Jedro

Če kljub uporabi metod pravne argumentacije po določbi 82. člena OZ, ni mogoče priti do enopomenske interpretacije posameznega pogodbenega določila, je v obravnavani zadevi, ko gre za Splošne pogoje, ki jih je v naprej pripravila tožena stranka, bistvena tudi uporaba 83. člena OZ, ki določa, da če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Pravilo iz 83. člena OZ je namreč subsidiarno pravilu iz 82. člena OZ in v konkretnem primeru sobiva z njim. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da definicija kaznivega dejanja v kazenskopravni zakonodaji glede pogodbeno dogovorjenega zavarovalnega kritja ni relevantna. Specifičnost določnega primera nujno ne daje povsem jasnega odgovora na vprašanje, kako uporabiti posamezno določbo pogodbe. Gre za vprašanje subsumcije konkretnega dejanskega stanu pod določeno pravno normo, oziroma v konkretnem primeru pod določeno določilo Splošnih pogojev. Izključitev zavarovalnega kritja, kadar zavarovanci na določen način omogočijo ali olajšajo storilcem vstop v prostore, je upravičena, zato so zaključki sodišča prve stopnje, da iz tega razloga Splošni pogoji niso nepošteni, pravilni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 9.359,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 11. 2020 do plačila ter stroške postopka, prav tako s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo nerazdelno povrniti stroške pravdnega postopka toženi stranki v višini 20,00 EUR do zapadlosti brezobrestno, po zapadlosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka sodbe).

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer kot materialnopravno podlago uporabilo določila splošnih pogojev, Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot-1), vendar pa je določbe teh materialnih predpisov napačno uporabilo. Tožnika sta že v tožbi navedla, da so splošni pogoji nejasni, ker ne definirajo vloma. Sodišče prve stopnje se sicer sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1449/2014, iz katere izhaja, da definicija kaznivega dejanja po kazensko pravni zakonodaji v primeru pogodbeno dogovorjenega zavarovalnega kritja ni relevantna, vendar pa ne gre spregledati sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je v sodbi II Ips 526/2000, ki je pri razlagi splošnih pogojev glede vloma upoštevalo tudi kazensko pravno definicijo vlomske tatvine. Tako splošnih pogojev ni mogoče razlagati tako, da ne krijejo zavarovanja za škodo, ki je bila storjena s hujšim kaznivim dejanjem te tatvine, medtem ko naj bi krili škodo, ki je bila storjena z lažjimi kaznivimi dejanji. Tako ni mogoče trditi, da so splošni pogoji glede vloma popolnoma jasni, in da njihova razlaga ni potrebna, saj je tožena stranka ob uporabi istih splošnih pogojev v primeru soseda A. A. zavarovalnino izplačala, čeprav je moral storilec pri sosedu premagati manj ovir. Tudi ne drži, da tožnika nista konkretizirala, kaj je v splošnih pogojih nejasnega, saj sta že v tožbi navedla, da splošni pogoji v delu, v katerem se sklicujejo na vlomsko tatvino, ne definirajo pojma "vlom" in se je sklicevala na sodno prakso, ki izhaja iz 83. člena OZ. Ker splošni pogoji ne definirajo pojma "vlom", je pomembno predvsem to, da je bila kazenska ovadba vložena zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki določa, da gre za veliko tatvino, če je storilec storil tatvino tako, da je z vlomom, vdorom ali z drugačnim premagovanjem ovir prišel v zaprto stavbo, sobo, blagajno, omaro ali druge zaprte prostore. Pravna teorija vlom definira kot nasilno odpiranje zaprtih prostorov z uporabo fizične sile, pri tem pa ni nujno, da se uporabi orodje, kar je v konkretnem primeru izpolnjeno in posledično pride v poštev 1. točka prvega odstavka 32. točke 3. člena Splošnih pogojev, ki določa, da gre med drugim za vlomsko tatvino, če storilec vlomi v zaklenjen objekt, tako da razbije ali vlomi vrata, okno, zid, strop ali pod. Zagotovo je treba to določilo razlagati tako, da sodi sem tudi vlom zaščitne rešetke, ki varuje okno, in ki dejansko v naravi predstavlja pot, po katerem je mogoče hoditi. V vsakem primeru ni mogoče enačiti konkretnega primera s primeri, ko vlomilec v hišo neovirano pride skozi odprto okno v pritličju ali kleti, zato pride v poštev pravilo 83. člena OZ, ki ga potrjuje obsežna sodna praksa.

Splošni pogoji so tudi nepošteni, ker arbitrarno določajo mejo 1,60 m oddaljenosti roba okna od tal, saj to pomeni, da je lahko okno, ki je visoko 1,61 m od tal, odprto na stežaj in gre kljub temu po definiciji zavarovalnice za vlomno tatvino. Pri tem je v obravnavani zadevi tudi treba upoštevati, da je moral storilec sredi noči s silo, kleče oziroma leže odstraniti kovinsko rešetko, se splaziti v svetlobni jašek, odpreti manjše okno na ventus (z veliko verjetnostjo z orodjem, saj si ni mogoče predstavljati, kako sicer na stežaj odpreti okno, ki je odprto na ventus), se splaziti skozenj, odkleniti vrata iz kleti na dvorišče, na katerem je bila prižgana luč, odnesti stvari, vse ob tem, ko sta bila tožnika prisotna v hiši in drugi tožnik celo še buden, svetlobni jašek pa se nahaja na notranji dvoriščni strani stanovanjske hiše, do katerega je dostop zelo otežen, ker gre za vrstne hiše, ki se držijo skupaj, in torej dostop do jaška oziroma okna neposredno iz ceste sploh ni mogoč.

Razlaga splošnih pogojev, po katerih se od zavarovanca zahteva, da imajo tudi v času, ko so doma in v obdobju večjih temperaturnih obremenitev, kot je bilo v obravnavani zadevi, neprodušno zaprte bivanjske prostore, da bi lahko prejeli zavarovalnino, so pretirano stroga do zavarovancev in zato življenjsko popolnoma nesprejemljiva ter v nasprotju s 83. členom OZ, in torej popolnoma v korist zavarovalnice, ki je splošne pogoje sestavila. Očitno pa so tudi organi pregona šteli, da je storilec tatvino storil tako, da je z vlomom, vdorom ali drugačnim premagovanjem večjih ovir prišel v zaprto stavbo, sobo, blagajno, omaro ali druge zaprte prostore, kar izhaja iz kazenske ovadbe 34 vlomnih tatvin.

Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je odločilo, da storilcu pri odstranjevanju kovinske rešetke ni bilo treba uporabiti sile, ter da je bilo stanje svetlobnih jaškov v času ogleda primerljivo s stanjem na dan škodnega dogodka. Tudi iz zapisnika o ogledu na kraju samem izhaja, da je bila za odstranitev kovinske rešetke potrebna sila, četudi po mnenju sodišča, ta ni bila pretirana. Tudi če sila po mnenju sodišča ni bila pretirana, gre še vedno za uporabo sile, pri čemer ni mogoče neposredno primerjati sile, ki jo je moral za odstranitev rešetke in očiščenega jaška pri belem dnevu stoje uporabiti strokovni sodelavec sodišča, s silo, ki jo je moral uporabiti storilec na rešetki, zasuti s kamenčki in peskom, ponoči in leže/kleče. Ob tem je treba upoštevati tudi, da položaj storilca ni mogel biti stoječ, saj bi ga v nasprotnem primeru videl drugi tožnik, ki se je v tistem času nahajal v dnevni sobi stanovanjske hiše, od koder je imel neposredni pogled na svetlobni jašek. Dejansko stanje jaška v času škodnega dogodka tudi ni bilo isto, kot v času opravljenega ogleda, saj sta tožnika sporni jašek po škodnem dogodku očistila in naredila obzidavo, prav tako je bilo v času škodnega dogodka, v robu ob kovinski rešetki, izrazito več kamenja in peska, kar je vse oviralo storilca pri odstranjevanju rešetke. Tožnik je tekom svojega zaslišanja pojasnil, kakšno je bilo stanje jaška po škodnem dogodku in kako težko je bilo odstraniti kovinsko rešetko iz plastičnega okvirja, sodišče pa v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo, da navedbam drugega tožnika, ki jih je potrdila tudi prva tožnica ni verjelo in zakaj ne.

Sodišče prve stopnje je kršilo tudi načelo kontradiktornosti, s čimer je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sta tožnika na naroku dne 6. 6. 2022, na katerem je sodišče sprejelo sklep, da se glavna obravnava obravnava zaključi, izvedela za dodatne okoliščine in pridobila dodatne dokaze. V kazenskem postopku, ki teče zoper sedaj že znanega storilca, je namreč dne 10. 6. 2022 pred Okrožnim sodiščem na Ptuju potekalo zaslišanje oškodovancev kot prič. Tožnika sta tedaj izvedela za vsebino izpovedb ostalih oškodovancev, pri katerih je šlo za vlom istega storilca v istih okoliščinah, vsi oškodovanci so imeli škodo zavarovano pri toženki, pri čemer je toženka vsem ostalim oškodovancem zavarovalnino tudi izplačala, s temi informacijami in dokazili pa tožnika predhodno še nista razpolagala. Zato sta predlagala, da se končana glavna obravnava začne znova, saj sta se z opisanimi okoliščinami seznanila šele 10. 6. 2022 oziroma 13. 6. 2022 ob vpogledu v kazenski spis I Pom 11156/2021 pri Okrožnem sodišču na Ptuju. Te okoliščine pa so relevantne za predmetno pravdo in bi bilo treba v tem smislu dokazni postopek dopolniti. Prav tako je sodišče neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokazov s predložitvijo dokazil o tem, v kakšnem odstotku toženka izplačuje odškodnine v primerih, ko stranka zahteva izplačilo zaradi vloma, nadalje z zaslišanjem priče A. A. in z vpogledom v sodni spis Okrožnega sodišča na Ptuju I Pom 11156/2021, češ da ti dokazi ne bi prispevali k razjasnitvi zadeve. Vsi trije dokazni predlogi so relevantni za predmetno pravdo, saj bilo mogoče na podlagi tako izvedenih dokazov potrditi navedbe tožnikov, da so splošni pogoji nepošteni, pretirano strogi ter posledično nični. Tožnika še dodajata, da sta bila seznanjena tudi z vlomom, ki se je zgodil pri sosedu A.A. iste noči s strani istega storilca, pri čemer je tudi v tem primeru šlo za vlom skozi pritlično okno, odprto na ventus, kjer je spodnji rob okna nižji od 1,6 m, sosed pa ima hišo prav tako zavarovano pri toženki, ki mu je škodo izplačala, kar pa vse izkazuje, da je splošne pogoje glede vlomske tatvine mogoče tolmačiti na različne načine, kar počne toženka, zato gre za nepošten pogodbeni pogoj iz 24. člena ZVPot-1. Tožnika pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni v smeri pritožbenih navedb, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zahtevata tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba pa uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ni del uradnega preizkusa. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za ponovno otvoritev glavne obravnave zaradi dopolnitve dokaznega postopka, saj naj bi tožena stranka šele po zaključku glavne obravnave izvedela za dodatne okoliščine in pridobila dodatne dokaze iz kazenskega postopka pred Okrožnim sodiščem na Ptuju. Tako je med drugim predlagala tudi vpogled v sodni spis Okrožnega sodišča na Ptuju I Pom 11156/2021, prav tako je predlagala zaslišanje priče A. A., soseda, ki mu je tožena stranka izplačala odškodnino ter predložitev dokazila o tem, v kakšnem odstotku toženka izplačuje odškodnine v primerih, ko stranke zahtevajo izplačilo zaradi vloma s strani tožene stranke.

6. Bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 338. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za kršitev načela kontradiktornosti, ki je eno od temeljnih načel pravdnega postopka, določeno v 5. členu ZPP, po katerem mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Sicer je načelo kontradiktornosti del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ki med drugim stranki omogoča, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravnorelevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, oziroma na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati, dolžno pa je zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti.1

7. Sodišče prve stopnje je v tretjem odstavku točke 3 obrazložitve navedlo, da se zgoraj navedeni dokazi, ki jih je tožeča stranka predlagala po zaključku glavne obravnave, ne nanašajo na obravnavani primer in ne bi z ničemer prispevali k razjasnitvi zadeve, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. V kakšnem odstotku toženka izplačuje odškodnine v primeru vlomnih tatvin in okoliščina, da je toženka izplačala sosedu tožnikov določeno odškodnino zaradi vloma istega storilca, v obravnavani zadevi niso pravnorelevantna dejstva, za kar bi bilo treba izvajati predlagane dokaze. Kar se tiče dokaznega predloga z vpogledom v spis Okrožnega sodišča na Ptuju I Pom 11156/2021, pa pritožbeno sodišče dodaja, da je tožena stranka v spis vložila Kazensko ovadbo policijske postaje Ptuj z dne 27. 10. 2020 (dokaz B3), pri čemer ni sporno, da kazenski postopek zoper storilca v tej zadevi še ni končan, kaj drugega iz kazenskega postopka pa za odločanje o plačilu zavarovalnine na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe o premoženjskem zavarovanju, ni bistveno.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitve, da splošni pogoji v 32. točki 3. člena niso nejasni v smislu 83. člena OZ, prav tako niso pretirano strogi in nepošteni v smislu ZVPot-1. V obravnavani zadevi tudi ni relevantno, zaradi katerega kaznivega dejanja je bila vložena kazenska ovadba, saj definicija kaznivega dejanja v kazenskopravni zakonodaji v primeru pogodbeno dogovorjenega zavarovalnega kritja ni relevantna. Ob upoštevanju jasnega pogodbenega določila, je sodišče prve stopnje nato ugotovilo, da je storilec vstopil skozi odprto (na ventus) kletno okno na način, da je kovinsko rešetko nad svetlobnim jaškom dvignil brez večje sile ali uporabe orodja, kar je primerljivo z vstopom skozi odprto okno, zaradi česar dogodka ni bilo mogoče obravnavati kot vlomsko tatvino v smislu splošnih pogojev in je posledično zavarovalno kritje izključeno.

9. Pri razlagi splošnih pogojev zavarovanja gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. V obravnavanem primeru gre za pogodbeno razmerje med zavarovalnico in potrošnikom, zato je treba poleg določb OZ uporabiti tudi specialne določbe ZVPot-1, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje.

10. V skladu s prvim odstavkom 82. člena OZ se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Kadar stranki nekemu pogodbenemu določilu pripisujeta različen pomen, je to določilo sporno in le takrat se v skladu z določbo drugega odstavka 82. člena OZ pri razlagi spornih določil pogodbe ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Določilo pa je sporno takrat, kadar mu stranki pripisujeta različen pomen, oziroma kadar ena stranka trdi, da ima določen pomen, druga pa, da je njegov pomen drugačen. Vendar zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra odločilne vloge; kot sporne določbe je namreč treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag.2 Če kljub uporabi metod pravne argumentacije po določbi 82. člena OZ, ni mogoče priti do enopomenske interpretacije posameznega pogodbenega določila, je v obravnavani zadevi, ko gre za Splošne pogoje, ki jih je v naprej pripravila tožena stranka, bistvena tudi uporaba 83. člena OZ,3 ki določa, da če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Pravilo iz 83. člena OZ je namreč subsidiarno pravilu iz 82. člena OZ in v konkretnem primeru sobiva z njim.

11. V obravnavani zadevi je tožeča stranka zahtevala plačilo zavarovalnine na podlagi zavarovalne pogodbe, za katero veljajo Splošni pogoji za zavarovanje doma - v nadaljevanju Splošni pogoji (dokaz B1). Le ti v 1. členu določajo, da se s tem zavarovanjem v obsegu teh pogojev zavaruje premoženje in premoženjski interesi lastnikov ali najemnikov stanovanjskih in ostalih objektov, dodatnih objektov, etažne lastnine ter stanovanjske opreme, pri čemer so zavarovane tiste nevarnosti izmed v 3. členu navedenih nevarnosti, ki jih dogovorita zavarovalec in zavarovalnica in so razvidne iz zavarovalne police. Splošni pogoji v 3. členu opredeljujejo zavarovane nevarnosti, med drugim sta v 32. točki kot takšni nevarnosti določeni tudi vlomska tatvina in rop. V skladu s prvim odstavkom 32. točke 3. člena Splošnih pogojev je tako vlomska tatvina podana, če storilec stanovanjsko opremo odtuji na način, da:

1. vlomi v zaklenjen objekt (podstrešje, klet, lopo, garažo) tako, da razbije ali vlomi vrata, okno, zid, strop ali pod;

2. odpre zaklenjen objekt s sredstvom, ki ni namenjeno za redno odklepanje;

3. vlomi v zaklenjeno hranišče v stanovanjskih prostorih (železna blagajna, oklopna blagajna, trezor), kamor je prišel na način, ki se po določilih te točke šteje za vlomsko tatvino;

4. z originalnim ključem ali njegovim dvojnikom odklene prostor ali hranišče, kjer so predmeti zavarovanja, če do takega ključa pride z vlomom ali ropom;

5. vdre v stanovanje skozi odprto okno, ki ni v pritličju ali kleti;

6. ukrade stvari z balkona, ki ni v pritličju in

7. vlomi v zaklenjeno sobo (hotel, apartma, ipd.).

V skladu z drugim odstavkom 32. točke 3. člena Splošnih pogojev pa ne gre za vlomsko tatvino, če:

1. storilec pride v stanovanje skozi odprto okno ali okno odprto na ventus, katerega spodnji rob je manj kot 1,60 m od tal in

2. jo je zagrešil zavarovanec, sozavarovana oseba oziroma je pri njej sodelovala kot soudeleženec ali pobudnik oseba, ki živi z zavarovancem v skupnem gospodinjstvu.

12. Tožeča stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, kar je ponovila tudi v pritožbi, da sta določbi Splošnih pogojev iz 1. točke prvega odstavka 32. točke 3. člena, ki določa, da je vlomska tatvina podana, če storilec vlomi v zaklenjen objekt (podstrešje, klet, lopo, garažo) tako, da razbije ali vlomi vrata, okno, zid, strop ali pod in iz 1. točke drugega odstavka 32. točke 3. člena, ki določa, kdaj ne gre za vlomsko tatvino, nejasni, ker ne definirajo „vloma“, zato je v obravnavani zadevi treba uporabiti definicijo iz KZ-1, ki ureja veliko tatvino, za kar je bila v obravnavani zadevi zoper storilca tudi vložena kazenska ovadba. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer ne držijo zaključki sodišče prve stopnje, da tožeča stranka ni konkretizirala, kaj je v teh določilih nejasnega, se pa je sodišče prve stopnje do navedenih trditev tožeče stranke opredelilo v tretjem odstavku točke 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer „...da ni relevantno, zaradi katerega kaznivega dejanja je bila vložena kazenska ovadba, saj definicija kaznivega dejanja v kazenskopravni zakonodaji v primeru pogodbeno dogovorjenega zavarovalnega kritja ni relevantna.“

13. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da definicija kaznivega dejanja v kazenskopravni zakonodaji glede pogodbeno dogovorjenega zavarovalnega kritja ni relevantna. Tožeča stranka se pri utemeljitvi svojih navedb, da bi bilo treba uporabiti pojem velike tatvine, kot jo definira KZ-1, opira na starejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, in sicer na sodbo II Ips 526/2000 z dne 7. 6. 2001. Bistvo slednje je v tem, da splošnih pogojev ni mogoče razlagati tako, da ne krijejo zavarovanja za škodo, ki je bila storjena s hujšim kaznivim dejanjem tatvine, medtem ko naj bi krili škodo, ki je bila storjena z lažjimi kaznivimi dejanji ali sploh dejanji, ki niso kazniva dejanja. Vendar pa je bilo dejansko stanje v zadevi II Ips 526/2000 drugačno kot je v obravnavani zadevi, in sicer je bil storilec tam že pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ-1 in mu je bil za to dejanje izrečen vzgojni ukrep, zato je bilo treba to dejstvo upoštevati v okviru namena splošnih pogojev, medtem ko v konkretnem primeru kazenski postopek zoper storilca še ni končan. Sicer Splošni pogoji v šestem odstavku 32. točke 3. člena določajo, da zavarovanje krije tudi navadno tatvino, ki se zgodi zunaj stanovanjskih prostorov, če gre za ukradeno perilo, posteljnino, obleko, preprogo in zavese v pralnici, sušilnici ali likalnici večstanovanjskega objekta, kar pa ni primerljivo s situacijo, ko storilec odtuji stvari iz kleti stanovanjske hiše. Prav tako v obravnavani zadevi ni bistveno, ali je šlo za veliko ali majhno tatvino, temveč je glede na relevantna zatrjevanja tožene stranke bistveno, ali sta tožnika s svojim ravnanjem omogočila storilcu vstop v stanovanjski objekt. 14. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da Splošni pogoji v 32. točki 3. člena niso nejasni, kljub temu, da izrecno ne opredeljujejo pojma vloma. Iz prvega odstavka 32. točke 3. člena jasno izhaja, da je situacija vlomske tatvine podana tedaj, kadar storilec stanovanjsko opremo oziroma stvari odtuji na način, da premaga določeno oviro ter uporabi določeno silo, da pride v stanovanjski objekt. Na to kažejo situacije določene v 1. točki prvega odstavka 32. točke 3. člena Splošnih pogojev, iz katere izhaja, da mora storilec vstopiti v stanovanjski objekt tako, da razbije ali vlomi vrata, okno, zid, strop ali pod.

15. Kot pravilno navaja tožena stranka pa je 1. točka drugega odstavka 32. točke 3. člena Splošnih pogojev namenjena izključitvi zavarovalnega jamstva, kadar zavarovanec na določen način omogoči storilcu ali le temu olajša vstop v prostore. S tem namenom je določena domneva, da ni vlomska tatvina, če storilec pride v stanovanje skozi odprto okno ali okno odprto na ventus, katerega spodnji rob je manj kot 1,60 m od tal. 16. Kot izhaja iz prvega odstavka 1. člena Splošnih pogojev je bil namen sklenjenega zavarovanja med tožnico in toženko, zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov lastnikov ali najemnikov stanovanjskih in ostalih objektov ter stanovanjske opreme. Poleg številnih zavarovanih nevarnosti,4 je bila tako zavarovana tudi vlomska tatvina in rop. Vendar pa je jamstvo izključeno, če je zavarovanec tožene stranke storilcu omogočil vstop v stanovanje ali stanovanjski objekt tako, da storilcu ni bilo treba premagati kakšne ovire ali uporabiti večje sile. Tako so pravilni razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da Splošni pogoji niso nejasni, zato ni bilo razloga, da bi jih bilo treba razlagati v korist tožeče stranke kot šibkejše pogodbene stranke nasproti zavarovalnici (83. člen OZ in peti odstavek 22. člena ZVPot-1).5

17. Res pa je, da specifičnost določnega primera nujno ne daje povsem jasnega odgovora na vprašanje, kako uporabiti posamezno določbo pogodbe. Gre za vprašanje subsumcije konkretnega dejanskega stanu pod določeno pravno normo, oziroma v konkretnem primeru pod določeno določilo Splošnih pogojev.

18. Tožeča stranke je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, kar ponavlja tudi sedaj v pritožbi, da konkretno dejansko stanje ni identično z vsebino 1. točke drugega odstavka 32. točke 3. člena Splošnih pogojev. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso sporna, izhaja, da je storilec v kletne prostore stanovanjske hiše tožnikov vstopil skozi svetlobni jašek, pri čemer je pred tem moral odstraniti kovinsko rešetko, v klet pa je vstopil skozi odprto okno oziroma okno, ki je bilo odprto na ventus (na kip). Tako je storilec res moral pred vstopom v kletni prostor skozi odprto okno, še odstraniti rešetko in se spustiti v svetlobni jašek, kar pomeni, da takšnega dejanskega stanja ni mogoče povsem subsumirati pod 1. točko drugega odstavka 32. točke 3. člena Splošnih pogojev, iz katere je mogoče razbrati, da je jamstvo izključeno, če storilec direktno vstopi skozi odprto okno, katerega spodnji rob se nahaja manj kot 1,60 m od tal. Vendar pa je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je kovinsko rešetko nad svetlobnim jaškom storilec dvignil brez večje sile ali uporabe orodja, kar je primerljivo z vstopom skozi odprto okno, pri čemer se je o tem prepričalo na ogledu z dvigom, ne samo sporne rešetke, temveč tudi sosednje rešetke, ki je imela v zarezi med plastičnim okvirjem in kovinskim rešetom več kamenčkov (fotografija C4), kar naj bi po zatrjevanjih tožeče stranke bistveno oteževalo dvig rešetke. Kljub temu sodišče za dvig sosednje rešetke ni potrebovalo nobenega orodja ali pretirane sile, rešetko je dvignilo zgolj z rokami. S tem, ko je sodišče prve stopnje opravilo preizkus dviga sosednje rešetke, ki je imelo v zarezi več kamenčkov, je skušalo prikazati primerljivo situacijo, kakršna naj bi bila po zatrjevanjih tožeče stranke v noči škodnega dogodka. Seveda pa je splošno znano, da povsem identične rekonstrukcije škodnega dogodka ni mogoče izvesti, zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da stanje svetlobnega jaška na dan ogleda naj ne bi primerljivo s stanjem na dan škodnega dogodka.

19. Kot izhaja iz zapisnika o ogledu, pa sodišče prve stopnje na ogledu tudi ni zaznalo vidnih sledi poškodb, nekoliko je bil na sredi le bolj zvit plastični okvir. Kljub temu, da je storilec pred vstopom skozi okno moral odstraniti rešetko in se splaziti v svetlobni jašek ter nato skozi okno v klet, so zaključki sodišča prve stopnje, da je situacija, ko je storilec vstopil skozi odprto/na ventus kletno okno na način, da je pred tem kovinsko rešetko nad svetlobnim jaškom dvignil brez večje sile ali uporabe orodja, primerljiva z vstopom skozi odprto okno, saj rešetka ni bila ustrezno zaščitena, da bi storilcu preprečevala vstop vanjo. Glede na to, in ob upoštevanju nespornega dejstva, da rešetka ni bila opremljena z ustreznim varovalom tako, da bi storilcu preprečevala vstop v svetlobni jašek, so nerelevantna pritožbena zatrjevanja, da je pomembno tudi, da je moral storilec rešetko odstraniti bodisi kleče, leže ali čepe, ker se je nad kovinsko rešetko nahajalo odprto okno v dnevno sobo, kjer naj bi se v tistem času nahajal drugi tožnik.

20. Splošni pogoji v delu, kjer je določeno, da vlomska tatvina ni podana, če storilec vstopi skozi odprto okno ali okno odprto na ventus, katerega spodnji rob je manj kot 1,60 m od tal, tudi niso nepošteni, kar zatrjuje tožeča stranka v pritožbi, češ da je meja 1,60 m določena arbitrarno. Izključitev zavarovalnega kritja, kadar zavarovanci na določen način omogočijo ali olajšajo storilcem vstop v prostore, je upravičena, zato so zaključki sodišča prve stopnje, da iz tega razloga Splošni pogoji niso nepošteni, pravilni. Prav tako Splošni pogoji v primeru izključitve zavarovalnega jamstva niso pretirano strogi, češ da so poletne temperature preprečevale popolno zapiranje oken. Kot obrazloženo, je bil v obravnavani zadevi storilcu omogočen vstop skozi nezavarovano rešetko ter šele nato skozi odprto oziroma na ventus odprto okno ter je tako bistveno, da tožnika nista ustrezno zavarovala kovinske rešetke.

21. Kar se tiče meje 1,60 m od tal, češ da je ta določena arbitrarno, pa pritožbeno sodišče pripominja, da je ta ugovor v obravnavani zadevi prav tako nerelevanten, saj je v konkretnem primeru storilec vstopil na 0,00 m od tal v klet, torej v nasprotno smer, kot sicer Splošni pogoji določajo mejo. Zaključki sodišča prve stopnje, da Splošni pogoji v tem delu niso nepošteni v smislu 23. člena ZVPot-1 so tako pravilni.

22. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

1 Tako odločba US RS Up-1266/05, točka 8 obrazložitve. 2 Tako sodba VS RS III Ips 11/2018-3 z dne 17. 12. 2019. 3 Tako sodba VS RS III Ips 25/2019 z dne 22. 10. 2019 in sklep VSL III Cp 974/2016 z dne 16. 5. 2016. 4 To so bili poleg vlomske tatvine in ropa še požar, strela in direktni udar strele, eksplozije, padec zrakoplova ali dela zrakoplova, udarec zavarovančevega motornega vozila ali premičnega delovnega stroja, manifestacije ali demonstracije, viharja, toče, poplave ali talne vode, zemeljskega plaza ali odtrganja zemljišča, snežnega plazu, teže snega, žleda, zmrzali, izteka, izliva vode, razbitje stekla, vandalizma, udarca neznanega motornega vozila ali premičnega delovnega stroja, vdora meteorne vode, izliva vode iz naprav, ki niso priključene na cevovodno omrežje, padca drevesa, tatvine zunanjih elementov zgradbe, svetovanja za hitrejšo odpravo škode, stroškov čiščenja in rušenja, stroškov izdaje osebnih dokumentov in plačilnih kartic, ponovnih stroškov projektiranja in nadzora, stroškov skladiščenja pohištva in stroškov selitve, stroškov menjave ključavnice, strojeloma, loma stekla kuhalne plošče in štedilnika, škode v zamrzovalniku, odgovornost iz posesti in lastništva objektov, osebna odgovornost, odgovornost zaradi okoljske škode, uničenje hortikulturne zasaditve. 5 83. člen OZ določa, da če je bila pogodba sklenjena po v naprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Peti odstavek 22. člena ZVPot-1 pa določa, da je nejasna določila treba razlagati v korist potrošnika.