Jedro

Pri presoji dolžine izreka stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila, ne more biti odločilna le obdolženčeva dosedanja kaznovanost pri sodniku za prekrške, ampak je le-to potrebno presojati tudi ob upoštevanju kršitev določil Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, stopnje nevarnosti obtoženca za druge udeležence v prometu in pa tudi ravnanja in prispevek oškodovanca k nastali posledici.

Izrek

Pritožbi zagovornice obtoženca se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenskih sankcijah tako spremeni, da se preizkusna doba določena v okviru obtožencu izrečene pogojne obsodbe skrajša na 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev ter stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije zniža na 6 (šest) mesecev.

Sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po II. in I. odst. 325. čl. KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 1 leto zapora in preizkusno dobo trajanju 3 let. Obtožencu je izreklo še stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega leta. Na podlagi določila I. odst. 95. čl. Zakona o kazenskem postopku je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v znesku 110.928,00 SIT in na 70.000,00 tolarjev odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obtoženec po svoji zagovornici iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji tako spremeni, da v okviru pogojne obsodbe določi nižjo kazen zapora in krajšo preizkusno dobo in zniža stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije.

Pritožba je deloma utemeljena.

Neutemeljeno pritožnica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo tudi pravilne dokazne zaključke in jih prepričljivo obrazložilo. Zanesljivo je ugotovilo, da je podana vzročna zveza med obtoženčevo vožnjo pod vplivom alkohola, torej kršitvijo II. odst. 164. čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, in nastalo prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je visoka stopnja obtoženčeve alkoholiziranosti vplivala na njegovo sposobnost zaznavanja in reagiranja in utemeljeno zaključilo, da je prav zaviranje obtoženca in način vožnje po opaženju oškodovanca in trčenju vanj takšno, da je na podlagi tega lahko z zanesljivostjo napravilo sklep, da so bile obtoženčeve vozniške sposobnosti zaradi vožnje pod vplivom alkohola okrnjene, in da je tako vzročna zveza med ugotovljeno kršitvijo Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa in prometno nesrečo podana (str. 4 izpodbijane sodbe). Pritožničine navedbe, da je obtoženec reagiral popolnoma prisebno, kar kaže prav način njegove vožnje, torej najprej intenzivno zaviranje, nato pa popuščanje zavore, zaradi oškodovanca na pokrovu motorja, pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati, saj za takšen sklep ni opore v podatkih spisa. Neutemeljeno tudi pritožnica poudarja, da obtoženec pri svoji vožnji ni prekoračil dovoljene hitrosti na cesti, kjer je prišlo do prometne nesreče (60 km/h). Obtožencu je očitano, da hitrosti vožnje svoje vožnje ni prilagodil dejstvu, da vozi z zasenčenimi lučmi in v naselju ter ovinku v levo, kar je imelo za posledico, da ni uspel ustaviti svojega vozila pred kolesarjem, torej oviro, ki jo je bilo v naselju na cesti vsekakor mogoče pričakovati.

Strinjati se je z zaključki sodišča prve stopnje, da je najvišja dovoljena hitrost tista, ki je na nekem delu ceste dovoljena v optimalnih razmerah. Voznik pa mora svojo hitrost vožnje prilagoditi danim cestnoprometnim razmeram in tako tudi prilagojena hitrost vožnje ne more biti vedno enaka, najvišji dovoljeni hitrosti za določen del ceste. Neutemeljeno pritožnica tudi navaja, da obtoženec ni imel objektivnih možnosti, da oškodovanca sploh zagleda, saj je le-ta vozil ponoči po cesti brez luči na kolesu in oblečen v temna oblačila. Z izvedencem cestnoprometne stroke je bilo zanesljivo ugotovljeno, da je imel obdolženec možnost zagledanja oškodovanca na razdaljo najmanj 25 m, da pa temu dejstvu, torej zmanjšani vidljivosti hitrosti svoje vožnje ni prilagodil. Tudi zaključki sodišča prve stopnje o tem, da v takšni situaciji ni pretrgana vzročna zveza med obtoženčevo vožnjo in nastalo posledico z nepravilnim ravnanjem oškodovanca, so pravilni. Pojav oškodovanca, torej kolesarja na cestišču v naselju je pričakovana ovira, pa čeprav je oškodovanec vozil po sredini cestišča in ni imel prižgane luči na kolesu. Vožnja voznika - obtoženca v naselju v danih cestnoprometnih razmerah pa mora biti seveda takšna, da kljub nepravilnemu ravnanju drugega udeleženca v prometu stori vse, da nesrečo prepreči. Tega pa obtoženec ni mogel tako zaradi vožnje pod vplivom alkohola, kot zaradi previsoke hitrosti, ki ni bila prilagojena danim cestnoprometnim razmeram, kar je pravilno in popolno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodišče druge stopnje tako sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je poleg oškodovanca tudi obtoženec kršil določila Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa in da je tako tudi podana vzročna zveza med obtoženčevo protipredpisno vožnjo in nastalo prepovedano posledico.

Oškodovančevo soodgovornost za prometno nesrečo, saj je prav oškodovanec s svojo lahkomiselno in nepravilno vožnjo po sredini cestišča s kolesom povzročil kritično situacijo, je sodišče prve stopnje sicer pravilno upoštevalo kot enega od razlogov za izrek pogojne obsodbe. Oškodovančevemu prispevku k nastali posledici oziroma prometni nesreči pa je sodišče prve stopnje dalo premajhen poudarek pri določitvi preizkusne dobe v okviru izrečene pogojne obsodbe in pri izreku stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila, na kar v pritožbi pravilno opozarja pritožnica. Oškodovančev prispevek je namreč zelo velik, čeprav obtoženca ne ekskulpira in ne izključuje protipravnosti njegovega ravnanja, zaradi česar je po oceni pritožbenega sodišča, določena preizkusna doba treh let predolga. Pritožnica pa tudi pravilno opozarja, da gre pri obdolžencu za poklicnega voznika, ki je mnogo bolj izpostavljen rizičnim faktorjem v prometu kot ostali udeleženci, kar je tudi eden od razlogov, zaradi katerih je pritožbeno sodišče preizkusno dobo skrajšalo na eno leto in šest mesecev, ki jo ocenjuje kot primerno, da se bo v njej lahko pokazalo, ali je pogojna obsodba pri obtožencu dosegla svoj namen. Sodišče prve stopnje je pri izreku stranske kazni tudi preveč enostransko poudarja obtoženčevo dosedanjo večkratno kaznovanost pri sodniku za prekrške. Obtoženec, kot je razvidno iz poročila sodnika za prekrške, ni ravno discipliniran voznik. Pri presoji velikega oškodovančevega prispevka k nastali prometni nesreči pa se pokaže, da obtoženec le ni tako nevaren voznik, da bi ga bilo potrebno pri vožnji motornega vozila B kategorije izločiti iz prometa za najdaljšo dobo, to je za eno leto, zaradi česar je pritožbeno sodišče izrečeno stransko kazen znižalo na 6 mesecev. Neutemeljno pa se pritožnica zavzema za znižanje zaporne kazni 1 leta določene v okviru pogojne obsodbe. Pri določitvi te zaporne kazni, pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo okoliščine, v kateri je prišlo do prometne nesreče in stopnjo obtoženčeve krivde ter tako obtožencu v okviru pogojne obsodbe določilo primerno in pravično kazen.

Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov v odločbi o kazenski sankciji izpodbijano sodbo spremenilo. Ker pa je ugotovilo, da niso podani drugi razlogi, s katerimi se sodba izpodbija in tudi ne kršitve zakona, na katere mora paziti sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti, je izpodbijano sodbo v nespremenjenih delih potrdilo.

Ker je bilo deloma odločeno v obtoženčevo korist, le-ta povprečnine ni dolžan plačati (II. odst. 98. čl. ZKP). Drugi stroški, o katerih bi bilo potrebno odločati pa pri višjem sodišču niso nastali.