Jedro

Ker tožeča stranka ne izpodbija presoje glede nemške narodnosti, odsotnosti iz države na dan 4.12.1948 in tudi ne dokazne ocene, da izvedeni dokazi niso izkazali lojalnega razmerja, zaradi česar domneva nelojalnosti ni bila izpodbita je bila pravilno uporabljena določba 3. odstavka 63. člena ZDen in določba 2. odstavka 35. člena ZDrž.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 762/2001-10 z dne 8.5.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 28.3.2001. Z njo je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote R. ob D. z dne 23.7.1999, s katero je bilo ugotovljeno, da se M.H.H. roj. 6.9.1894 v Š.J. pri R., umrla 19.3.1988, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28.8.1945 do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št.1/91-1 do 13/94), do njene smrti ni štela za jugoslovansko državljanko in državljanko SR Slovenije. Po presoji tožene stranke je bilo pravilno ugotovljeno, da je bila imenovana državljanka Kraljevine Jugoslavije in na dan 6.4.1941 domovinsko pristojna v takratno slovensko občino R. ob D., toda na dan 28.8.1945 na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ ni postala državljanka FLRJ. Po navedeni določbi se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini in so se pred vojno ali med vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Novela navedenega zakona, ki je 4.12.1948 uveljavila novo določbo 2. odstavka 35. člena, je imela retroaktivni učinek. Navedene osebe z dnem 28.8.1945 zato niso postale jugoslovanski državljani in s tem tudi ne slovenski državljani. Imenovana je pred 4.12.1948 živela v tujini, njena nemška narodnost je bila ugotovljena na podlagi članstva v Kulturbundu, NSDAP in seznama Volksdeutscherjev. Tožeči stranki je bilo omogočeno dokazovanje lojalnosti oziroma izpodbijanje domneve o nelojalnosti, ki velja za člane navedenih nacističnih organizacij, vendar te domneve ni uspela izpodbiti.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da gre v zadevi za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. Po določbi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji izda občinski upravni organ, pristojen za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu. Za ugotavljanje državljanstva pa se uporablja tudi določba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48 in 105/48, v nadaljevanju ZDrž) oziroma njegova novela, uveljavljena 4.12.1948. Imela je povratno pomoč in se je uporabljala za osebe nemške narodnosti, ki so se nahajale v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Po presoji Ustavnega sodišča RS določba 2. odstavka 35. člena ZDrž vsebuje domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar te določbe ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotno. Po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja. Zadostuje le nemška narodnost in odsotnost iz države. Stranki mora biti med postopkom omogočeno, da izpodbija domnevo nelojalnosti. Uspešna je lahko le, če ponudi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost ali pa dokaže obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-278/97 z dne 9.10.1997). Tudi po presoji sodišča prve stopnje so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za uporabo 2. odstavka 35. člena ZDrž. M.H.H. je bila nemške narodnosti in odsotna iz takratne Jugoslavije pred 4.12.1948. Tožeči stranki je bila dana možnost, da dokaže lojalnost imenovane. Na ustni obravnavi 24.6.1999 so bile o tem zaslišane priče. Tako je W.N. povedal, da je bila M.H.H. lojalna do Kraljevine Jugoslavije, poštena in dobra gospodinja in se za politiko ni zanimala, saj je bila mati sedmih otrok. E.F., ki je hči M.H.H., je povedala, da so do leta 1945 živeli v R. v bližini šole, tako, da med vojno s partizani niso imeli nobenih stikov. Ko je bilo razglašeno, da prihajajo Rusi, jim je župan priporočal, da se ženske in dekleta umaknejo k sorodnikom v Avstrijo. J.K. je povedal, da se M.H.H. politično ni udejstvovala, ni bila niti za, niti proti NOB. Zaslišan je bil tudi tožnik, ki je bil ob koncu vojne star 8 let, spominja pa se, da mati s partizani ni imela stikov in se ni politično udejstvovala. O.P., ki je bil sosed družine H. v R. ob D., je povedal, da mu je znano, da M.H.H. ni bila v nobeni politični organizaciji, v družini so bili nemškega porekla in vseskozi prebivalci takratnega M. V R. so partizani prišli zelo pozno, že ob zaključku vojne, zaradi česar je prepričan, da M.H.H. z njimi ni imela stikov. Sodišče soglaša z ugotovitvami upravnega organa in z oceno tožene stranke, da tožeča stranka ni ponudila takšnih dokazov o ravnanju imenovane, ki bi izpričevali njeno lojalnost, niti ni dokazala obstoj drugih okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi o nelojalnosti. O vprašanju retroaktivne veljave 2. odstavka 35. člena ZDrž je Ustavno sodišče z odločbo U-I-23/93 z dne 20.3.1997 presodilo, da uporaba navedene določbe ni v neskladju z ustavo.

Uporaba navedene določbe zato ne nasprotuje določbam Ustave RS. Prav tako niso podane kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je uporaba 2. odstavka 35. člena ZDrž v nasprotju z Ustavo in Dekleracijo o človekovih pravicah. Gre za diskriminacijo in za kolektivno krivdo, ki jo je potrdilo celo Ustavno sodišče. Onemogočena je ekskulpacija od kolektivne krivde. Za evropske pravne standarde je to nekaj nezaslišanega. Ustavno sodišče je kolektivno odgovornost na videz ublažilo z možnostjo dokazovanja lojalnosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Še nobenemu upravičencu ni uspel takšen dokaz. Upravičenci, katerih predniki so bili obsojeni od vojaških sodišč in jim je bilo premoženje zaplenjeno, so na boljšem, saj so bile sodbe razveljavljene. Ostali nimajo nobene take možnosti. Gre za nespoštovanje ustavnih načel. Upravno sodišče ponavlja razloge upravnih organov in ignorira Ustavo. Tako pokriva nezakonito delo upravnih organov. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo vse tožbene ugovore in to po presoji pritožbenega sodišča pravilno.

Razlogi, ki jih navaja, so skladni z določbami predpisov, na katere se sklicuje, uveljavljeno sodno prakso in s citiranimi odločbami Ustavnega sodišča RS, ter z dejanskim stanjem, kot to izhaja iz podatkov predloženega spisa. Pritožbeno sodišče se zato strinja z dejansko in pravno podlago izpodbijane sodbe.

Tožnik v pritožbi sicer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pri tem niti ne navede konkretno v čem je presoja glede dejanskega stanja nepopolna oziroma zmotna. Ne izpodbija presoje glede nemške narodnosti, odsotnosti iz države in tudi ne dokazne ocene, da dokazi, izvedeni zaradi ugotavljanja konkretnega lojalnega ravnanja, takega ravnanja niso dokazali. Zato je pravilna presoja tožene stranke in sodišče prve stopnje, da domnevna nelojalnost ni bila izpodbita.

Zato navedeni pritožbeni ugovor, kot tudi pavšalno izpodbijanje o neustreznosti pravne podlage, na kateri temeljita odločba tožene stranke in izpodbijana sodba, in sklicevanje na neustavnost ter "pokrivanje" nezakonitega dela upravnih organov, ne moreta vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.