Jedro

Tožena stranka tožniku ni pravilno obračunavala plače, ker je vsak mesec izplačevala enak znesek v višini osnovne plače, določene v pogodbi o zaposlitvi, ne glede na število delovnih ur. Pravilen obračun plač je narejen na podlagi urne postavke, ki se izračuna iz zneska osnovne plače ob upoštevanju povprečnega števila ur na mesec (174 ur). V primeru, v katerem je tožnik v posameznem mesecu opravil več ur kot 174 ur, je upravičen do plačila razlike do pravilno obračunanega zneska plače.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. alinei I. točke izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati razliko v plači za mesec avgust 2004, v višini 72,23 EUR in izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2004 dalje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto in izplačati premalo izplačane neto plače za obdobje od avgusta 2004 do vključno decembra 2006 v zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 285,00 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka). Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen, oziroma podredno, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo odločanje ter tožeči stranki naloži povrnitev vseh stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, tožbenega zahtevka pa tudi ni mogoče preveriti po posameznih postavkah, ki jih tožeča stranka vtožuje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je navedlo, da urna postavka ne sme variirati glede na določbe 59. člena Kolektivne pogodbe. Takšna razlaga bi bila pravilna, če bi tožena stranka osnovno plačo določila kot urno postavko za določeno število delovnih ur, česar pa ni storila. Osnovno plačo je v pogodbi o zaposlitvi namreč določila v mesečnem znesku. Tožeča stranka je tako vsak mesec prejela enako osnovno plačo, ne glede na število ur v mesecu, letno povprečje pa znaša 174 ur mesečno. Glede na to, da je število ur v mesecu različno, je izračun urne postavke le računska postavka, saj se le tako lahko izvede obračun plače, npr. v primeru, ko plača ne vsebuje samo rednega dela in je potrebno za določene dni, oziroma ure, obračunati npr. nadomestilo. Tožena stranka se pritožuje tudi v delu, ki se nanaša na uskladitveni dodatek in meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in izračuni, ki se nanašajo na uskladitveni dodatek, niso pravilni. Delavcem za čas, ko prejemajo nadomestilo plače, ne pripada uskladitveni dodatek oziroma jim pripada le za ure rednega dela, saj je v osnovo za izračun nadomestila uskladitveni dodatek že vključen. Tako 1. člen Aneksa h kolektivni pogodbi za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 91/04) kot 1. člen Aneksa h kolektivni pogodbi za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 79/05) določata, da zneski veljajo za redno delo. Nadalje opozarja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki zmotno priznalo 200 točk po Odvetniški tarifi za pripravljalno vlogo, s katero tožeča stranka ni navedla nič bistveno novega in ji zato vračilo stroškov ne pripada. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje le delno nepravilno uporabilo materialno pravo.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno urno postavko izračunati iz zneska osnovne plače za določen tarifni razred ob upoštevanju povprečnega števila ur na mesec, to je 174 ur. Osnovno plačo v višini izhodiščne plače za tarifni razred, v katerem je bil tožnik uvrščena (v tarifni razred VI/16), je torej potrebno deliti s 174 in tako izračunati urno postavko, pri čemer je v primeru, da je bilo mesečno opravljenih ur več, tožnik upravičen do razlike. Zaradi tega je za mesece, ko število ur presega 174 ur, utemeljeno prisojena razlika. Tožena stranka je nepravilno obračunavala plačo s tem, da je vsak mesec izplačevala enak znesek v višini osnovne plače, določene v pogodbi o zaposlitvi, ne glede na to, ali je bilo v mesecu več ali manj kot 174 delovnih ur.

Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno sklicevalo na 2. odstavek 59. člena Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo (Ur. l. RS, št. 81/2004), ki določa, da se osnovna plača zaposlenega določi v pogodbi o zaposlitvi, pri čemer je višina osnovne plače enaka ali višja od najnižje osnovne plače ustreznega tarifnega razreda (v primeru tožnika torej od 1. 5. 2004 dalje 804,97 EUR). Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je tožnik vsak mesec prejel enako osnovno plačo, določeno v pogodbi o zaposlitvi, ne glede na število ur v mesecu. Zmotne so trditve toženke, da se urna postavka vsak mesec preračuna iz osnovne plače glede na število opravljenih ur v posameznem mesecu in torej variira, saj določilo navedene kolektivne pogodbe povsem določno opredeljuje, da mesečni znesek velja le za 174 ur, torej je urno postavko moč izračunati zgolj tako, da se najnižja možna osnovna plača deli s 174 ur. V kolikor bi namreč obveljalo stališče toženke, da urna postavka variira glede na dejansko število opravljenih ur dela v posameznem mesecu, bi bilo takšno določilo kolektivne pogodbe nepotrebno.

Nadalje je zmotno tudi pritožbeno stališče tožene stranke, da tožniku ne pripada uskladitveni dodatek, kot je razsodilo sodišče prve stopnje, temveč bi mu uskladitveni dodatek pripadal le za ure rednega dela. Tožena stranka je bila namreč dolžna v skladu z Aneksom h kolektivni pogodbi za kemično in gumarsko industrijo Slovenije in Dogovorom o politiki plač v zasebnem sektorju v obdobju od 2004 do 2005 (Ur. l. RS, št. 55/2004) tožniku izplačevati še usklajevalni znesek, ki ga je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo. Zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede zastaranja vtoževane plače za mesec avgust 2004, saj je tožnik vložil tožbo šele 21. 9. 2009. Glede na 206. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v 5-ih letih in je zato ugovor zastaranja, ki ga je podala tožena stranka že v postopku pred sodiščem prve stopnje, utemeljen. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da je ta del tožnikovega tožbenega zahtevka zavrnilo (5. alinea člena 358 ZPP), v preostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, po 2. odstavku 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP.