Jedro

Tožena stranka bi morala tožniku – mladoletnemu prosilcu z dodatnimi vprašanji omogočiti, da pojasni svoje odgovore (nasprotujoče izjave) o razlogih za zapustitev izvorne države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006), ker niso bila upoštevana pravila postopka, tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke z dne 18. 9. 2009, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. in 3. alinee 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, saj naj bi bilo iz njegovih izjav očitno, da ne izpolnjuje pogojev po 26. in 28. členu ZMZ in je v Republiko Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov. Odločila je, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe opozarja na določbo 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, po kateri je treba stranki dati možnost, da se pred izdajo odločbe izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Pri tem gre za eno temeljnih procesnih jamstev, ki bi moralo biti še bolj upoštevano v obravnavanem primeru, v katerem gre za mladoletnega prosilca. Osebne lastnosti mladoletnega prosilca so bistveno drugačne od osebnih lastnosti polnoletnih storilcev, tožena stranka pa se v izpodbijani odločbi do njih ni z ničemer opredelila. Prav tako iz odločbe tožene stranke ni razvidno, kako je glede na mladoletnikovo starost ocenila, da je duševno zrel oziroma sposoben razumeti pomen postopka (16. člen ZMZ). Glede odločitve, da mora tožnik nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo, torej se vrniti v matično državo, pa sodišče opozarja, da je ta del izpodbijane odločbe neobrazložen. Starost mladoletnega tožnika po oceni sodišča predstavlja takšno osebno okoliščino, ki lahko vpliva na sprejem odločitve glede subsidiarne zaščite ali na določitev daljšega roka za zapustitev države.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. V pritožbi poudarja, da so bila v obravnavanem primeru v zvezi s podajo prošnje tožnika kot mladoletnika upoštevana vsa temeljna načela. Mladoletnemu prosilcu je bil postavljen zakonit zastopnik, prošnjo za mednarodno zaščito je podal tako, da je skupaj z uradno osebo izpolnil obrazec prošnje ter v nadaljevanju samostojno podal izjavo o razlogih. Uradna oseba mu je postavljala dodatna vprašanja za razjasnitev okoliščin, pri podaji prošnje sta bila prisotna tudi tožnikov zakoniti zastopnik in pooblaščenec, ki sta mu tudi postavljala še dodatna vprašanja. Tožnik je odgovarjal jasno in tekoče ter bil večkrat vprašan, ali razume povedano. Kadar česa ni razumel oziroma izjava ni bila pravilno povzeta, je to tudi povedal. Zato tožena stranka zatrjuje, da je bilo v celoti zagotovljeno sodelovanje starejšega mladoletnika v postopku na način, ki je povsem primeren njegovi starosti in stopnji duševnega razvoja. Glede zapustitve Republike Slovenije po pravnomočnosti odločbe pa tožena stranka poudarja, da sama starost mladoletne osebe, ki ne obiskuje šole in nima drugih zdravstvenih in podobnih težav, ne more predstavljati okoliščine, zaradi katere bi moral biti določen daljši rok za zapustitev države. Prav tako starost mladoletnika ni takšna okoliščina, ki lahko vpliva na sprejem odločitve glede subsidiarne zaščite. ZMZ mladoletnikov brez spremstva ne obravnava drugače kot ostalih prosilcev za mednarodno zaščito glede tega vprašanja – zapustitve države. Status subsidiarne zaščite je povezan z utemeljenim razlogom in utemeljenim tveganjem, da bo oseba ob vrnitvi utrpela resno škodo, tožnik pa ni navajal takih posledic. Splošno znano dejstvo je, da njegova izvorna država ni v situaciji mednarodnega ali notranjega spopada, zaradi česar bi tožena stranka morala po uradni dolžnosti preveriti tudi informacije o izvorni državi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in opozarja na načelo delovanja v korist otroka ter v zvezi s tem nasprotuje uporabi pospešenega postopka. Navajal je, da bi ga ob vrnitvi v domači kraj ubili, ker pa tega ni dodatno pojasnil (k temu sploh ni bil pozvan), tožena stranka zaključuje, da mu v matični državi ne grozi resna škoda, potrebna za podelitev subsidiarne zaščite. Glede vrnitve v matično državo pa opozarja na primer Nsona proti Nizozemski, kjer je Evropsko sodišče za človekove pravice vzpostavilo odgovornost držav članic, da pred prisilno vrnitvijo otrok brez spremstva presodijo, ali ne bo otrok ob vrnitvi podvržen tveganju nečloveškega in nehumanega ravnanja. Tudi glede na smernice UNHCR naj se otroci brez spremstva ne bi vračali, če jim ni zagotovljen ustrezen sprejem v matični državi, tožnik pa v matični državi nima več živečih sorodnikov.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je tožena stranka o tožnikovi vlogi za mednarodno zaščito odločila v pospešenem postopku na podlagi 1. in 3. alinee 55. člena ZMZ, pri čemer ni sporno, da tožnikova identiteta ni ugotovljena z osebnim dokumentom s sliko, in da posledično ni jasna niti njegova starost niti izvorna država. O mednarodni zaščiti odloča pristojni organ praviloma v posebnem ugotovitvenem postopku, v pospešenem postopku pa le, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alinee 23. člena ZMZ, če so ti podani, pri čemer lahko prošnjo v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ. V pospešenem postopku, ki je posebna skrajšana oblika ugotovitvenega postopka po ZUP, pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno med drugim tudi: če je prosilec v Republiko Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov (1. alinea 55. člena ZMZ) in če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona (3. alinea 55. člena ZMZ).

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni bila dovolj upoštevana starost mladoletnega tožnika. Tožnikov odgovor glede preganjanja v matični državi namreč ni čisto jasen. Lahko bi se izkazalo, da okoliščine kažejo na preganjanje zaradi pripadnosti določeni veri, to pa so dejanja, ki kažejo na preganjanje v smislu ZMZ. Tožnik ob podajanju prošnje v obliki in na način, kot v obravnavani zadevi, svoje izjave ni mogel utemeljiti v ključnih dejstvih ter pojasniti svojih nasprotujočih se izjav. Tožena stranka bi mu morala z dodatnimi vprašanji omogočiti, da pojasni svoje odgovore oziroma razjasni dvojnost odgovorov glede razlogov za zapustitev izvorne države, kar bi pripomoglo pri tehtanju zatrjevanih okoliščin (ekonomski interes ali preganjanje, katerega posledica je tudi zatrjevana smrt staršev in ki naj bi grozila tudi tožniku), ki se izključujeta, ter na način, primeren njegovim sposobnostim, ugotoviti, kaj ga je dejansko privedlo do tega, da je zapustil izvorno državo ter zaprosil za mednarodno zaščito.

8. V zvezi z izpolnjevanjem kriterija po 3. alinei 55. člena ZMZ pritožbeno sodišče še poudarja, da je v tem primeru v pospešenem postopku mogoče prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrniti, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Ta kriterij „očitnosti“ pa je po presoji Ustavnega sodišča RS izpolnjen samo takrat, ko prosilec zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja (odločba Ustavnega sodišča RS Up-96/09-22 z dne 9. 7. 2009). Glede tega vprašanja pa je bilo že zgoraj navedeno, da v postopku ni bilo v celoti razjasnjeno.

9. V zvezi z morebitno subsidiarno zaščito pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla ničesar glede stanja v tožnikovi zatrjevani matični državi. Z navedbami v pritožbi, da je splošno znano, da Gana – tožnikova zatrjevana izvorna država ni v situaciji mednarodnega ali notranjega spopada, pa tožena stranka ne more dopolnjevati razlogov izpodbijane odločbe.

10. Vrhovno sodišče pa se ne strinja z razlogom za ugoditev tožbi, ki ga navaja prvostopno sodišče, namreč, da se mora tožnik vrniti v zatrjevano matično državo, saj to z izpodbijano odločbo tožene stranke ni določeno. Določeno je le, da mora zapustiti Slovenijo.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo tožene stranke na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.