Jedro

V sklepu o odreditvi pripora (2. odstavek 202. člena ZKP) mora biti opis dejanja konkretiziran tako, da je mogoče preizkusiti, na kateri historični dogodek se nanaša, ni pa potrebno, da bi bil podan tako podroben opis dejanja, kot se zahteva za nadaljnje sodne odločbe (sklep o uvedbi preiskave in sodba).

Izrek

Zahteva zagovornika obd. S.D. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 27.9.2005 zoper obd. S.D. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 3. in 5. odstavku 311. člena KZ. Senat istega sodišča je s sklepom z dne 30.9.2005 zavrnil zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno.

Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep spremeni in osumljenemu pripor odpravi, podrejeno pa se zavzema za nadomestitev pripora z milejšim ukrepom, hišnim priporom.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Meni da je odreditev pripora glede na težo kaznivega dejanja utemeljena ter da je podana sorazmernost med posegom v obdolženčevo svobodo in težo kaznivega dejanja. Ocenjuje tudi, da niso podane kršitve, ki jih uveljavlja zahteva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve je s pravnomočnim sklepom storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora nima razlogov o odločilnem dejstvu in sicer o tem, zakaj je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka. Zaradi nezakonitosti sklepa o odreditvi pripora je nezakonit tudi sklep izven obravnavnega senata. Senat je v sklepu, s katerim je zavrnil zagovornikovo pritožbo, navedel razloge glede neogibnosti, vendar po mnenju zagovornika s takim postopanjem ne more več sanirati pomanjkljivosti sklepa preiskovalnega sodnika. Ista bistvena kršitev je podana tudi, ker po oceni zahteve sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora v opisu ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki je očitano obdolžencu. V opisu ni konkretizirano, da naj bi obdolženec dejanje storil kot član hudodelske združbe, kar se mu očita s pravno kvalifikacijo. Zato sta opis in pravna opredelitev dejanja med seboj v nasprotju, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sklep preiskovalnega sodnika v obrazložitvi navaja okoliščine, na katere opira zaključek, da se pri obdolžencu kaže povsem realna in konkretna nevarnost, da bo na prostosti kazniva dejanja ponavljal ter da je zato potrebno zoper njega odrediti pripor. Sklep izven obravnavnega senata poleg razlogov, povezanih z ugotovitvijo, da obstaja pri obdolžencu utemeljen sum v smeri storitve obravnavanega kaznivega dejanja, vsebuje tudi razloge o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter obrazložitev, ki zadeva neogibno potrebnost odreditve pripora za varnost ljudi. Sklepanje o tem pogoju opira sodišče na način in obsežnost delovanja ter dosedanji način življenja obdolženca, kar je v sklepu senata tudi podrobneje obrazloženo. Zahteva ima sicer prav, da bi popolnejše razloge v tej smeri moral vsebovati že sklep preiskovalnega sodnika, vendar je treba upoštevati, da izpodbijani pravnomočni sklep predstavlja celoto in da gledano s tega vidika vsebuje vse sestavine, ki so predpisane v določbah 2. odstavka 202. člena ZKP. Sicer pa tako sklep preiskovalnega sodnika kot tudi sklep izven obravnavnega senata, temeljita dejansko na istih podatkih in dokazih, ki so zbrani v kazensko-preiskovalnem spisu, le da je pritožbeni senat njihovo presojo glede neogibnosti pripora ter njegove sorazmernosti tudi utemeljil. Zaradi tega ni mogoče sprejeti očitka zahteve, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka in da sta zato oba izpodbijana sklepa nezakonita. Ne gre namreč za situacijo, v kateri bi vložnik zahteve trdil, da je sodišče v pritožbenem postopku upoštevalo podatke in dokaze, ki so odločilni za presojo vseh okoliščin, na katere se opira ugotovitev o obstoju zakonskih pogojev za odreditev pripora in ki niso zbrani v spisu.

Zahteva sicer utemeljeno opozarja, da mora sklep glede na določbe 2. odstavka 202. člena ZKP obsegati tudi kaznivo dejanje, katerega storitve je obdolžena oseba, zoper katero odredi preiskovalni sodnik pripor pred izdajo sklepa o preiskavi, vendar ni potrebno, da bi bil podan tako podroben opis dejanja, kot se zahteva za nadaljnje sodne odločbe (sklep o uvedbi preiskave in sodba). Opis dejanja mora biti konkretiziran tako, da je mogoče preizkusiti, na kateri historični dogodek se nanaša. V obrazložitvi sklepa preiskovalnega sodnika je navedeno, da naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje po 3. in 5. odstavku 311. člena KZ, saj naj bi skupaj z N.L., A.Š. in drugimi do sedaj še ne identificiranimi osebami ilegalno sprovedel iz Republike Hrvaške v Slovenijo najmanj 12 ilegalnih prebežnikov v času od 13.8.2005 od 14. ure do 16.8.2005 do 6.22 ure. Takšen opis ustreza navedenemu kriteriju ter je kljub temu, da ne vsebuje izrecne navedbe, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje storil kot član hudodelske združbe, v toliki meri konkretiziran, da omogoča nakazani preizkus. To še posebej, ker obrazložitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa v skladu z opisom kaznivega dejanja, podanem po državnem tožilcu na naroku, izvedenem po 204.a členu ZKP, vsebuje tudi razloge, da naj bi sodeloval v organizirani združbi, ki se je ukvarjala s sprovajanjem ilegalnih prebežnikov v Evropo. Z opisom dejanja, ki ga vsebuje napadeni sklep, ni storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Z navedbo, da iz dokaznega gradiva ne izhaja, da bi v konkretnem primeru šlo za sprovajanje ljudi čez mejo ter da je tozadevni očitek obdolžencu v obrazložitvi utemeljenega suma v celoti nekonkretiziran in neizkazan, da vsebina telefonskega pogovora v nobenem delu ne izkazuje spravljanja ljudi čez državno mejo ter da zato utemeljen sum v tem delu ni izkazan, zahteva uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Enak zaključek velja tudi za navajanje okoliščin, s katerimi vložnik zahteve izpodbija zaključek sodišča o tem, da je podana sorazmernost med ogrožanjem varnosti ljudi in odreditvijo pripora kot ukrepa, s katerim se posega v obdolženčevo pravico do svobode. Pri tem se namreč sklicuje na okoliščine, da je obdolženec osumljen storitve le enega kaznivega dejanja, da znotraj očitane združbe, ki naj bi se ukvarjala z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj, nima pomembnejše vloge ter da odrejen pripor izredno negativno deluje na njegovo psihofizično počutje ter že občutno vpliva na njegovo zdravje in da teža očitanega kaznivega dejanja ne odtehta resnosti posledic, ki jih pripor pušča na zdravju obdolženca.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. S.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).