Jedro

Če je dogovor o valutni klavzuli nastal v času, ko prepoved valutne klavzule ni več veljala (po zakonu o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju, Ur.l. SFRJ, št. 85/89, od 1.1.1990 dalje) zato razloga za uporabo 395. člena ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih) ni bilo več (tako tudi pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 18. in 19.6.1992, Poročilo o sodni praksi VS RS, št. I/92, str. 15).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po tem, ko je izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave, s katero je prvi toženec pripoznal podrejeni tožbeni zahtevek, obsodilo drugega toženca, da mora skupaj s prvim tožencem plačati tožniku protivrednost 85.000,00 DEM s 5% mesečnimi obrestmi od 13.6.1990 dalje do plačila. Primarni tožbeni zahtevek je proti drugemu tožencu zavrnilo, oba toženca pa še obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je pritožbi drugega toženca delno ugodilo in prvostopno sodbo v obsodilnem delu tako spremenilo, da je tolarsko protivrednost dolgovanega zneska vezalo na srednji tečaj Banke Slovenije, obresti pa znižalo na obrestno mero, ki se plačuje na vpogledne hranilne vloge v DEM.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo drugi toženec. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno povzeli nekatera odločilna dejstva iz listinskih dokazov tako, da obstaja nasprotje med razlogi in vsebino teh listin. Stranki posojilne pogodbe sta ustno spremenili dogovor iz 1. člena pogodbe tako, da je bilo posojilo dano v dinarjih. Ugotovitev sodišča, da je bilo posojilo dogovorjeno v DEM, je v nasprotju z izpovedbami strank. Protispisna pa je tudi ugotovitev o dogovorjeni valutni klavzuli. Pa tudi če bi bila dogovorjena, bi bila protizakonita. Revident se sklicuje na 5. člen pogodbe, kjer je določeno, da bo posojilo vrnjeno v isti valuti, kot je bilo prejeto ter na pogodbene določbe o zastavni pravici. Slednje naj bi potrjevale dogovor brez valutne klavzule. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne. Revizija ni utemeljena.

Uveljavljena revizijska razloga nista podana.

Sodišči prve in druge stopnje predvsem nista storili smiselno očitane kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (zakona o pravdnem postopku). Nobenega nasprotja ni med listinami in razlogi v sodbah. Revident jih tudi ne obrazloži, temveč v nasprotju z ugotovitvami na prvi in drugi stopnji drugače razlaga posojilno pogodbo s sklicevanjem na izpovedi strank ter določbe o hipoteki.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo med strankami ves čas postopka nesporno, da je bilo posojilo izročeno v domačem denarju. Ni razumljivo, zakaj revident sodiščema prve in druge stopnje očita, da tega nista ugotovili. Odločitvi sodišč prve in druge stopnje temeljita prav na tem nespornem dejstvu. Izročitev dogovorjenega zneska v domačem denarju namreč šele ustvari situacijo, v kateri se stranki dogovorita o morebitni valorizaciji posojenega zneska na podlagi valutne klavzule ali vrnitvi zgolj nominalnega zneska. Sodišči sta na podlagi ravnanja strank in vsebine listin ugotovili, da je bila dogovorjena valutna klavzula. Gre za dejansko ugotovitev, ki jo revizijsko sodišče po 3. odstavku 385. člena ZPP na revizijski stopnji ne sme več preizkušati. Preizkusiti mora le, ali je bil takšen dogovor dopusten ali ne.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči prve in druge stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta ugotovili, da je bil dogovor dopusten. Pravilna je ugotovitev, da je dogovor nastal v času, ko prepoved valutne klavzule ni več veljala (po zakonu o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju, Ur.l. SFRJ, št. 85/89, od 1.1.1990 dalje) in da zato razloga za uporabo 395. člena ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih) ni bilo več (tako tudi pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 18. in 19.6.1992, Poročilo o sodni praksi VS RS, št. I/92, str. 15). Ko pa razloga za uporabo tega določila ni bilo več, je bilo potrebno uporabiti splošna načela ZOR o obnašanju strank pri sklepanju in izpolnjevanju pogodb ter določbe posebnega dela ZOR o posojilni in poroštveni pogodbi. V skladu z njimi sta potem sodišči prve in druge stopnje tožbenemu zahtevku tudi v pretežnem delu ugodili.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker odgovor tožeče stranke na revizijo ni pripomogel k rešitvi zadeve (155. člen ZPP), je revizijsko sodišče na podlagi 1. odstavka 166. člena ZPP o stroških postopka odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe (tožena stranka jih ni priglasila).

Določbe prejšnjih zveznih predpisov so bile v tej sodbi uporabljene na podlagi ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS št. 1/91-I), v povezavi s 1. členom ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 33/91-I).