Jedro

Odločanje o odpravi (razveljavitvi) zaplembenih odločb ne spada v sodno pristojnost

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo.

Zoper tak sklep se pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi navaja, da se ne strinja s sklepom ter predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijani sklep razveljavi ter istočasno predlaga obnovo postopka po čl. 416 ZKP. V pritožbi se tožeča stranka sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U 1 249/96, ki dovoljuje obnovo postopka tudi v primeru, če gre za posamični akt, ki je takšne narave, da po vsebini predstavlja kazensko sodbo. V konkretnem primeru je bila zaplemba izrečena pravnim prednikom zaradi nemške narodnosti in je nepravilen zaključek, da ne gre za premoženje, ki je bilo zaplenjeno v kazenskem postopku. V nadaljevanju pritožba tožeče stranke citira odločbo Ustavnega sodišča, ki dovoljuje obnovo postopka po čl. 416 ZKP. S tem ko je Vrhovno sodišče odstopilo zadevo v reševanje okrožnemu sodišču, je podana njegova stvarna pristojnost in je tudi izpodbita trditev tožene stranke, da bi o zahtevku moralo odločiti okrajno sodišče v nepravdnem postopku. Tožeča stranka se tudi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U I 309/98, ki je med drugim odločilo, da je osebam, obsojenim s kazensko sodbo, ki je bila razveljavljena, dana možnost izbire enega ali drugega postopka.

Zaradi tega je napačna odločitev, da je za odločanje pristojen upravni organ in ne sodišče. Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka s tožbo zahteva odpravo odločbe Mestne zaplembene komisije v Ljubljani Zpl 801/45 z dne 11.9.1945 in v posledici njene razveljavitve plačilo denarne odškodnine. Tožeča stranka ne more s tožbo zahtevati odprave odločbe, ki jo je izdal upravni organ, saj za to ni nikakršne pravne podlage. Dokler zaplembena odločba ni odpravljena, ne more biti pravna podlaga za zahtevek člen 145 Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij kot je tožeči stranki to pravilno pojasnilo že prvo sodišče. Pravna podlaga za plačilo odškodnine, ki ga uveljavlja tožeča stranka, so določbe Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS 27/91; v nadaljevanju ZDEN), ki določajo za odločanje o takih zahtevkih upravne organe, razen zahtevkov iz čl. 5 ZDEN, za kar v konkretnem primeru ne gre. Ker mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost in če ugotovi to okoliščino, kot jo je pravilno sodišče prve stopnje, zavrže tožbo (prvi in drugi odstavek čl. 16 ZPP).

Tožeča stranka se v pritožbi ne more uspešno sklicevati na odločbi Ustavnega sodišča U I - 249/96, objavljeni v Uradnem listu RS 29/98 in U - I - 309/98 Ur. list 31/99, ko gre za povsem drugo situacijo.

Če tožeča stranka smatra, da so podani pogoji za obnovo postopka, bo morala vložiti predlog, kot že omenjeno, pa ne more s tožbo zahtevati odprave zaplembenih odločb. Druga ustavna odločba pa izhaja iz predpostavke, da je bila kazenska sodba že razveljavljena in samo v takem primeru ima stranka pravico izbire, v katerem postopku bo uveljavljala svoje pravice. V konkretnem primeru za tako situacijo ne gre.

Ker mora sodišče ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali zadeva spada v sodno pristojnost, za odločitev ni pomembno, kaj je ugovarjala tožena stranka. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da je Vrhovno sodišče s tem, ko je tožbo odstopilo v reševanje okrožnemu sodišču, že odločilo, da je za odločanje v tej zadevi pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, ko pa je Vrhovno sodišče odstopilo tožbo v reševanje okrožnemu sodišču zaradi tega, ker je bila vložena na Vrhovno sodišče zaradi nepoučenosti (pomote) tožeče stranke.

Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi pravilen sklep sodišča prve stopnje (čl. 380 tč. 2 ZPP).

Določbe ZPP (Ur. list SFRJ 4/77 - 27/90) so uporabljene na podlagi določbe čl. 498 Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS 26/99).