Jedro

Za presojo utemeljenosti zahteve za vračilo preveč plačanih davkov je v obravnavanem primeru relevantna določba prvega odstavka 95. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP, na podlagi katere je treba ugotoviti, ali je davčni zavezanec plačal nekaj, česar ni bil dolžan plačati oziroma ali je plačal več, kot je bil dolžan plačati, pri čemer ni pomembno, ali je bilo plačilo prostovoljno ali pa posledica izvršbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Brežice z dne 30. 6. 2003, s katero je bila zavrnjena revidentkina zahteva za vračilo preveč plačanega davka v višini 59.305.394,89 SIT skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki je bil prisilno izterjan na podlagi sklepa o izvršbi z dne 24. 11. 1997. Upravni organ druge stopnje je revidentkino pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločbo zavrnil z odločbo z dne 29. 12. 2006. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, pri tem tudi samo pojasnjuje pravilnost odločitve upravnih organov in utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revidentka vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 1. in 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zatrjuje revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Uveljavlja ugovor zastaranja pravice do izterjave davčnega dolga, saj sta bila dva sklepa prvostopenjskega organa o prisilni izterjavi odpravljena, pri čemer je bila izvršba opravljena po sklepu z dne 24. 11. 1997, ki je bil kasneje odpravljen. Ker v ponovnem postopku nov tretji sklep o izvršbi ni bil izdan, ne obstoja pravna podlaga za izterjavo in zato izvršeni odvzem premoženja nima pravne veljave. Zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker je razlaga prvostopenjskega sodišča, da pravica do izterjave ni zastarala, arbitrarna, zato je kršen 22. člen Ustave RS - URS. Obrazložitev izpodbijane sodbe je delno nejasna. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo vztraja pri svojih navedbah v izpodbijani odločbi in razlogih za odločitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta namreč znaša 247.477,03 EUR (prej 59.305.394,89 SIT) in torej presega 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je revidentka (pravna naslednica družbe X., d. o. o.) upravičena do vračila 247.477,03 EUR (prej 59.305.394,89 SIT). Ta znesek je bila dolžna plačati po odmernih odločbah davčnega organa z dne 13. 11. 1995, 5. 2. 1996, 19. 4. 1996, 28. 8. 1996 in 16. 12. 1996, zarubljen pa ji je bil na podlagi sklepa Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Brežice z dne 24. 11. 1997, o izvršbi, ki je bil kasneje odpravljen z odločbo tožene stranke z dne 25. 3. 2003, nato izdan nov sklep o prisilni izterjavi z dne 30. 4. 2003, ki je bil odpravljen z odločbo tožene stranke z dne 30. 9. 2004, zadeva pa vrnjena prvostopenjskemu organu v nov postopek, ta pa novega sklepa o prisilni izterjavi ni izdal. 9. Za presojo utemeljenosti zahteve za vračilo plačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki se odmerja in izterjuje po določbah Zakona o davčnem postopku – ZDavP, kar v tem primeru niti ni sporno, je pravno pomembna določba prvega odstavka 95. člena ZDavP, ki na poseben način ureja vračilo davka. V njej je med drugim določeno, da se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka (enako velja tudi za nadomestilo za uporabo stavnega zemljišča), obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe, če zakon ne določa drugače. Ta določba pomeni, da je pravica do vračila davka vezana na izdajo nove oziroma spremenjene odmerne odločbe, s katero je odmerjena nižja davčna obveznost, kot jo je predhodno davčni zavezanec plačal na podlagi samoobdavčitve ali pa predhodne odmerne odločbe. Za odločitev o zahtevi za vračilo preveč plačanih davkov je zato treba predhodno ugotoviti, ali je davčni zavezanec plačal nekaj, kar ni bil dolžan plačati, oziroma ali je plačal več, kot je bil dolžan plačati. Po določbah ZDavP torej vračilo davka ni odvisno od tega, ali je bila davčna obveznost plačana prostovoljno ali na podlagi prisilne izterjave, in tudi ne od tega, ali je bil sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga po poplačilu dolga kasneje odpravljen, nov pa ni bil izdan.

10. Ker je torej za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v višini 247.477,03 EUR (prej 59.305.394,89 SIT), kot je bilo izterjano na podlagi sklepa o izvršbi z dne 24. 11. 1997, od izdaje odmernih odločb dalje in tudi v času izdaje navedenega sklepa o prisilni izterjavi ter ob izterjavi sami, obstajala zakonita pravna podlaga oziroma zakonit pravni naslov (izvršljive odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča), revident ni plačal nič več, kot je bil dolžan plačati po izvršilnih naslovih – odmernih odločbah, pa čeprav dolga ni plačal prostovoljno, temveč mu je bil prisilno izterjan na podlagi sklepa davčnega organa z dne 24. 11. 1996, ki je bil pozneje, ko je bil dolg izterjan, odpravljen. Niti iz navedb revidentke niti iz podatkov v upravnem in sodnem spisu ne izhaja, da bi bila s pravnomočno odmerno odločbo ugotovljena drugačna obveznost za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, kot izhaja iz teh izvršljivih odločb o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. 11. Glede na določbo prvega odstavka 95. člena ZDavP je zato presoji Vrhovnega sodišča pravilno in zakonito stališče v izpodbijani sodbi in odločitvah upravnih organov, da revidentka ni upravičena do vračila plačanega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker v takem primeru, ko je na podlagi prisilne izterjave plačano le toliko, kolikor je odmerjeno v pravnomočnih in izvršljivih odmernih odločbah, ne obstaja zakonska podlaga za vračilo plačane obveznosti, čeprav je bila prisilno izterjana, sklep o prisilni izterjavi pa pozneje odpravljen.

12. V tem postopku in upravnem sporu ni upošteven revidentkin ugovor zastaranja pravice do izterjave nadomestila po sklepu o izvršbi z dne 24. 11. 1997, ki je bil odpravljen in zadeva vrnjena v ponoven postopek, po drugi odpravi sklepa o prisilni izterjavi pa v ponovnem postopku nov izvršilni sklep ni bil izdan, saj ta sklep ni predmet presoje v tem upravnem sporu, ki teče v zvezi z revidentovo zahtevo za vračilo plačanega nadomestila. Ker se ti ugovori torej ne nanašajo na v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo z dne 30. 6. 2003, se Vrhovno sodišče do vprašanja zastaranja pravice do izterjave davka po sklepu o izvršbi z dne 24. 11. 1997 ne opredeljuje.

13. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati niti revidentkino sklicevanje na določbo 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP. Ker je bil sklep o prisilni izterjavi (o izvršbi) nadomestila z dne 24. 11. 1997 odpravljen in zadeva vrnjena v ponoven postopek, v obravnavani zadevi tudi na podlagi določbe 281. člena ZUP (ki določa, da če se odločba odpravi ali izreče za nično, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale) revidentka ne bi bila upravičena do vračila plačanega nadomestila. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (X Ips 523/2005, X Ips 583/2006) je to določbo mogoče uporabiti le, če je bila odmerna odločba odpravljena (brez vrnitve v nov postopek), ne pa tudi takrat, ko je odločba odpravljena in zadeva vrnjena upravnemu organu prve stopnje v nov postopek. V 281. členu ZUP omenjene odločbe, so namreč odločbe, s katerimi je določena obveznost oziroma pravica, torej izvršilni naslov, v tem primeru odmerne odločbe. V 300. členu ZUP je namreč določeno, da ima zavezanec, če je bila na podlagi odločbe (ki predstavlja izvršilni naslov) opravljena izvršba, ta odločba pa je bila pozneje odpravljena (281. člen ZUP) ali spremenjena, pravico zahtevati, da se mu vrne, kar mu je bilo odvzeto oziroma da se vrne v stanje, ki izhaja iz nove odločbe. V obravnavani zadevi pa odločbe, ki so predstavljale izvršilni naslov, niso bile odpravljene niti spremenjene. Zgolj dejstvo, da je bil sklep o izvršbi z dne 24. 11. 1997 odpravljen in zadeva vrnjena v ponoven postopek, še ne pomeni, da davčni dolg ni obstajal in da je bilo zaradi tega vse, kar je bilo na račun davčnega dolga plačano, plačano brez pravne podlage in da mora biti zato vrnjeno.

14. Neutemeljen je tudi revizijski ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila obrazložitev izpodbijane sodbe nejasna v delu, ki se nanaša na povezovanje odmerne odločbe z iztekom zastaranja v davčni izvršbi. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da v obravnavanem primeru zastaranje pravice do izterjave ni pravno pomembno, k temu pa je Vrhovno sodišče že dodalo (glej 12. točko te obrazložitve), da zato, ker izvršilni sklep ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

15. Zatrjevana kršitev 22. člena Ustave RS ni podana. Revizija ne pojasni, kako naj bi prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi, kjer se presoja, ali so izpolnjeni pogoji za vračilo plačanega davka, prekršilo ustavna procesna jamstva, ki jih zagotavlja pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče je namreč v 12. in 13. točki te obrazložitve pojasnilo, zakaj v obravnavani zadevi zastaranje pravice do izterjave davka ni pravno pomembno. Pravica do prisilne izterjave davka pa je temeljila na sklepu o izvršbi z dne 24. 11. 1997, saj pritožba zoper navedeni sklep ni zadržala njegove izvršitve. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da ob presoji izpodbijane sodbe ni ugotovilo, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti oziroma, da bi bili njegovi argumenti očitno nerazumni, zato so tovrstni revizijski ugovori neutemeljeni, zatrjevana kršitev 22. člena URS torej ni podana.

16. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.