Jedro

Sama mapna kopija sedanjega stanja ne more biti zadosten dokaz, da parcela ni bila podržavljena in zato ne more biti predmet v denacionalizacijskem postopku. Tožena stranka mora v postopku primerjati mapni kopiji starega in novega stanja kot tudi zemljiškoknjižni izpisek, ki se nanaša na navedeno parcelo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 11.8.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se 1) zahtevi za denacionalizacijo podržavljenega dela nepremičnin parc. št. 520, 519/1, 519/2 in 517/1 in parc. št. 517/2 ugodi in se na predmetnih nepremičninah vrne lastninska pravica župnijskemu uradu, 2) zahteva za denacionalizacijo se v delu, ki zadeva vrnitev zemljišča parc. št. 518, zavrne, 3) zavezanka za vrnitev podržavljenih nepremičnin je občina, 4) zemljiški knjigi temeljnega sodišča se naroča, da po pravnomočnosti te odločbe opravi vpis lastninske pravice na denacionaliziranem delu nepremičnin, na ime upravičenca in 5) vse stroške, ki jih je imel vlagatelj v zvezi z zahtevo za denacionalizacijo, nosi sam.

V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da iz mapne kopije ni razvidno, da bi bila predmet podržavljenja tudi parc. št. 518, zato je bila zahteva v tem delu zavrnjena.

Tožnik v tožbi navaja, da vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik izpodbija ugotovitev tožene stranke v odločbi, češ da parc. št. 518 ni nastala iz podržavljenih parc. št. 292, 294 ali 295. Iz dokumentacije, predvsem iz fotokopije vl. št. 272 je razvidno, da sta pri tem vložku med ostalimi bili vpisani tudi parc. št. 295 in 294 in da so te do podržavljenja v letu 1960 bile v lasti tožnika. Iz identifikacijskega potrdila geodetske uprave ter priloženih mapnih kopij in sedanjega stanja izhaja, da je parc. št. 518 nastala na delih parc. št. 294 in 295. Iz navedenega je očitno, da je bila podržavljena tudi parc. št. 518, ki je nastala iz delov starih parc. št. 295 in 294, ki so bile do podržavljenja last tožnika, zaradi česar je potrebno tudi na tej parceli vrniti lastninsko pravico tožnikom. Tožnik tudi navaja, da je upravičenec do denacionalizacije dejansko on in ne župnijski urad, na katerega se glasi izpodbijana odločba. Zato predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani del odločbe, ki se nanaša na parc. št. 518 vpisane vl. št. 407 in odloči, da se na tej parceli vrne lastninsko pravico njemu.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da iz dokumentacije, ki jo je predložil tožnik (mapnih kopij, zemljiškoknjižnega izpiska) ni bilo razbrati, da je parc. št. 518 nastala iz podržavljenih parcel. Ker so se parcelne številke odvzetih zemljišč spremenile, je tožena stranka na ustni obravnavi dne 30.3.1993 pozvala tožnika, da predloži identifikacijsko potrdilo, iz katerega bo jasno razvidno, da je bila predmet razlastitve tudi parc. št. 518. Ker tožnik navedenega dokaza ni predložil, je tožena stranka ta del zahtevka zavrnila.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je po vpogledu vseh listin in podatkov zbranih v upravnih spisih ugotovilo, da je tožbeni ugovor, češ da je dejansko stanje, ki se nanaša na del izpodbijane odločbe, s katerim je tožena stranka zavrnila zahtevek tožnika, nepravilno ugotovljeno, utemeljen. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku ugotoviti, ali je sporna parcela št. 518 res nastala iz dela podržavljenih parc. št. 294 in 295, tako kot trdi tožnik in za kar naj bi bil dokaz v zbranih listinah in sicer v mapni kopiji in mapni kopiji sedanjega stanja kot tudi zemljiškoknjižnem izpisku, ki se nanaša na navedene parcele. Sklicevanje tožene stranke v obrazložitvi odločbe, da iz mapne kopije ni razvidno, da bi bila predmet podržavljenja tudi parc. št. 518, po mnenju sodišča, ni zadosten dokaz za utemeljeno sklepanje, da parc. št. 518 ni bila podržavljena in zato ne more biti predmet v denacionalizacijskem postopku. Tožena stranka bo morala v postopku ugotoviti, iz katere oziroma katerih prejšnjih parcel je nastala sporna parcela in če je ta parcela dejansko nastala tudi iz parcel, ki so bile podržavljene, bo morala tudi to parcelo vrniti denacionalizacijskemu upravičencu, če bo ugotovila, da so za njeno vrnitev podani pogoji v ZDen. Prav tako pa bo morala tožena stranka v postopku tudi ugotoviti, kdo je bil dejanski prejšnji lastnik podržavljenih nepremičnin, ki so predmet tega postopka in v skladu s to ugotovitvijo izdati novo odločbo (67. člen ZDen).

Ker so bile dejanske okoliščine v upravnem postopku nepopolno ugotovljene, je sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Sodišče je ZUS smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).