Jedro

Če delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca, ni dovolj, da se plačajo le prispevki za socilano varnost po Zakonu o prispevkih za socialno varnost, ampak mu je dolžan izplačati tudi neto nadomestilo plače, kot če bi delal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna izplačati tožniku plačo (pravilno nadomestilo plač) za januar 1999 v znesku 101.442,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.1999 dalje do plačila in za februar 1999 v znesku 102.454,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1999 dalje do plačila ter stroške postopka v znesku 93.340,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Odločilo je, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jo je tožena stranka prejela dne 28.6.2002, se je pravočasno pritožila zaradi pritožbenega razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 1. odst. 338. člena ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in tožbo zavrže. Na pritožbo tožene stranke je pooblaščenka tožnika vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter ustrezno odloči tudi o pritožbenih stroških. Po mnenju tožnika je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi mu morala tožena stranka, preden ga je poslala na delo v tujino, pravočasno zagotoviti bivalno dovoljenje za ves čas, za katerega je bilo delo predvideno. Ker tožena stranka tega ni storila, je moral tožnik v mesecu januarju in februarju 1999 domov, saj ni mogel ostati v Nemčiji, tako da krivde za tako ravnanje vsekakor ni mogoče naprtiti njemu.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu dovoljenosti pritožbe ugotovilo, da iz spisa ni bilo razvidno, ali je podpisnica na pritožbi tožene stranke upravičena za zastopanje in s tem upravičena tudi za vložitev pritožbe s strani tožene stranke v tem sporu. Zato je spis z dopisom z dne 12.2.2004 vrnilo sodišču prve stopnje, da ugotovi ali je pritožbo vložila upravičena oseba. Če tožena stranka v določenem roku v skladu z 2. odst. 98. člena ZPP ne bo predložila dokazila, bo sodišče prve stopnje po

4. odst. 98. člena ZPP pravno sredstvo (pritožbo) zavrglo. V kolikor do zavrženja pritožbe ne bo prišlo, naj predloži spis v odločanje o utemeljenosti pritožbe sodišču druge stopnje.

Sodišče prve stopnje je v skladu z napotki pritožbenega sodišča s sklepom dne 13.2.2004 toženo stranko pozvalo, da predloži pritožbo podpisano s strani zakonitega zastopnika tožene stranke ali pa pooblastilo na pritožbi podpisani osebi (P.)za vložitev pritožbe in dokazilo, da je pooblaščena oseba odvetnik ali da je opravila pravniški državni izpit. Tožena stranka je sodišču pritožbo, podpisano s strani direktorja nemudoma posredovala dne

1.3.2004, vendar pa je sodišče prve stopnje šele dne 31.8.2005 ugotovilo, da zadeva ni bila odpravljena na VDSS. Zato je pravilno podpisano pritožbo takoj posredovalo pritožbenemu sodišču, ki jo je prejelo dne 15.9.2005. Tako je pritožbeno sodišče o utemeljenosti pritožbe, ki je bila vložena že leta 2002, odločalo šele na seji senata dne 24.11.2005 in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je pritožba podpisana s strani pristojnega organa, ni pa utemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter tožniku utemeljeno prisodilo zahtevano nadomestilo plače za mesec januar in februar 1999. Tožena stranka s pritožbo sicer uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v danem primeru ni podan. Nepopolno je dejansko stanje ugotovljeno takrat, če sodišče prve stopnje sploh ne zavzame stališča o procesno relevantnem dejstvu in to največkrat zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pri preizkusu zakonitosti sodbe sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo 9. člen Pravilnika o razporejanju delavcev na začasno delo v tujino, njihovih pravicah in obveznostih ter njihovih plačah in nadomestilih. Po citirani določbi pravilnika tožene stranke je delodajalec delavcem na začasnem delu v tujini dolžan zagotoviti med drugim dovoljenje za delo, kot tudi dovoljenje za bivanje v tujini. Preden je tožena stranka poslala tožnika na delo v tujino, bi mu tako morala pravočasno zagotoviti tudi bivalno dovoljenje za ves čas, za katerega je bilo delo predvideno. Ker tožena stranka tega ni storila, zaradi česar tožnik v mesecu januarju in februarju 1999 v Nemčiji ni mogel ostati in delati, ampak se je moral vrniti v domovino, mu je dolžna za ta čas izplačati nadomestilo plače, kot če bi delal. Tožena stranka kot tožnikov delodajalec mu je bila v mesecu januarju in februarju 1999 dolžna zagotoviti in mu odrediti delo tudi v Sloveniji, česar pa ni storila. Če delodajalec delavcu ne zagotovi delo, kar je njegova temeljna obveznost, delavec pa dela ne opravlja iz razlogov na strani delodajalca, mu delavcu pripada nadomestilo plače za čas odsotnosti. Delodajalec je dolžan izplačati nadomestilo plače tudi v primeru, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna izplačati nadomestilo plače za mesec januar in februar 1999. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ustni dogovor zlasti, če ni nesporen, ne predstavlja podlage za neplačan dopust. Zato pritožbena navedba, da je bila tožena stranka s tožnikom dogovorjena, da bo imel v mesecu januarju in februarju 1999 neplačan dopust in da bo v Sloveniji počakal, da dobi bivalno dovoljenje, ni pravno relevantna. Tožena stranka ni dokazala, da je med njo in tožnikom obstajal o tem vprašanju pismen dogovor. Zgolj usten dogovor, pa ne more predstavljati pravne podlage za odobritev neplačanega dopusta.

Ne vzdrži pa tudi pritožbeni očitek, da tožnik po krivdi delodajalca ni bil z ničemer oškodovan, ampak celo obogaten, ker mu je družba plačala prispevke, ne glede na to, da ni delal. Če delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca, ni dovolj, da se plačajo le prispevki za socialno varnost po Zakonu o prispevkih za socialno varnost (ZPSV - Ur.l. RS št. 5/96 - 3/98), ampak mu je delodajalec ob plačanih prispevkih dolžan izplačati celotno neto nadomestilo plače, kot če bi delal. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj ni z ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve, je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. člen ZPP).