Jedro

V primeru, ko sodno varstvo pred delovnim sodiščem v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja ni bilo uveljavljano, razloge za prenehanje delovnega razmerja presoja socialno sodišče kot predhodno vprašanje. Tožnik je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpodbijal v delovnem sporu, vendar je bila tožba zavržena, zato do pravnomočne odločitve v zvezi z zakonitostjo oziroma nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prišlo. V socialnem sporu v zvezi s priznanjem pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ni mogoče izpodbijati zakonitosti izredne odpovedi v smislu reintegracijskega in reparacijskega zahtevka do delodajalca. Ob presoji, ali so podani razlogi za priznanje pravice do denarnega nadomestila, oziroma, ali je podan odklonitveni razlog za priznanje te pravice, pa je mogoče, ob ustrezni trditveni podlagi, tudi ugotavljanje razlogov za prenehanje delovnega razmerja oziroma tega, ali je prenehalo po volji ali krivdi zavarovanca.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe toženca, št. ... z dne 12. 12. 2014 in prvostopenjske odločbe, št. ... z dne 17. 9. 2014 ter priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

2. Proti sodbi se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da sta 1. in 2. odstavek 63. člena ZUTD med seboj neločljivo povezana in predstavljata celovito pravno pravilo, zato je treba tudi v primerih iz 2. odstavka presoditi, ali je do brezposelnosti prišlo po volji ali krivdi zavarovanca. Utemeljen razlog za zavrnitev pravice je lahko le takšna izredna odpoved, do katere je dejansko prišlo po volji ali krivdi zavarovanca. Sama izredna odpoved s strani delodajalca še ne pomeni, da je izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 63. člena ZUTD. Ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je ostalo dejansko stanje v zvezi s tem, ali je do odpovedi prišlo zaradi njegove krivde ali volje, nepopolno ugotovljeno. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj ni sledilo dokaznemu predlogu, da se vpogleda v spis sodišča prve stopnje, opr. št. V Ps 2371/2014. V obeh zadevah je dejansko stanje isto. S tem je prišlo do kršitev določb postopka, saj sodba ni zadostno obrazložena. Poleg tega je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zgolj navedlo, da judikati, na katere je opozarjal, niso primerljivi oziroma uporabni za ta primer, tega pa ni pojasnilo, s čimer je kršilo svojo obveznost obrazložene sodbe in njegovo pravico do pritožbe. Vztraja, da so zadeve pritožbenega sodišča, opr. št. Psp 335/2010, Psp 110/1998, Psp 417/2010 in Psp 551/2008 primerljive z obravnavanim primerom. Tudi v socialnem sporu se ugotavljajo razlogi za prenehanje zaposlitve oziroma volja in krivda delavca, kadar ni bilo sproženo sodno varstvo. Poudarja, da je bila tožba vložena, vendar ni prišlo do meritorne odločitve, zato v delovnem sporu ni bilo pravnomočno odločeno. Predlaga ugoditev pritožbi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da ni prišlo ne do kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne do tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje pa je z izpodbijano zavrnilno sodbo zmotno uporabilo materialno pravo, posledično je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nerazčiščeno.

5. V tej zadevi se spor, ob presoji pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 12. 12. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 17. 9. 2014, nanaša na pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Z izpodbijanima odločbama je bila namreč tožnikova zahteva za priznanje te pravice zavrnjena. Toženec, enako pa tudi sodišče prve stopnje, je štel, da je tožniku zaradi delodajalčeve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katere zakonitost je sicer izpodbijal v delovnem sporu, vendar je bila tožba zavržena, delovno razmerje prenehalo po njegovi volji oziroma krivdi.

6. Pravica do denarnega nadomestila in pogoji za njeno priznanje so urejeni v Zakonu o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami). Po 3. odstavku 3. člena ZUTD je cilj zakona tudi zagotavljanje varnosti zavarovancev v primerih nastanka brezposelnosti brez njihove krivde ali proti njihovi volji, z zagotovitvijo denarnih nadomestil po načelih vzajemnosti in solidarnosti. Pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti iz 1. alineje 58. člena ZUTD pod pogojem iz 3. odstavka 3. člena zakona, torej, da je do nastanka brezposelnosti prišlo brez krivde ali volje zavarovanca, skladno s 1. odstavkom 59. člena ZUTD pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj 9 mesecev v zadnjih 24 mesecih. Nasprotno pa pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji (1. odstavek 63. člena ZUTD). 2. odstavek 63. člena ZUTD določa razloge oziroma primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi, v katerih se šteje, da je zavarovanec postal brezposeln po svoji volji ali krivdi. Med te razloge se po 5. alineji 2. odstavka 63. člena ZUTD res šteje tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi delodajalčeve izredne odpovedi. Vendar pa to ne pomeni, da v socialnem sporu, ko gre torej za pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, v delovnem sporu pa ni prišlo do pravnomočne odločitve o zakonitosti oziroma nezakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče ugotavljati razlogov za prenehanje delovnega razmerja, oziroma tega, ali je do prenehanja res prišlo po volji oziroma krivdi zavarovanca.

7. Kot utemeljeno opozarja pritožba, je bilo v sodni praksi pritožbenega,(1) pa tudi revizijskega sodišča(2) v podobnih primerih, kot je obravnavani, ko je šlo za priznanje pravic iz socialnega zavarovanja pod pogojem, da delovno razmerje ni prenehalo po volji ali krivi zavarovanca, že zavzeto stališče, da lahko v primeru, ko sodno varstvo pred delovnim sodiščem v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja sploh ni bilo uveljavljano, razloge za prenehanje delovnega razmerja presoja socialno sodišče kot predhodno vprašanje. V konkretnem primeru je tožnik zakonitost izredne odpovedi sicer izpodbijal v delovnem sporu, vendar je bila tožba zavržena, torej do pravnomočne odločitve v zvezi z zakonitostjo oziroma nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prišlo. V socialnem sporu v zvezi s priznanjem pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti seveda ni mogoče izpodbijati zakonitosti izredne odpovedi v smislu reintegracijskega in reparacijskega zahtevka do delodajalca. Ob presoji, ali so podani razlogi za priznanje pravice do denarnega nadomestila, oziroma ali je podan odklonitveni razlog za priznanje te pravice, pa je mogoče, ob ustrezni trditveni podlagi, tudi ugotavljanje razlogov za prenehanje delovnega razmerja oziroma tega, ali je prenehalo po volji ali krivdi zavarovanca.

8. Bistvo obravnavanega spora je ravno v tem, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo po njegovi volji oziroma krivdi. Zatrjuje namreč, da mu je bila pogodba o zaposlitvi s strani delodajalca izredno odpovedana brez njegove volje oziroma krivde, saj sta soglašala, da zaradi fizičnih omejitev pri delu, ki so mu bile priznane kot invalidu III. kategorije z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, dotedanjega dela natakarja ne more več opravljati in da do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto ne bo prihajal na delo. Sodišče prve stopnje ob zmotno zavzetem stališču, da se v socialnem sporu ne more odločati o razlogih za prenehanje delovnega razmerja, dejanskega stanja v zvezi s tem, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo po njegovi volji ali krivdi, sploh ni ugotavljalo in je dejansko stanje s tem v zvezi ostalo povsem nerazčiščeno. Pritožba pravilno opozarja tudi na to, da je isti historični dogodek, torej prenehanje delovnega razmerja oziroma krivdo ali voljo tožnika za njegovo prenehanje, sodišče prve stopnje v drugem sporu, ko je šlo za prenehanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, že obravnavalo.(3)

9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo, ki se po določbi 355. člena ZPP vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo ugotoviti, ali je tožniku, čeprav mu je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana s strani delodajalca, delovno razmerje prenehalo po njegovi volji ali krivdi. V ta namen bo moralo v dopolnjenem dokaznem postopku vpogledati, prebrati in dokazno oceniti vse listine v sodnem in upravnem spisu, vpogledati v že pravnomočno končano zadevo, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodila pod opr. št. V Ps 2371/2014 in tožnika v okviru načela materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP pozvati, naj poda dokazne predloge za dokazovanje svojih navedb v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Ko bo v navedeni smeri ugotovljeno dejansko stanje, bo sodišče prve stopnje presodilo, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo po njegovi volji ali krivdi ali ne in ali je podan odklonitveni razlog za priznanje pravice do denarnega nadomestila ali ne. Šele nato bo lahko ponovno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca in odločilo, ali je bila tožniku ta pravica utemeljeno zavrnjena ali ne.

(1) Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 551/2008 z dne 25. 2. 2009. (2) Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 188/2007 z dne 17. 11. 2008. (3) Sodba Delovnega in socialnega sodišča, opr. št. V Ps 2371/2014 z dne 21. 9. 2015, potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 615/2015 z dne 3. 3. 2016.