Jedro

Upnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je sam ob podpisu pogodbe vedel, da dolžnik nima nobenega premoženja. V takem primeru upnik (banka) ne more biti žrtev dolžnikove zlorabe; nasprotno: upnik sam je ravnal neodgovorno in lahkomiselno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor upnika proti sklepu o začetku postopka odpusta obveznosti.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil upnik. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. 1. odstavek 399. člena ZFPPIPP opredeljuje namen odpusta obveznosti. Institut je namenjen vestnemu in poštenemu stečajnemu dolžniku, ki se mu na ta način omogoči odpust tistih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja. Po citiranem zakonskem določilu odpust obveznosti ni dovoljen, v kolikor gre za dolžnika, ki ni ravnal vestno in pošteno oziroma če ima njegovo ravnanje značilnost nevestnega ali nepoštenega ravnanja.

5. Oviro za odpust obveznosti predstavlja zloraba pravice do odpusta obveznosti, določena v 3. odstavku 399. člena ZFPPIPP. Kot ena od domnev, ki olajšuje dokazovanje obstoja te ovire, je prevzemanje obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim položajem, ter neodplačno razpolaganje s premoženjem oziroma razpolaganje za neznatno plačilo.

6. Višje sodišče kot neutemeljene ocenjuje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na prevzemanje obveznosti, nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim položajem. Izpovedi dolžnika, da je bil podpis solidarnega poroštva zgolj formalnost, sicer res ni mogoče slediti, toda upnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je sam ob podpisu pogodbe vedel, da dolžnik nima nobenega premoženja. V takem primeru upnik (banka) ne more biti žrtev dolžnikove zlorabe; nasprotno: upnik sam je ravnal neodgovorno in lahkomiselno, zaradi česar njegovim navedbam v tem delu ni mogoče pritrditi.

7. Pač pa je pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na zatrjevano razpolaganje s premoženjem za neznatno plačilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da dolžniku ni mogoče očitati, da bi kot družbenik podjetja K. d.o.o. za neznatno plačilo svoj delež prenesel na A. A. oziroma terjatve, ki jih je imel kot družbenik do podjetja, odprodal za neznatno plačilo. Svoj zaključek je oprlo na ugotovitev, da je šlo za odplačno odsvojitev deleža in terjatev ter pojasnilo, da dolžnik sicer pogodb o prenosu oziroma prodaji ni predložil, ker so mu bile odtujene, kljub temu pa mu je sodišče verjelo, saj je suvereno zatrdil in izpovedal, da terjatev ni podaril, pač pa prodal različnim kupcem, s katerimi je od leta 2009 do 2011 tudi sklenil pogodbe. Sodišče prve stopnje je upniku še očitalo, da ni sam pridobil potrebnih listin, ki bi dokazovale, ali je dolžnik razpolagal s premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo.

8. Upnik mora v zvezi z ugovorom proti odpustu obveznosti navesti dejstva, ki ta ugovor utemeljujejo in zanj ponuditi dokaze. Toda od upnika je mogoče zahtevati le, da postavi tiste trditve, ki sodijo v njegovo zaznavno območje, upoštevati pa je potrebno tudi, ali dolžnikove navedbe zahtevajo konkretizacijo že podanih upnikovih navedb (prim. Cst 632/2016).

9. V konkretnem primeru je upnik zatrjeval, da je dolžnik za neznatno plačilo prenesel svoj delež v družbi K. d.o.o. na A. A. ter odprodal terjatve, ki jih je imel kot družbenik do podjetja. Dolžnik je nasprotno trdil, da temu ni tako. Terjatve naj bi prodal, ne podaril, pogodb, s katerimi bi to dokazoval pa ni mogel predložiti, ker so mu bile odtujene.

10. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da ga nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist. Ne le, da dolžnik ni navedel, s katerimi konkretnimi kupci naj bi bili sporni posli sklenjeni in za kakšno plačilo naj bi šlo, tudi sicer pritožba utemeljeno opozarja, da je dokazno breme o tem, da je šlo za odplačen prenos, na dolžniku. Pogodbe, ki jih dolžnik zaradi odtujitve ni mogel predložiti, odplačnosti prenosov (same po sebi) ne morejo dokazovati. V kolikor so bile terjatve in delež prodani in dolžnik s pogodbami ne razpolaga, bi moral izkazati denarni tok, kar bi lahko storil s predložitvijo potrdil o plačilu kupnine, ne (zgolj) s predložitvijo pogodb. Zahteva sodišča prve stopnje, da upnik pridobi listine, ki so pri tretjih osebah, in ki se nanašajo na posle, sklenjene med dolžnikom in tretjimi osebami oziroma da je on tisti, ki mora predlagati pridobitev teh listin, je po zaključku višjega sodišča pretirana, tudi sicer pa gre v tem primeru za napačno porazdelitev dokaznega bremena.

11. Višje sodišče zato pritrjuje pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje glede ugovora neodplačnega razpolaganja povsem nekritično sledilo izpovedbi stečajnega dolžnika. Ne le, da dolžnik ni navedel, s katerimi konkretnimi kupci naj bi bili posli sklenjeni in za kakšno kupnino, tudi sicer iz njegovih navedb ni mogoče ugotoviti, koliko naj bi bile terjatve vredne. Povsem nekonkretizirane so ostale tudi navedbe, da naj bi dolžnik terjatve prodal „že prej“ (kdaj, ni jasno), pogodba pa naj bi bila sklenjena „na koncu“, saj naj bi šlo za obročno plačilo. Dokazni postopek je nedvomno potrdil razpolaganje s premoženjem; ali je šlo za neodplačno razpolaganje oziroma razpolaganje za neznatno plačilo, pa ni mogoče ugotavljati zgolj s „suverenimi“ trditvami in izpovedjo dolžnika, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje.

12. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev, in ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje s pravilno porazdelitvijo dokaznega bremena in izvedbo predlaganih dokazov ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev, ter v zadevi ponovno odločiti.