Jedro

Toženca sta z določitvijo novega roka za izpolnitev obveznosti v pogodbi 5.1.2001 pripoznala dolg in je zato zastaralni rok začel teči znova.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožniku 75.450,61 EUR (prej 18.080.985 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 74.085,27 EUR (prej 17.753.793 SIT) od 1. 1. 2003 dalje do plačila in od zneska 1.365,35 EUR (prej 327.192,30 SIT) od 23. 2. 2004 do plačila. Podrejeni tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo in naložilo tožencema, da morata tožniku povrniti tudi njegove pravdne stroške v znesku 5.133,63 EUR (prej 1.230.223 SIT).

2. Zoper odločitev v ugodilnem delu sta se pritožila toženca, sodišče druge stopnje pa je njuno pritožbo zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje toženca vlagata revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Menita, da v sodbi sodišča druge stopnje niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, da so ti razlogi nejasni in da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Opozarjata, da ne drži, da bi prvi toženec izpovedal, da je šlo za posojilo in ne za skupni posel. Poudarjata, da sta v svojih pripravljalnih vlogah in odgovoru na tožbo zanikala, da bi bila dolžna denar po posojilni pogodbi z dne 5. 1. 2001, ker ga nista prejela. Poudarjata, da sta ves čas navajala, da je bila pogodba podpisana z namenom zavarovanja izplačila udeležbe na dobičku (peti odstavek, str. 10, izpovedba toženca na zapisniku z glavne obravnave z dne 6. 12. 2004). Menita tudi, da podpisane posojilne pogodbe v materialnopravnem pogledu ni mogoče šteti za dogovor o pripoznavi dolga. Poudarjata, da v listini z dne 5. 1. 2001 ni o tem navedeno nič, bi pa po njunem mnenju moralo biti v pogodbi posebej specificirano, kateri dolg, v kakšni višini in ločeno po glavnici in obrestih pripoznavata. Sodišče prve stopnje po njuni oceni ne bi smelo verjeti tožniku, saj je ta najprej trdil, da je znesek 196.000 DEM na podlagi posojilne pogodbe z dne 5. 1. 2001 izročil njima, nato pa je med pravdo začel zatrjevati, da gre za obveznost po prejšnji pogodbi, ki ni bila v celoti plačana in je bila zato glavnica skupaj z obrestmi povzeta v novo posojilno pogodbo z dne 5. 1. 2001. Toženca opozarjata, da sta podpisala pogodbo z namenom zavarovanja izplačila udeležbe na dobičku v skupnem gospodarskem poslu, saj je tožnik tudi nastopal kot predstavnik družbe M. d.o.o. in to dokazuje med drugim dopis K. z dne 18. 2. 2002. Toženca menita, da je dokazno breme glede obstoja posojilnega razmerja in dolga na strani tožnika in da je zato neutemeljen očitek sodišča tožencema, da nista izpodbijala tožbe po višini, niti izpodbijala posojilnega razmerja po pogodbi z dne 29. 2. 1996, pri čemer opozarjata, da pogodba z dne 29. 2. 1996 ni bila temelj tožbenega zahtevka. Tako predlagata, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 73/2007). Izpoved toženca je sodišče druge stopnje pravilno povzelo. Glede na očitek, da je bil ta del izpovedi iztrgan iz celote, pa revizijsko sodišče poudarja, da ta del izpovedi sploh ni ključnega pomena za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Bistvo odločbe Višjega sodišča je namreč v tem, da se v celoti strinja s celovito in natančno dokazno oceno sodišča prve stopnje, iz katere je mogoče povzeti naslednje dejanske ugotovitve, na katere je vezano tudi revizijsko sodišče: - da sta pravdni stranki že 29. 2. 1996 sklenili posojilno pogodbo za 150.000 DEM s pogodbeno obrestno mero 10% letno in da toženca nista dokazala, da bi znesek po tej posojilni pogodbi tožniku vrnila; - da sta pravdni stranki dne 5. 1. 2001 sklenili novo pogodbo, ki je tehnično in oblikovno enaka prvotno sklenjeni pogodbi z dne 29. 2. 1996, da pa je sklenjena za znesek posojila 196.000 DEM, ki je opredeljen kot znesek posojila po pogodbi leta 1996, povečan za natečene pogodbene obresti od sklenjene posojilne pogodbe leta 1996 pa do 5. 1. 2001; - da sta toženca s sklenitvijo pogodbe z dne 5. 1. 2001 na konkludenten način pripoznala dolg v skladu s 387. členom Zakona o obligacijskih razmerjih(1) in je s tem zastaranje pretrgano; - da tožnikoma ne pripadajo pogodbene obresti po 10% obrestni meri ampak le v mejah najvišje dopustne obrestne mere med posamezniki, torej v takšni višini kot se v kraju izpolnitve plačujejo na hranilne vloge na vpogled (prvi odstavek 399. člena ZOR).

7. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba, je pravilna tudi odločitev obeh sodišč, da sta toženca obveznost po tej pogodbi dolžna izpolniti na podlagi 262. člena ZOR. Pravilno je tudi stališče sodišč prve in druge stopnje, da sta toženca z določitvijo novega roka za izpolnitev obveznosti v pogodbi z dne 5. 1. 2001 pripoznala dolg in je zato zastaralni rok začel teči znova(2).

8. Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

9. Odločitev, da toženca sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe.

Op. št. (1): Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in 40/07, v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do Ur. l. RS, št. 87/2002).

Op. št. (2): Glej tudi V. Kranjc v N.Plavšak in ostali, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV, Ljubljana 2003, str. 501.