Jedro

Sodbeni izrek o ugotovitvi obstoja služnosti mora biti določno opredeljen z namenom, za katerega so se vožnje opravljale celotno priposestvovalno dobo ali z vrsto vozil, s katerimi so se vožnje opravljale.

Izrek

1. Pritožba tožečih strank se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (točka 2 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi toženih strank se ugodi in se sodba v izpodbijanem obsodilnem delu (točka 1 izreka) in v odločitvi o stroških postopka (točka 3 izreka) razveljavita ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da za potrebe gospodujočih zemljišč v solasti tožnikov obstaja služnostna pravica hoje in voženj po nepremičnini v solasti toženih strank. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine ter glede stroškov postopka odločilo, da sta toženi stranki dolžni povrniti tožnikom pravdne stroške v znesku 552,83 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni odločitvi se pritožujejo vse pravdne stranke.

Tožniki izpodbijajo odločitev v zavrnilnem delu in uveljavljajo vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagajo, da sodišče druge stopnje njihovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi v celoti s stroškovno posledico. V pritožbi pojasnjujejo, da je sodišče prve stopnje dajatveni zahtevek neutemeljeno zavrnilo, saj so uveljavljali stvarno pravni zahtevek in ne obligacijskega na podlagi pogodbe. Tožniki imajo pravico zahtevati izstavitev listine, na podlagi katere bodo dosegli vknjižbo služnostne pravice v zemljiški knjigi. Pritožniki zahtevajo povrnitev pritožbenih stroškov.

Toženi stranki izpodbijata sodbo v obsodilnem delu in glede stroškov postopka, uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in odločitev v izpodbijanem delu razveljavi. V pritožbi pojasnjujeta, da je odločitev prvostopnega sodišča nepravilna, saj se po sporni poti nikoli ni vozilo z vsemi prevoznimi sredstvi, ker je pot preozka, premajhen je tudi radij priključitve na javno cesto, zato veliki tovornjaki že sedaj po sporni poti niso mogli voziti. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti lastnosti poti in omejiti vrste vozil. Dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno, posledično pa materialno pravo napačno uporabljeno. Odločitev o tem, da se lahko vožnje opravljajo z vsemi vozili, bi nujno narekovala širitev poti, zaradi katere bi bilo potrebno poseči v sosednja zemljišča, pri čemer pa se ne ve kam, toženi stranki pa ne soglašata s širitvijo poti v njuno zemljišče. Tožniki uporabljajo pot glede na obstoječe prostorsko stanje in namen gospodujočih nepremičnin, kar pomeni, da služnost ni brez omejitev. Sodišče bi moralo zavrniti zahtevek za ugotovitev neomejene služnosti, ki naj bi se izvajala v bodoče. Izrek sodbe je nejasen, saj se ne ve, ali je v celoti ugodeno zahtevku po neomejeni služnosti, ali je ta deloma zavrnjen. Iz izreka tudi ne izhaja namen, za katerega je služnostna pot pridobljena. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče tožbeni zahtevek deloma zavrnilo, kar bi moralo vplivati tudi na stroškovno odločitev. Po mnenju pritožnikov je bila odmerjena previsoka nagrada za odvetniške storitve. Glede na okoliščino, da toženi stranki nista nasprotovali vožnjam po sporni poti v obsegu, ki je nesporna, v presežku pa bi morala biti zavrnjena, bi takšna ugotovitev morala vplivati na odločitev o stroških postopka. Odločitev prvostopnega sodišča legalizira bodoče stanje. V dodatku k pritožbi toženi stranki grajata postopanje sodišča na obravnavi, saj na zaslišanje nista bili ustrezno pripravljeni. Predmet obravnave je bilo le preteklo izvrševanje voženj, kar pa med strankami ni sporno. Pritožnika zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov.

Toženi stranki sta vložili odgovor na pritožbo tožečih strank in predlagali zavrnitev njihove pritožbe. Menita namreč, da je odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna, pritožbeni razlogi pa niso utemeljeni.

Tožeče stranke niso vložile odgovora na pritožbo toženih strank.

Pritožba tožečih strank ni utemeljena, pritožba toženih strank je utemeljena.

Glede pritožbe tožečih strank: Tožniki so s tožbo uveljavljali ugotovitev služnostne pravice voženj s priposestvovanjem, kar pomeni, da so uveljavljali ugotovitev stvarne pravice na originaren način in ne na podlagi pravnega posla, zato so razlogi prvostopnega sodišča glede zavrnitve dajatvenega zahtevka na izstavitev listine nepravilni. Kljub temu pa je odločitev o zavrnitvi tega dela zahtevka pravilna, saj je nepotreben. Tožniki bodo namreč lahko predlagali vknjižbo služnosti v zemljiški knjigi v obsegu, kot bo ugotovljeno v nadaljevanju postopka, na podlagi pravnomočne sodbe o ugotovitvi služnosti, kar je v skladu z določbo 3. točke 1. odst. 40. člena Zakona o zemljiški knjigi. Pritožba tožnikov je zato neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (točka 2 izreka).

Glede pritožbe toženih strank: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v obsodilnem delu odločilo, da za potrebe gospodujočih zemljišč - nepremičnin parc. št. 226/4, vpisane v vl. št. 865 k.o. ... v lasti tožečih strank I., J.L. in D.A. ter parc. št. 226/12 in 226/13, vpisanih v vl. št. 613 k.o. ... v lasti tožnikov I.L. in J.L., obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili po obstoječi poti v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 223/1, vpisane v vl. št. 600 k.o. ..., v lasti toženih strank. V obrazložitvi sodbe je ugotovilo, da se ugotovitev o obstoju služnosti nanaša na obstoječe stanje, ko služeče nepremičnine predstavljajo stanovanjsko hišo in delavnico, v kateri se izvaja obrtna dejavnost. Toženi stranki vožnjam, kot so se za potrebe gospodujočih nepremičnin izvajale najmanj 20 let, nista nasprotovali. Nasprotujeta pa razširitvi služnosti za primer, da bi se namembnost služečih nepremičnin spremenila, kar je glede na prizadevanja tožnikov, da v upravnem postopku pridobijo gradbeno dovoljenje za adaptacijo, dozidavo in nadzidavo obstoječega objekta s spremembo namembnosti iz poslovnega v večstanovanjski objekt, realna bojazen. Pravilno je sicer stališče prvostopnega sodišča, da mora pri odločitvi upoštevati dejanske okoliščine v času odločanja, vendar pa mora ugotovljen obseg služnostne pravice tako glede namembnosti gospodujočih nepremičnin kot vrste vozil izhajati iz izreka sodbe, saj le izrek sodbe postane pravnomočen. Toženi stranki utemeljeno opozarjata, da iz sodbenega izreka v točki 1 ne izhaja opredelitev namena voženj, saj ni navedena niti kultura gospodujočih nepremičnin, kot so opredeljene v zemljiški knjigi ali katastru, niti ni nobene omejitve glede vrste vozil. To pa pomeni, da bi tožniki po sporni poti lahko vozili s kakršnimkoli vozilom in za kakršenkoli namen. Res je sicer, da bi imela v takšnem primeru toženca možnost v ustreznem sodnem postopku uveljavljati pravice, vendar pa takšno produciranje bodočih sporov predstavlja nedopustno ravnanje sodišča, saj mora biti sodbeni izrek glede ugotovitve služnosti toliko določen, da ne dopušča nobenih dvomov o tem, za kakšen namen je bila služnost pridobljena, tako glede namena, kar vpliva na pogostost voženj kot tudi glede vrste vozil. Odločitev prvostopnega sodišča, ki je ugotovilo obstoj služnosti voženj brez opredelitve namena in vrste vozil, kar pomeni brez omejitev, je iz navedenih razlogov materialnopravno napačna, zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 355. člena ZPP pritožbi toženih strank ugodilo in sodbo v točki 1 izreka razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje namreč zaradi zmotne materialnopravne presoje pomembnih dejstev ni ugotavljalo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerneje, da prvostopno sodišče dopolni dokazni postopek, pred tem pa pozove tožnike, da tožbeni zahtevek določno opredelijo v smeri, kot je bilo že obrazloženo. Če tožniki tožbenega zahtevka ne bi dopolnili v nakazani smeri, mora sodišče v okviru materialnopravne presoje 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki glede na določbo 1. odst. 266. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) predstavlja pravno podlago za pridobitev služnosti s priposestvovanjem, ugotoviti zgoraj navedena pravno relevantna dejstva in ugotovitve upoštevati pri odločitvi, saj je služnost mogoče priposestvovati le v obsegu in na način, kot se je izvrševala celotno priposestvovalno dobo, kar mora izhajati že iz izreka sodbe.

Glede stroškov postopka: Zaradi delne razveljavitve sodbe, je pritožbeno sodišče posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, o kateri bo moralo sodišče ponovno odločiti s končno odločbo in pri odmeri upoštevati tudi pritožbene stroške. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. člena ZPP.