil razmeram na stezi na način, da bi lahko ustavil pred kakršnokoli oviro. Ovire na kolesarski poti za tožnika niso bile nepričakovane. Iz izpovedi prič izhaja, da je tožnik na kolesarsko stezo vstopil tako, da je šel mimo stebričkov, zato je stebričke mogel in moral pričakovati tudi na drugih delih kolesarske steze. Ker bi po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik, če bi imel na kolesu z motorjem luč, te ovire pravočasno opazil ter se pred njimi ustavil ali se jim kako drugače izognil, betonski stebrički niso predstavljali vzroka za nastanek škodnega dogodka. Vzrok zanj je predstavljala izključno tožnikova nočna vožnja s kolesom z motorjem brez luči, ki ni bila prilagojena razmeram. Takšne dejanske ugotovitve utemeljujejo sklep, da je tožnik izključno sam odgovoren za nastanek škode in je zato zaključek sodišča prve stopnje o zgolj 10 % soprispevku tožnika materialnopravno napačen. Ker je sodišče prve stopnje obenem ugotovilo, da tožnik v primeru, če bi uporabljal varnostno čelado, škode ne bi utrpel oziroma bi bila ta manjša, toženki za škodo ne moreta biti odgovorni, saj med njunim ravnanjem in nastalo škodo ni vzročne zveze. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem k nastanku škode prispeval zgolj v višini 20 %, je zato materialnopravno zmoten. Za škodo, ki je tožnik ni odvrnil oziroma preprečil, čeprav bi jo lahko, toženki ne moreta biti odgovorni.

6. Pritožbe so utemeljene.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila kolesarska pot, na kateri se je poškodoval tožnik, državna kolesarska pot, ki jo je bila v skladu z ZJC dolžna vzdrževati, upravljati, jo nadzorovati in postavljati ustrezno prometno signalizacijo, prva toženka. Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni in obširni ter že vsebujejo odgovor na vse neutemeljene pritožbene navedbe prve toženke o tem, da njena pasivna legitimacija ni podana. Tako ni dvoma, da se prva toženka odgovornosti za nastalo škodo ne more izogniti. Enako velja glede drugotožene stranke, ki je po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje svojevoljno postavila tri dodatne neprimerno označene betonske stebričke tako, da je bila onemogočena vožnja s kolesom s pomožnim motorjem po sredini kolesarske steze ali pa ob obeh straneh. Z razlogi v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj v obravnavanem primeru ni podana objektivna odgovornost. S sklicevanjem na nekoliko nerodno, v kontekstu neobstoja objektivne odgovornosti, podano obrazložitev sodišča prve stopnje, da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi samih ovir na kolesarski stezi, se druga toženka ne more rešiti krivdne odgovornosti. Iz razlogov izpodbijane sodbe v 19. točki obrazložitve (sicer pa tudi iz drugih delov obrazložitve) jasno izhaja, da je podana vzročna zveza med namestitvijo treh dodatnih betonskih stebričkov, ki so bili prvi v vrsti iz tožnikove smeri, in škodnim dogodkom ter zakaj. V izpodbijani sodbi res ni izrecno navedeno, v katerega od betonskih stebričkov se je tožnik zaletel, iz razlogov izpodbijane sodbe kot celote pa posredno izhaja, da se je zaletel v betonske stebričke, ki jih je postavila druga toženka. V primeru, če sodišče izrecno ne navede določbe predpisa, ki ga je uporabilo, odločitev še ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato druga toženka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni konkretno pojasnilo, kateri določbi Pravilnika o prometni signalizaciji nasprotuje njeno ravnanje in na podlagi katerega odstavka 186. člena OZ, ki sicer ureja različne situacije, je podana solidarna odgovornost toženk. Iz razlogov izpodbijane sodbe kot celote izhaja, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti deležev toženk pri povzročeni škodi. Tako gre le za vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Odgovor pritožbenega sodišča je pritrdilen.

8. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je imel v času škodnega dogodka na kolesu s pomožnim motorjem nameščene luči. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita in popolna, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva. Tožnik je ne more omajati s pritožbenimi navedbami, da je v svoji izpovedi potrdil uporabo luči, saj iz izpovedi priče V. B. in fotografij v spisu izhaja drugače. Enako velja glede tožnikovih pritožbenih navedb, da se brez luči ne bi mogel pripeljati iz Ljubljane.

9. Sodišče prve stopnje je v 23. točki obrazložitve navedlo, da bi lahko luč, če bi tožnik v času škodnega dogodka vozil s prižgano lučjo, betonske ovire osvetlila na razdalji, ko bi jih tožnik zaznal, da bi pričel zavirati in bi se ustavil ali se jim kakorkoli drugače izognil. Iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja podlaga za takšen zaključek. Njegovo pravilnost tožnik v pritožbi izpodbija, saj vztraja, da zaradi izredno kratkega svetlobnega snopa kljub uporabi luči ne bi imel možnosti opaziti ovire in nanjo odreagirati. Ker izpodbijani zaključek sodišča prve stopnje ni z ničemer obrazložen, ga pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. V tem delu je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je razveljavitveni razlog. Gre za pravno relevantno okoliščino, ki vpliva na oceno tožnikovega soprispevka. S strani sodišča prve stopnje ugotovljen prispevek tožnika k nastali škodi v pritožbah izpodbijajo tožnik in obe toženki. Tožnik navaja, da k nastali škodi ni z ničemer prispeval, vendar takšno vztrajanje ni utemeljeno, saj določen prispevek k nastali škodi tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje že dejstvo, da ni nosil zaščitne čelade. Obe toženki na podlagi zgoraj navedene neobrazložene ugotovitve navajata, da je tožnik za nastalo škodo izključno odgovoren, kar glede na nedopustna ravnanja, ki jih je mogoče očitati toženkam, prav tako ni utemeljeno, podrejeno pa vztrajata na višjem prispevku tožnika k nastali škodi. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo neprimerne hitrosti tožnika, pri čemer se je sklicevalo na nepričakovanost ovire, ki ni bila osvetljena (s tem se pritožbeno sodišče strinja), ni pa presojalo, ali je bila hitrost tožnika primerna glede na druge okoliščine primera, ki jih utemeljeno izpostavljata toženki v pritožbah.

10. Ker je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz zgoraj pojasnjenega razloga, na preostale pritožbene navedbe pravdnih strank pritožbeno sodišče ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbam ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

13. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva in jih tudi obrazložiti tako, da sodba ne bo obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem naj upošteva, da je v primeru, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, treba izvesti dokaz z izvedencem. Na vprašanje, ali bi luč, če bi jo tožnik uporabljal, lahko osvetlila betonske ovire na razdalji, ko bi jih tožnik zaznal, da bi pričel zavirati in bi se ustavil ali bi se jim kako drugače izognil, sodišče ne more odgovoriti samo, saj nima potrebnega strokovnega znanja. Nanj lahko odgovori samo izvedenec cestnoprometne stroke. Njegovo postavitev so pravdne stranke v obravnavanem primeru predlagale. Za ugotovitev, ali so betonski stebrički preprečevali prehod, strokovno znanje izvedenca ni potrebno.