Jedro

Obveznost izpolnitve nosi tisti pravni subjekt, ki se je k njej zavezal (ali jo naknadno prevzel ali pristopil k njeni izpolnitvi).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 19197/2016 z dne 29. 2. 2016 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka za glavnico v višini 18.412,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2016 dalje do plačila ter za izvršilne stroške v višini 156 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. 3. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka), ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.592,69 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Na več mestih pritožbe sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Enako kot že v postopku na prvi stopnji se sklicuje na ugovor pasivne materialnopravne legitimacije ter v zvezi s tem na t.i. subjektivno novacijo pogodbe in na teorijo o realizaciji pogodbe. Poudarja, da trditveno in dokazno breme s strani tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice) ni bilo izpolnjeno, zaradi česar ni prešlo nanjo. Moti jo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo z njene strani predlaganega dokaza z izvedencem gradbene stroke. Opozarja na manjkajoče, prirejene, ponarejene, nepooblaščene in neverodostojne vpise v gradbenem dnevniku, ki ji onemogočajo strokovni pregled količinske in kvalitativne oprave izvedenih del. Izpostavlja nekvalificiranost in s tem nepooblaščenost nadzornika S. za vpise oziroma podpise listin. Poudarja, da njena želja glede kasnejše izdelave pregradnih sten ni bila nikjer pisno zabeležena. Nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje glede (zakonite) enostranske izročitve objekta in glede tožničine izpolnitve vseh njenih obveznosti. Vztraja pri ugovoru, da ji tožnica ni izročila določenih bistvenih listin in s tem ni izpolnila bistvenega dela sklenjene gradbene pogodbe. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o tem njenem ugovoru in tožnici naložiti, da mora tudi sama izpolniti svoj del še neizpolnjene obveznosti toženki. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnici naloži plačilo toženkinih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in sodbo potrdi ter toženki naloži povrnitev stroškov tožnice za odgovor na pritožbo v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba vsebuje jasne, logične in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter uporabilo pravilne materialnopravne določbe, ob tem pa ni zagrešilo niti očitanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev.

6. V 14. točki obrazložitve sodbe je pravilno argumentirano, zakaj ugovor pasivne materialnopravne legitimacije toženke ni utemeljen. Tudi po oceni pritožbenega sodišča toženka ni uspela izkazati, da sta se pravdni stranki dogovorili, da v njuno pogodbeno razmerje vstopi tretja (nova) oseba - N., d.o.o. ter da je zaradi tega tožnica v razmerju do toženke izgubila vsa materialnopravna upravičenja. Da bi bila s strani toženke zatrjevana sprememba nasprotne pogodbene stranke (to je naročnika) veljavno dogovorjena, bi namreč morala biti dogovorjena v pisni obliki, saj bi šlo za spremembo ene od bistvenih sestavin sklenjene gradbene pogodbe, za katero je v zakonu izrecno predpisana pisna oblika (glej drugi odstavek 649. člena ter drugi in tretji odstavek 51. člena Obligacijskega zakonika - OZ).

7. Pritožbeno sklicevanje na načelo avtonomije strank in načelo dispozitivnosti (2. in 3. člen OZ) ne upošteva, da sporno obligacijskopravno razmerje temelji na gradbeni pogodbi, v zvezi z obliko katere veljajo kogentne zakonske določbe, ki imajo svoj namen. Iz istega razloga so pravno nepomembne tudi vse pritožbene navedbe glede t.i. subjektivne novacije in glede teorije o realizaciji pogodbe (58. člen OZ). Poleg tega ne drži, da je začela tožnica "po prenovitvi pogodbe" račune izdajati na novo osebo - N., d.o.o. Iz podatkov spisa to ni razvidno, kajti na družbo N., d.o.o. se je glasil le prvi od treh izdanih računov, ki niti ni predmet tega postopka.

8. V zvezi z zaključkom sodišča, da je toženka objekt prevzela s konkludentnim ravnanjem, pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nasprotju s pritožnico pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v zvezi s prevzemom objekta ni oprlo na predložitev računov, ki jih je toženka priložila k pripravljalni vlogi s 5. 10. 2017. Na te račune se sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba opreti in jih upoštevati, saj gre za račune, ki so bili vsi izdani po dokončanju del s strani tožnice (to je po 6. 12. 2015) in ki so jih drugi izvajalci izdali družbi N., d.o.o., zaradi česar za odločitev v tem sporu niso pravno pomembni.

9. Ali in kdaj je lastništvo nepremičnine (objekta), na kateri so se izvajala pogodbena dela, prešlo na družbo Ne., d.o.o., ter ali je bila tožnica s tem seznanjena, za presojo pasivne materialnopravne legitimacije toženke ni pravno pomembno. Predmet tega spora izvira iz obligacijskopravnega razmerja pravdnih strank, to pa nima nobene zveze z morebitno kasnejšo spremembo lastništva nepremičnine (objekta), na kateri so se izvajala gradbena dela. Obveznost izpolnitve nosi tisti pravni subjekt, ki se je k njej zavezal (ali jo naknadno prevzel ali pristopil k njeni izpolnitvi), ne pa njegov morebitni lastninskopravni naslednik.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je tožnica navedla zadostne trditve in predložila vse listine, ki izkazujejo obstoj njene terjatve, zaradi česar se je dokazno breme glede toženkinih trditev o neizvedbi določenih gradbenih del in o zaračunanih napačnih količinah prevalilo na toženko, ki pa temu dokaznemu bremenu ni zadostila. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica gradbena dela obračunala na podlagi knjige obračunskih izmer, medtem ko toženka količin in cen iz te knjige ni argumentirano prerekala, razen pavšalno ali z neutemeljenimi ugovori, zaradi česar tožnici ni bilo treba natančno zatrjevati in dokazovati z izvedencem, katera dela vse je izvedla, kakšne količine je pri tem porabila, niti preverjati višine posameznih postavk (glej 20. in 22. točko obrazložitve sodbe).

11. Ni mogoče pritrditi pritožnici, da se je tožnica v zvezi z izvedbo del sklicevala zgolj na račune ter da ni izčrpala trditvene podlage. Tožnica se je že v prvi pripravljalni vlogi z 8. 6. 2016 sklicevala na številna dejstva in dokaze glede izpolnitve svoje pogodbene obveznosti in glede komunikacije med pravdnima strankama (ta vloga ima brez upoštevanja pooblastila kar 100 prilog), kar je v nadaljevanju postopka le še nadgradila, medtem ko so toženkini ugovori glede neizpolnitve celotne pogodbene obveznosti tožnice bodisi ostali premalo konkretizirani bodisi jim ni bilo mogoče slediti kot utemeljenim. Tožnica je tako izpolnila svoje trditveno in dokazno breme, medtem ko toženki to ni uspelo.

12. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo pravilne razloge, zakaj je zavrnilo toženkin dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke kot nepotreben (glej 13. točko obrazložitve sodbe). Pritožbeno sodišče v celoti sprejema navedene razloge in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje nanje. Poleg tega dodaja, da toženka v zvezi z zatrjevano nepopolno in neustrezno izvedbo gradbenih del ni navedla dovolj dejstev, zato pritožbeno vztrajanje pri izvedbi dokaza z izvedencem gradbene stroke ni utemeljeno tudi iz tega razloga. Izvedba dokazov namreč ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

13. Zakaj brezhibno vodenje gradbenega dnevnika ni niti temelj niti pogoj za obstoj in zapadlost vtoževane terjatve, je pravilno pojasnjeno v 20. točki obrazložitve sodbe. Bistvo teh pojasnil je v tem, da temelj in višina terjatve v konkretnem primeru nista oprta na podatke gradbenega dnevnika, temveč na podatke knjige obračunskih izmer, teh podatkov (količin in cen) pa toženka ni prerekala argumentirano, temveč bodisi pavšalno bodisi z neutemeljenimi ugovori. Glede na navedeno pritožbeno poudarjanje pomanjkljivosti in napak v zvezi z izvršenimi vpisi v gradbeni dnevnik (mestoma odsotni, prirejeni, nepooblaščeni oziroma neverodostojni vpisi) za presojo obračuna dejansko opravljenih del v tej zadevi ni pravno pomembno. V ta sklop pravno nepomembnih pritožbenih navedb sodi tudi toženkino oporekanje pooblaščenosti oziroma kvalificiranosti nadzornika S., upoštevaje njegov poklic policista. Tudi če bi bilo dejansko ugotovljeno, da so bili posamezni vpisi v gradbeni dnevnik opravljeni s strani nepooblaščenih oseb ali da so nekateri vpisi pomanjkljivi, neskladni ali nelogični, to samo po sebi še ne izkazuje, da dogovorjena gradbena dela s strani tožnice niso bila izvedena v celoti in kvalitetno.

14. V zvezi s pritožbenim opozarjanjem, da bi morala biti kasnejša izvedba pregradnih (predelnih) sten izrecno pisno dogovorjena, gre pojasniti, da pri kasnejši izvedbi predelnih sten ni šlo za odmik od gradbenega načrta oziroma od pogodbenih del, za kar bi morala tožnica (kot izvajalka) imeti pisno soglasje naročnice (toženke) - glej prvi odstavek 652. člena OZ, temveč le za drugačno terminsko zaporedje izvedbe istih dogovorjenih gradbenih del. Iz razloga, ker je kasnejšo izvedbo predelnih sten kljub pomanjkanju pisnega dogovora o tem upoštevalo kot pravočasno, medtem ko zatrjevane subjektivne novacije pogodbe ni upoštevalo, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pa tudi sicer gre dodati, da za odločitev o predmetnem tožbenem zahtevku ni pravno pomembno vprašanje tožničine (izvajalkine) zamude z izvedbo del, kajti toženka v tem sporu ni uveljavljala nasprotnega zahtevka zaradi tožničine zamude - to je pogodbene kazni, ki bi jo bila tožnica (kot izvajalka) dolžna plačati toženki (kot naročnici) zaradi zamude pri izvedbi del (glej tretji odstavek 626. člena OZ) - v smislu pobotnega ugovora ali nasprotne tožbe.

15. Sodišče prve stopnje je v 15. in 16. točki obrazložitve sodbe navedlo prepričljive razloge za zaključek, zakaj je bila tožničina (izvajalkina) enostranska izročitev objekta toženki (naročnici) dne 4. 2. 2016 pravno učinkovita.1 Kot glavna argumenta v zvezi s tem gre izpostaviti tožničino očitno aktivnost (številna izkazana prizadevanja) in toženkino hkratno pasivnost (nepotrebna in nerazumljiva izmikanja) v zvezi s predajo dokumentacije in prevzemom opravljenih del. Oboje je jasno razvidno iz več povzetih ravnanj oziroma opustitev pravdnih strank in ima podlago v njuni predloženi elektronski korespondenci. Glede na navedeno toženkino pritožbeno opozarjanje na nezakonitost izvedene izročitve objekta in na neizročitev potrebne gradbene dokumentacije ni utemeljeno. Enako velja tudi za pritožbene navedbe glede vzajemnosti sklenjene gradbene pogodbe in glede neizpolnitve vseh tožničinih obveznosti. Ob teh pritožbenih navajanjih toženka povsem prezre svojo nepripravljenost za sodelovanje, s katero je sama prišla v upniško zamudo (glej prvi in drugi odstavek 300. člena OZ). Ker je tožnica dokazala, da je izpolnila vse svoje obveznosti iz sklenjene gradbene pogodbe, pa tudi ni utemeljen toženkin ugovor neizpolnjene pogodbe iz drugega odstavka 101. člena OZ.

16. Preostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo izrecno, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe niso pravno pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev v škodo toženke, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Toženka s pritožbo ni uspela, medtem ko tožničin odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi obravnavane pritožbe, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP).

1 Primerjaj prvi in drugi odstavek 633. člena in 641. člen OZ, ki se sicer nanašata na podjemno pogodbo, sta pa uporabljiva tudi v primeru gradbene pogodbe kot specifične podjemne pogodbe (glej prvi odstavek 649. člena OZ).